“Sem Grom Janez, rodil sem se v Šentjanžu na Dolenjskem leta 1938. Tam sem končal osnovno šolo. Če omenjam svoje učitelje, naj povem, da takoj po vojni ni bilo učiteljev, šolale so me tečajnice, tako da sem imel nekako bolj slábo podlago za nadaljnje izobraževanje. Eno leto sem bil po osnovni šoli še doma, leta 1953 pa sem z izobraževanjem nadaljeval.
Ker nekako ni bilo denarja, so me porinili v šolo IKŠ (industrijska kovinarska šola). Tam nisem bil kot vajenec, ampak kot dijak, imel sem 3 leta po 3 dni teorije in po 3 dni prakse. Šlo je za drugačno izobraževanje kot vajeništvo. Do te šole sem prišel preko moža ene od dveh sester, ki sta takrat že bili v Ljubljani. Svak je bil v Litostroju že zaposlen in je imel priliko, da me pripelje v Ljubljano. In tako sem prišel 9. 9. 1953, pravzaprav me je v šolo peljal kar svak. Nastopil sem prvi letnik in šolanje tudi dokončal. Moram povedati, da je bilo v šoli zelo strogo. Najbrž zato, ker predavatelji niso bili kvalificirani in so se bali za svoje službe, s strogim režimom pa so se po mojem mnenju zaščitili.
Med šolanjem sem bival v internatu. Stanovali smo v barakah na Drabošnjakovi ulici. Imeli smo tri velike barake, v eni spalnici nas je spalo okoli dvajset. Naši vzgojitelji niso bili šolani vzgojitelji, no, samo eden, Štih Oskar, je imel kvalifikacije za vzgojitelja, drugi so bili strugarji ipd., tako da v internatu nismo imeli ne vem kakšne vzgoje. Pravila so bila stroga, zlasti proti kajenju, in če so te dobili, si gotovo letel iz internata. Iz šole te še niso vrgli, ampak v internatu pa nisi smel več bivati. In smo vsi strašno pazili, tudi vzgojitelji, ki so nas vedno predčasno opozorili, tako da smo imeli dovolj časa, da smo ugasnili cigarete.
V šoli nas je nekoč obiskal general Montgomery[1]. Najbrž so mu hoteli pokazati, kako se v novem družbenem redu vzgaja te, ki bodo delali. Rekli so nam, da moramo piliti in se pri tem ne smemo ustaviti, ko pride visok obisk. V razredu nas je pililo recimo okoli 50, mogoče sem veliko rekel, ampak je bila masa ljudi. Montgomery je prišel v balonarju z rdečo baretko. Ker sem slučajno pilil pri vratih, je Montgomery nekaj časa stal poleg mene. Nato si je vzel čas in z zanimanjem vsakega pogledal, vse skupaj je trajalo okoli deset minut, potem je odšel.
Leta 1956 sem šolo končal. Moj svak sprva ni vedel, kaj naj z mano, pa sem šel za livarja. Lahko bi šel tudi za strugarja, šlosarja, model mizarja … V resnici pa nihče od naju ni vedel, kakšno delo je to. Pozno v jeseni sem nastopil službo in sem do služenja vojaškega roka delal kot livar oz. formar. K vojakom sem šel, ko sem bil star že 21 let.
V enoti sem bil rekrutiran kot šofer pod pogojem, da v civilu opravim šoferski izpit B kategorije. Ampak jaz kot lenuh in nevešč, nisem ničesar naredil. Potem so me poklicali, če že imam izpit in sem jim rekel, da ga delam, pa ni bilo res. Potem je prišel čas, ko sem šel k vojakom, na Rijeko, na Grobnik, kjer smo šest mesecev vozili tovornjake znamke James. Od vojakov sem prišel torej kot šofer tovornjaka. Do takrat v osebnem vozilu še nikoli nisem sedel, kaj šele peljal! Prišla je prekomanda in so me poslali v Zagreb. Ko sem prišel v Zagreb, na Branimirjevo ulico, sem videl osebni avtomobil, na katerem je pisalo JNA.
