Revija Filmski vestnik iz leta 1949 je objavila primerjavo glede števila kinematografov v Ljudski republiki Sloveniji za leti 1945 in 1948: leta 1945 je bilo na območju LRS 57 kinematografov, obiskovalcev pa v šestih mesecih 1,7 milijona, medtem ko je leta 1948 delovalo že 105 stalnih in osem potujočih kinematografov, število obiskovalcev pa je preseglo 7 milijonov.
Izračunali so, da je bil vsak Slovenec povprečno petkrat v kinu. Od leta 1945 do 1948 so na novo odprli oseminštirideset kinematografov, zlasti po industrijskih in manjših krajih, ki so bili do tedaj zapostavljeni.
Petletni plan gospodarstva v LRS je zajemal tudi razvoj kinematografske mreže. Do leta 1951 so hoteli doseči, da bo na 10.000 prebivalcev deloval en kinematograf. Za uresničevanje načrtnega usmerjanja slovenske kinematografije je vlada LRS v avgustu 1947 ustanovila Komisijo za kinematografijo, ki je postala administrativno-operativni voditelj Podjetja za proizvodnjo filmov »Triglav film« in Podjetja za razdeljevanje filmov. Ta komisija je imela odsek za kinofikacijo in vzdrževanje kinematografske mreže.
Po osvoboditvi Slovenije in drugih republik Jugoslavije v letu 1945 si je ljudska oblast postavila nalogo obnoviti kinematografsko mrežo, jo reorganizirati in razširiti. Privatni lastniki kinematografov, ki so med vojno dali svoje kinematografe na razpolago okupatorju za širjenje fašistične propagande, so bili razlaščeni. Kinematografi so postali last ljudstva. Kljub pomanjkanju strokovnega kadra, to je kinooperaterjev, je ob koncu leta 1945 na področju LR Slovenije redno delovalo 57 kinematografov. Porast obiskovalcev je bil znaten. To je bila zasluga sindikatov, mladinske organizacije in članov Osvobodilne fronte, ki so organizirali skupne obiske filmov. Za te obiskovalce so bile odobrene tudi znižane cene.
Kako uspešno so predvajali filme v letu 1948, kaže statistika uporabe kinodvoran. 28 kinematografov v LR Sloveniji je imelo v letu 1948 povprečno preko 75 % zasedene kinodvorane. Od teh 28 jih je bilo 24 v manjših krajih: Vipava je beležila 103 %, Anhovo 97 %, Marenberg (Radlje ob Dravi) 97 %, Bovec 92 %, Cerkno 87 % , Kobarid 91 %, Ajdovščina 80 %, Nazarje 80 %, Ruše 75 % , Ljubljana »Moskva« 77 % itd. Ta statistika je po mnenju avtorja članka v Filmskem vestniku neizpodbiten dokaz, da so si delavci in vaščani želeli filma, ga cenili in se okoriščali z njegovimi vrednotami. Prav posebne uspehe pri zbliževanju kmečkega človeka s filmom in kulturo pa so beležili potujoči kinematografi, saj je njihove predstave, ki so se vršile po večjih vaseh in kmečkih zadružniških centrih, v letu 1948 obiskalo 183 tisoč gledalcev. Velik uspeh filma in kina so beležili predvsem v tistih krajih, kjer se je znal upravnik kina povezati z množičnimi organizacijami, kjer je skrbel za čim boljšo ureditev kinodvorane, primerno reklamo in propagando.
Konec vojne je naznanil velike premike na področju kinematografije. Kinematografi so v povojnih časih predstavljali redek, a dostopen vir zabave za ljudi. Ob časopisih je kino postal edina možnost obveščanja in informiranja javnosti s tekočim dogajanjem. V Sloveniji so zato takoj po vojni nekaj časa pred kino predstavo obvezno predvajali kratke novice, imenovane Filmski obzornik, v katerih je bil pregled pomembnejših dogodkov po svetu in predvsem dogajanja v Jugoslaviji. Socialistični sistem SFRJ je veliko prispeval k razvoju filma v državi ter poudarjal pomembnost in odgovornost kinematografov. Obdobje socializma je posvojilo film kot najpomembnejšo vrsto umetnosti. Nova oblast si je zastavila dve nalogi: nastanek nacionalne filmske produkcije ter visoka kinofikacija države, ki bi imela kinematografske predstave v vsakem manjšem naselju. Zato se je mreža kinodvoran naglo razširila po vsej državi. Valu novih kinematografov v centru mest je sledilo tudi obrobje, konec petdesetih let in na začetku šestdesetih let 20. stoletja pa je kinofikacija dosegla vrhunec v tako imenovanem obdobju kinoparadiža.
