Eno od številnih ulic ob Mariborski cesti, v bližini sedanje avtoceste na Hudinji, so poimenovali po Janezu Krstniku Jeretinu, celjskem tiskarju in gledališkem entuziastu, rojenem leta 1803 v Celju. Podatkov o njegovem življenju in delu ni veliko, vendar je iz ohranjenih virov mogoče izluščiti okvirno zgodbo njegovega razgibanega življenja.
Komaj osemnajstleten se je leta 1821 poročil z Julijano Neubert, doma iz štajerskega mesta Gleisdorf; takrat se Jeretin omenja še kot barvarski mojster. Kot okrožni tiskar je prvič omenjen leta 1828. V Celju se je hitro povzpel med mestne veljake, saj je bil vrsto let mestni odbornik, predsednik društva za podpiranje ubogih, magistratni blagajnik, na jesen življenja pa celo častni meščan.
Kot napreden gospodarstvenik je tiskarno sredi mesta vseskozi posodabljal. Opremil jo je s strojem za hitri tisk in novimi ličnimi črkami. Največ denarja mu je prineslo tiskanje uradnih tiskovin, izpod njegovih strojev pa je izšla tudi vrsta knjižnih del, tako nemških kot slovenskih. Med slovenskimi knjigami velja omeniti Slomškova molitvenika za šolarje Angel in Sv. opravilo iz leta 1846, dve leti kasneje pa vzgojni list Svetla resnica v zmešani svet in Drobtinice. V revolucionarnih letih 1848/49 se je Jeretin kot prvi Celjan lotil časnikarstva. Najprej je začel izdajati celjski nemški list Cillier Wochenblatt, prva številka je izšla 1. 4. 1848, tri mesece kasneje, 1.7. 1848, pa so luč sveta zagledale Celske slovenske novine, prvi v slovenščini pisani časnik na Štajerskem. Izhajal je dve leti.
Po smrti Janeza Krstnika Jeretina sta nekaj časa podjetje vodila njegova sinova Julij Florijan in Edvard Jožef, po smrti drugega pa so leta 1881 dediči tiskarno prodali celjski nemški družini Rakusch.
Jeretin starejši je bil prvi, ki je v celjskem mestnem gledališču uveljavil slovenščino. Pod njegovim vodstvom so 12.11.1848 v gledališču zapeli prvi slovenski pesmi Zakonski prepir in Moje želje. Zaradi velikega uspeha je želel v mestnem gledališču pripraviti tudi prvo slovensko gledališko predstavo. To idejo je uresničil na dan otvoritve železniške proge iz Celja v Ljubljano 16. 9. 1849, ko so slovenski diletanti odigrali Linhartovo Županovo Micko. Tej predstavi so v naslednjih letih sledile še mnoge druge. O plemenitosti Jeretinovih igralcev priča podatek, da so ves prihodek od predstav namenili pogorelcem in prizadetim v poplavah.