Povedali so mi, da bom moral voziti generala Lončarića, sam pa še nikoli nisem sedel v osebnem avtomobilu. Navajen sem bil Jamesa, ki je bil zelo trd, z nogo si komaj stisnil sklopko. V osebnem avtomobilu pa je bilo vse mehko in to je bilo zame nekaj groznega. Ko sem dobil avto, sem naslednji dan že moral po generala. Nič nisem vedel, kje moram stati in kako se obnašati, zato sem se odločil, da bom ostal kar za volanom. Ko je prišel general, sem ga moral v največji gneči, mimo tramvajev, odpeljati domov, v ulico Ilica. Trema se me je držala kar nekaj časa, potem pa sem se na vožnjo počasi navadil.
Ko sem prišel domov, sem šel takoj naslednji dan že v službo v Litostroju. Po kakšnem mesecu so določili, da bom postal normirec. Ko pa je prišel zakon, da se ne sme delati po normi, ampak po oceni delovodje, sem postal tehnolog številka 1. Moje delo je bilo, da sem delal na ponudbah. Dobil sem risbo, iz katere sem moral izračunati težo, na osnovi česar sem izvedel, koliko bo posamezen komad stal, koliko ur dela in koliko materiala bo zanj potrebnega. Vse to sem moral predvideti in sestaviti izračun, koliko je vreden en komad. To delo sem opravljal praktično do upokojitve, tj. približno trideset let.
V mojem času se je tovarna imenovala Titovi zavodi Litostroj. Mislim, da je Luka Leskošek zanjo izbral najlepši in najboljši teren, ki se ga je dalo izbrati, saj tovarne drugod po svetu stojijo na obrobjih mest. V Litostroju smo imeli parke, vrtnarje ipd. Mi smo v Litostroju prav uživali, jaz imam prav lepe spomine na Litostroj. Gospodarsko pa smo bili po mojem mnenju zelo slabi in mi smo to politično izkoriščali tako, da nam je šlo še naprej lepo. Zaradi narave dela se je včasih zgodilo, da smo več mesecev ostali brez naročil, nato pa je nenadoma prišel val naročil, ki nam je za nekaj časa zagotovil obilico dela. Sama proizvodnja je nihala.
Litostroj je imel izključno individualno proizvodnjo, v glavnem se je izdelovalo gonilnike, vodilne lopate, gonilne lopate, sesalne cevi, bili smo svetovno znan proizvajalec turbin. Delali smo za Yamuno v Indiji, za Ohau na Novi Zelandiji in vse turbine na Savi, nazadnje za elektrarno Vrhovo.
Litostroj je bil paradni konj in vsi obiski, ki so kaj pomenili, so prišli pogledat Titove zavode Litostroj. V spominu mi je najbolj ostal obisk Tita. Sama priprava njegovega obiska je bila kar precej komplicirana. V tovarni smo namreč imeli železniško progo med obrati in vse prehode čez progo je bilo potrebno zabetonirati, da si Jovanka slučajno ne bi pete zlomila, ko bi šla čez progo. Ko sta se vrnila v Beograd, je bilo pa tračnice spet potrebno nazaj izkopati. Potem se spomnim tudi obiska sovjetskega obrambnega ministra Georgija Žukova[2], ki je zahteval, da so bili ob njegovem obisku vsi žerjavi s kavlji do tal, da ne bi bilo na njih kakšnega orožja, mi pa smo morali stati na razdalji štirih metrov in ploskati, ko je prišel.
V Litostroju sem bil vseskozi član delavskega sveta in 15 let tudi predsednik disciplinske komisije, sprva samo livarne, nato pa celega Litostroja. Ob prestopkih delavcev sem znal kakšnega tudi nahruliti, ampak nikoli nismo nikogar odpustili. Smo se raje držali disciplinskih ukrepov. V senatu smo bili trije, ki smo si najprej pogledali papirje in s kom imamo opravka. Drugima članoma komisije sem rekel, naj bosta proti izključitvi, jaz bom pa za in bom tako preglasovan. Tako smo ravnali pri težjih primerih, ko nismo hoteli človeka odpustiti, ker se je recimo pretepal, kar bi moralo biti po pravilniku za izključitev. Manjše kršitve so bile povečini zamujanje, večje pa kraje. Spomnim se, da je enkrat nekdo ukradel navijač, ki je tolkel dol bat, kar se uporablja za pesek tlačiti, pa smo se potem dogovorili, da bosta dva proti izključitvi, jaz pa za. Potem mi je pa direktor telefoniral, zakaj delavca nismo odpustili in sem mu odgovoril, da sem bil jaz za izključitev, ampak sem bil preglasovan in s tem je bila zgodba zaključena. V spominu mi je ostal tudi primer model mizarja, ki ni nič delal.
