Ulica je dobila ime po Borisu Kidriču, revolucionarju, akademiku in predsedniku prve slovenske vlade, sicer rojenem na Dunaju, 10. 4. 1912. Na isti datum se je 25 let prej rodil naš Pavel Golia.
V Trebnjem so po Borisu Kidriču z odlokom leta 1972 sprva poimenovali cesto, leta 1975 pa so jo z odlokom spremenili v Kidričevo ulico. Na Kidričevi ulici se danes nahajajo Osnovna šola Trebnje, Center za izobraževanje in kulturo, enota Vrtca Trebnje, Knjižnica Pavla Golie Trebnje in nekaj stanovanjskih hiš (30 hišnih številk). V Sloveniji imamo 23 Kidričevih ulic in 8 Kidričevih cest.
Njegov oče, znani literarni zgodovinar, je namreč tam opravljal službo dvornega bibliotekarja. V začetku vojne se je na Dunaju čutilo veliko pomanjkanje, zato sta se z materjo preselila na Knežec pri Rogaški Slatini. Boris se je vedno štel za domačina Rogaške Slatine, od tod je izhajal njegov oče in tudi sam je tu preživel otroška leta, zato je bil na kraj tesno navezan. Odraščal je v družini izobražencev in že zelo zgodaj pokazal svojo nadarjenost, zato je hitro dosegel široko izobrazbo. Ob ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 pa je bil njegov oče France Kidrič povabljen za profesorja slavistike v Ljubljano. Boris in mama sta se mu pridružila v Ljubljani pomladi 1920. V jeseni 1922 je nadaljeval šolanje na poljanski gimnaziji, kjer so kmalu prepoznali njegovo izjemno nadarjenost. Oče je sina dobro seznanil tako s slovensko kot s tujo književnostjo, prav tako pa tudi z osnovami klasične filozofije. V višjih razredih gimnazije se je Boris začel seznanjati z marksizmom in se 1927 vključil v delo marksističnih krožkov, v naslednjem letu pa je postal član SKOJ, kmalu zatem pa tudi član Komunistične partije Jugoslavije. 1929 je vodil številne akcije tako v Ljubljani kot v Rogaški Slatini. Novembra istega leta je bil kot dijak osmega razreda gimnazije zaradi komunistične dejavnosti aretiran in obsojen na leto dni zapora v mariborski kaznilnici. Novembra 1930 je prišel iz zapora in končal gimnazijo, nato se odločil za študij kemije najprej na ljubljanski, nato pa še na pariški univerzi. Takoj se je aktivno posvetil obnovitvi razbite komunistične partije. Urejal je ilegalna partijska lista Rdeči prapor in Rdeči signal.
Bil je sekretar CK SKOJ od 1935 do 1939, glavni organizator in med ustanovitelji Osvobodilne fronte slovenskega naroda, postal je tudi sekretar izvršnega odbora. Bil je prvi komisar Glavnega poveljstva slovenske partizanske vojske in vodja slovenske delegacije na drugem zasedanju AVNOJ-a v Jajcu novembra 1943. Maja 1945 je postal prvi predsednik slovenske narodne vlade, 1946 pa je bil imenovan za ministra za industrijo v vladi FKRJ, kasneje pa še predsednik gospodarskega sveta FLRJ in gospodarski strateg socialističnega samoupravljanja. Napisal je več prispevkov o slovenskem in jugoslovanskem revolucionarnem gibanju in o tedanjih razmerah. V svojih člankih je pozival k enotnosti in združevanju slovenskega in jugoslovanskih narodov.
Po vojni je bil proglašen za narodnega heroja in kot eden prvih (in prvi Slovenec) za junaka socialističnega dela (1950); imel je tudi čin rezervnega generalpodpolkovnika. Redni član SAZU je postal decembra 1949. Po njem so bile imenovane najvišje slovenske znanstvene nagrade (Sklad Borisa Kidriča), več inštitutov in ustanov, ulic, pa tudi mesto (naselje) Kidričevo.
Viri:
- Boris Kidrič. Obrazi slovenskih pokrajin. Dostopno na spletni strani: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/en/oseba/kidric-boris/
- Pogostost ulic. Dostopno na spletni strani: https://www.stat.si/krajevnaimena/Settlements
- Odlok o označevanju ulic, cest in trgov v naselju Trebnje. Skupščinski Dolenjski list Letn. 9, št. 23 (14. dec 1972), str. 144. Dostopno na spletni strani: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-QHJYEHN9
- Odlok o spremembi odloka o označevanju ulic, cest in trgov v naselju Trebnje. Skupščinski Dolenjski list (29. apr. 1975)