Število kinematografov se je v desetletju po osvoboditvi potrojilo tako v Ljubljani kot v Sloveniji, kar je prispevalo k vse večji priljubljenosti filma. V povojnem času je prišlo tudi do podržavljanja kinematografov. Kinematografi so tako prešli iz zasebnega lastništva v državno in družbeno samoupravljanje. Po državi so ustanavljali društvene kinematografe in občinska kino podjetja, ki so pozneje postala samostojne gospodarske enote. Tedaj je vsako večje mesto imelo eno osrednje kinematografsko podjetje.
Nekaj poskusov združevanja kinematografov v koncerne je bilo moč zaslediti že med obema vojnama, največje kinematografsko podjetje v Sloveniji pa je bilo ustanovljeno leta 1947. To je bilo Kinematografsko podjetje MLO Ljubljana. Le-to se je leta 1980 preimenovalo v Kinematografi Ljubljana, pozneje pa leta 1987 zopet zamenjalo ime v Ljubljanske kinematografe. Vse do leta 2001 je upravljalo z več mestnimi dvoranami v Ljubljani. Na začetku je podjetje pridobilo le tri lokacije: kino Sloga, kino Matica in letni kino Tivoli. Kinematografsko podjetje je v svojem prvem obratovalnem letu odprlo kino Moskva (od l. 1952 kino Komuna). Kino Matica je bil kmalu prepuščen Slovenski filharmoniji, leta 1949 pa se je s priključitvijo kina Union v ta kino preselila tudi uprava kinematografskega podjetja.
Samostojni kinematografi so se drug za drugim postopoma priključili kino podjetju, katerega prvi direktor je bil Karlo Grahek. Drugo najmočnejše kinematografsko podjetje, Kino Triglav, se je kot zadnje pridružilo kino podjetju poznega leta 1977. O pripojitvi Kina Triglav, ki je imelo takrat pod taktirko štiri kinodvorane (Triglav, Vevče, Zalog, Zadobrova), so zaposleni kino podjetja odločali na referendumu. Število kinematografov v podjetju se je spreminjalo, skozi leta pa je zajemalo vse pomembnejše kinodvorane v mestu. V mrežo so bili tako vključeni naslednji kinematografi: Vič, Šiška, Mojca, Union, Komuna, Mini kino Union, Triglav, Kompas in Sloga (Dvor), iz starejšega obdobja pa tudi mnogi drugi (Matica, Soča), ter nadalje še občasna kino prizorišča (letni kino Bežigrad, letni kino Tivoli). Zraven kina Union je imelo podjetje tudi tehnično delavnico.
Lit.: Hrovat, K.: Predvajal vam je poslednji kinooperater : življenjske zgodbe poklicnih kinooperaterjev ljubljanskih kinematografov. V Ljubljani : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019.
Kinematografi v slovenski prestolnici, ustanovljeni in delujoči od leta 1945 dalje:
Cankarjev dom, Kosovelova (od 1981) in Linhartova dvorana (od 1980); dvorana Jugoslovanske kinoteke (1963-1981, dvorana v palači Delavske zbornice na Miklošičevi ul., sedaj Slovenska kinoteka, dvorana Silvana Furlana); dvorana Kinoteke v sklopu Ljubljanskih kinematografov (palača Delavske zbornice od leta 1981); dvorana Slovenske kinoteke (prav tam, od leta 1996); filmski klub Tehničnih srednjih šol (Dom tehničnih šol v Lj., sedaj Dijaški dom Tabor, od 1962 do pribl. 1989, interni); filmski večer raznih organizacij (70-ta leta, Klub poslancev SRS, lokacija Narodna galerija, severno krilo); filmsko gledališče Križanke (1967-1972, Viteška dvorana); Filmsko gledališče Ljudske univerze (1957-1958, Gospodarsko razstavišče, mala dvorana, ob Vilharjevi cesti); kino Odmor (1961, interni kino Industrijske kovinarske šole Litostroj, danes SŠTSŠ in Srednja frizerska šola); Letni kino Bežigrad (1952-1970, parkirišče ZD Bežigrad); Kino Bežigrad (1980-2003, Plava laguna); Kino Ciciban (1964-1967, Akademski kolegij, mala dvorana Pionirskega doma); kino Dom JLA (1954-1989, Trg OF 13); letni kino Dom Ljudske milice (1951-1953, FVV, Kotnikova ulica 8, prej Slomškova ul. 20); kino Dom Maksa Perca (ok. 1956-59, FVV, Kotnikova 8); kino dvorana kluba delegatov (1950-1990, interni, Klub poslancev SRS); kino Gospodarsko razstavišče (1961-1962, hala A); kino Moskva oz. Komuna (1947-1952, 1952-2008, 2011-2023), kino Križanke (1972-1980, Viteška