Dopoldne smo imeli razpravo in se dogovorili, da bo dobil dve leti pogojne kazni. Zvečer, pri nas doma, pa je zazvonil zvonec in na vratih je bil prav ta model mizar, ki je dopoldne dobil pogojno kazen, pa bi ga v resnici morali odpustiti. Ko sva se zagledala, sva se prestrašila drug drugega, on je namreč v resnici iskal Grom Andreja, ki je stanoval v sosednjem bloku (Andrej Grom je bil sicer zelo velik specialist za modele hidravlične oblike). Imeli smo tudi še en težji primer, ki smo ga obravnavali dopoldne, ob dveh smo šli pa s sodelavci na pivo v litostrojsko menzo. Tam se je pojavil tudi obravnavani delavec in ko je zakorakal proti meni, nisem vedel, kaj lahko od njega pričakujem. Pristopil je do mize in mi rekel, da ne more verjeti, kako smo mu oprostili, saj je bil trdno prepričan, da bo odpuščen. In nam je plačal pivo. Tako sem bil na koncu še nagrajen. Takšnih primerov je bilo veliko.
V kolektivu na tehnološkem oddelku nas je bilo deset. Pet jih je delalo za sivo livarno, pet pa nas je delalo za jeklo livarno. Naš kolektiv se je dolga leta tudi v prostem času veliko družil in jaz sem bil znan po dobrih žgancih, po mojem mnenju prej zaradi dobrih ocvirkov. Praznovali smo tudi kresne noči, imeli smo piknike in jaz sem velikokrat kuhal ali pekel. Imel sem tudi zelo dobrega šefa, Fileša Mata. Fileš Mato je cenil strokovnost, bil je tudi popustljiv in dober človek. Smo se zelo dobro razumeli, pa za nobeno stvar nismo preveč odgovarjali, vse je bilo nekako površno. Uradno smo imeli malico ob pol desetih, ampak mi smo vsi malicali že ob devetih in smo imeli od pol desetih do desetih prosto. Kar nekaj let smo v tem času igrali tarok, včasih tudi za denar. In ko se je tega denarja nekaj nabralo, smo šli z njim zvečer nekam na večerjo. Spomnim se, da smo šli enkrat s tem denarjem na večerjo v Rio. Fileš, naš šef, je tudi z nami igral tarok in je dobil po nosu od nadrejenega, da ga med malico ne smemo več igrati. Počasi nam je tudi on začel govoriti, da moramo prenehati igrati, pa smo ga vseeno potem še nekaj časa igrali, tudi s Filešem.
V Litostroju sem bil tudi nekaj časa predsednik za kulturo, organiziral sem obiske Dedka Mraza, sestanke, razstave in podobne dogodke. 40 let sem pel v pevskem zboru Litostroja. Prihajam iz pevske družine. Moj oče je bil organist in je glasbeno šolo končal pri profesorju Antonu Foersterju[3]. Oče je pripovedoval, da je bil zelo strog. Če je med igranjem pritisnil napačno tipko, mu je zaprl pokrov na prste. V času, ko je živel v Ljubljani, je oče stanoval pri skladatelju Vilku Ukmarju. Z mamo sta se spoznala na pevskih vajah in tako se je primožil k njej. Doma smo imeli klavir in smo veliko peli.