dvorana); kino Križanke – ŠKUC (1988, Viteška dvorana); kino Litostroj (1949-1961, Industrijsko kovinarska šola Litostroj); kino Mojca (1975-2001, Medvedova ulica 6, restavracija Gorenjski kolodvor); kino Pionir (1964-1966, prav tam); kino Prosvetni dom Hrušica (1958-1974); kino Sava (1962-1974, 1966-1975, restavracija Gorenjski kolodvor); kino Soča (1966-1968, Akademski kolegij, zgornja dvorana SMG); kino Šiška (1962-1991, 1993-2001, danes Center urbane kulture Kino Šiška zraven nekdanje občinske stavbe, od 1947-1962 na Medvedovi 6); kino ŠKUC (1984-1987, Center interesnih dejavnosti mladih, kapelica, Zavod K6/4, Galerija Kapelica, od leta 1978 v ŠKUC-u, Stari trg 21); kino Triglav (1949-2001, Salezijanski mladinski dom Kodeljevo); kino Union mala dvorana (1963-2001, Grand hotel Union); kino Vič (1955-2005, Trg mladinskih delovnih brigad); Kinoteka (1963-, danes Slovenska kinoteka); Klub ljubiteljev filma (1967-1972, Grand hotel Union); Kodak Pathe (1966, Hala Tivoli, nekaj predstav novembra); letni kino DOM JLA (1954-1976, Trg OF 13a); letni kino Križanke (1967-1970); letni kino Tabor (1954, Sokolski dom na Taboru, danes ŠD Tabor); letni kino Tivoli (1945-1953, 1965-1966, travnik Z od Tivolskega gradu); Letno gledališče Križanke (1967, Poletno gledališče); Mini kino Union (1987-2001, Grand hotel Union); Mladinski kino (1960-1966, Akademski kolegij zgoraj); Poletni kino (1989-1991, Dom JLA, Trg OF 13a); predstave KD Španski borci (1987-1989, KD Španski borci, Moste); predstave Ljudske univerze sindikata DOZ (1954, lokacija Zavarovalnica Triglav); predstave na Trgu osvoboditve (1982, Kongresni trg); predstave na Trgu revolucije (1959-1960, Kongresni trg); predstave Pionirskega doma (od 1969); predstave v Domu železničarjev (1954, Z od Železniške postaje Lj.); predstave v izložbi Iskre (50-ta, 60-ta leta, na lokaciji sedanjega Adecca na Ajdovščini); predstave Zavoda za rehabilitacijo invalidov (1961-1990, interni, Soča, Linhartova cesta); predvajalnica distribucije Vesna film (1954-1962, 1962-1990, stranska kapela cerkve sv. Jožefa, potem prostori Vesna filma, Miklošičeva cesta 38, interni); predvajalnica Podjetja za razdeljevanje filmov (1950-1954, Cerkev sv. Jožefa, interni); predvajalnica Viba filma (1971-1995, samostanski kompleks cerkve sv. Jožefa, interni); šolski kino OŠPP (1974, 1976-1988, Levstikov trg, interni);
Kinodvorane v četrtnih skupnostih:
Tudi na območjih današnjih četrtnih skupnosti so v zadružnih, ljudskih ali društvenih domovih urejali kinodvorane.
Črnuče: Zadružni dom na Dunajski 351 (sedaj 367): 1953-1983, kino Svoboda Črnuče
Dravlje: Dom družbenih organizacij Dravlje (Danes Dom krajanov Dravlje); draveljska ulica 44, med letoma 1962 in 1972, kino Dravlje;
Družabni dom Vevče, dvorana, Papirniški trg 17: kino Vevče med letoma 1945 in 1975.
Zadružni dom Zadobrova, v sedanji dvorani Plesnega kluba Fredi, Zadobrovška cesta 88, kino Zadobrova med letoma 1948 in 1972 v večnamenski dvorani
Zadružni dom Zalog, Agrokombinatska cesta 2, 1953-1977, kino Zalog ali kino Zadružni dom Zalog
Kulturni dom Savlje, Savlje 101, 1951-1986 kino Savlje
Zadružni dom Sostro, Cesta II. grupe odredov 43, 1965 kino Sostro
Šentvid: kino Svoboda oziroma kino Šentvid med letoma 1946 in 1970, v Ljudskem domu Šentvid, Prušnikova ulica 99
Gunclje: kino Gunclje med letoma 1952 in 1970 v Zadružnem domu Gunclje, Kosijeva ulica 1
Tacen: Šolski center RSNZ (Policijska akademija), Rocenska ulica 56, med letoma 1954 in 1990; klubski kino Šole DSNZ Tacen, interni kino
Kozarje: Kulturni dom Kozarje, Dolgi most 4, 1949-1991 kino Kozarje ali kino Svoboda (Dolgi most), kino Dolgi most (večnamenska dvorana)
Lit.: Žun, K. (2014): Kino zemljevid : zemljevid ljubljanskih prizorišč (1896-2014). Ljubljana : Javni zavod Kinodvor;
Černčec, M.: Nekaj problemov kinofikacije v Sloveniji. V: Filmski vestnik, letnik 2, št. 2/3, mar./apr. 1949, str. 23-27.