Kdor je v Litostroju znal peti, so ga vzeli v zbor. Dolga leta sem bil edini drugi bas, saj je drugi bas zelo redek. Včasih se je na piknikih vedno pelo in se je vedelo, kdo zna peti in kdo ne. Na začetku so me nekaj časa spraševali, če se bom pridružil zboru, ampak sem bil takrat v zasebnem času še inštruktor vožnje in nisem imel časa. Ko sem prenehal z inštruiranjem, sem se takoj pridružil zboru. Verjetno sem bil dober. Se spominjam, da je prvi sopran nekoč »fušal« in vodja zbora ni vedel, kaj naj naredi. Odločil se je, da me postavi za prvi sopran, da smo imeli fundament. In je uspelo. Z zborom smo prepotovali celo Jugoslavijo, od Gevgelije v Makedoniji in Dojranskega jezera, kjer sem videl železniško postajo na grški strani. Moram pa povedati, da smo tam najslabše jedli, za kosilo smo dobili mrzle ribe. Po drugi strani smo bili pa najbolj gostoljubno sprejeti v Tetovem, nikoli v življenju tako. Ko smo prišli, so nam ponudili, da nam vzamejo plašče in pripravili so nam ogromno okusne hrane. Tam smo zapeli Od Vardarja pa do Triglava in medtem, ko smo peli, se je dvorana počasi praznila. Ko smo končali nastop, je bila dvorana prazna. Se pa spomnim, da smo v Soči peli poleg drugih večjih zborov. Mi smo peli Padel je, padel mlad partizan in imeli smo najboljši aplavz. Ob neki obletnici smo v Litostroju med drugim peli tudi za politično elito. Spomnim se, da so gledali v tla, medtem ko smo peli Le vkup, le vkup, uboga gmajna.
Z Vido (ženo) sva stanovanje kupila leta 1965, vselili pa smo se leta 1967. V službi sem videl razpis za stanovanje, šlo je za Litostrojske bloke na Goriški ulici preko proge. Potrebno je bilo izpolnjevati pogoje, ki so bili kar strogi. Imel sem malo prednosti, ker sem imel narejeno Litostrojsko šolo in ker sem takratnega predsednika za dodelitev stanovanj Klobučarja učil voziti avtomobil. Vida je preko Inštituta za strojništvo, kjer je delala v računovodstvu, dobila posojilo za milijon dinarjev. Stanovanje je stalo milijon sedemsto petinšestdeset dinarjev (številka, ki sem si jo zapomnil za celo življenje) in razliko od posojila sva morala privarčevati. Najprej sem prodal motor, potem sva pa eno leto zelo strogo varčevala. Ko sva privarčevala dovolj denarja, sva kupila stanovanje. Ko je bil blok zgrajen, smo imeli v mali litostrojski dvorani žreb za številko stanovanja. Iz vreče s številkami stanovanj smo vlekli listke, jaz sem izvlekel listek s številko 13.
Po letu 1991 se je v Litostroju vse začelo krhati. Vzdušje se je zaostrilo, bili smo pravi reveži in smo se začeli tudi med sabo malo postrani gledati, ampak to je tako, to se mi zdi čisto normalno. Okoli pet jih je odšlo z našega oddelka, jaz pa sem ostal zadnji in sem na koncu delal za tri. Takrat sem kupil leta pokojninske dobe in leta 1995 konec februarja nastopil dopust, ki sem ga imel dva meseca in pol, 15. maja 1995 pa sem šel v pokoj. Ko smo šli vsi z oddelka v pokoj, je livarna propadla, danes je ni več.
V spominu mi je ostalo veliko lepega iz litostrojskega obdobja, predvsem časi, ko sem bil star 30 ali 40 let, in ko smo se poleg dela znali tudi zabavati.”
Janez Grom, rojen 2. 4. 1938, je bil v Litostroju najprej livar, kasneje pa se je zaposli kot tehnolog normirec – delal je izračune, koliko surovin je potrebno nabaviti za določen izdelek. V Litostroju je bil zaposlen 42 let, t. j. od 9. 9. 1953 do 15. 5. 1995.
Pogovor, transkripcija in priprava besedila: Eva Podobnik
[1] Bernard Montgomery (1887-1976) je bil maršal britanske kopenske vojske. Poveljeval je zavezniškim silam v bitki pri El Alameinu. Po zmagi zavezniških sil v Severni Afriki je sprva poveljeval v Italiji, nato pa še v zavezniški operaciji Overlord (Dan D).
[2] Georgij Konstantinovič Žukov (1896-1974) je bil sovjetski general, politik in maršal. Leta 1942 je sodeloval v bitki za Stalingrad, leta 1943 za Kursk, leta 1944 v beloruski poletni ofenzivi in leta 1945 v bitki za Berlin. Leta 1955 ga je Hruščov imenoval za obrambnega ministra
[3] Anton Foerster (1837-1926), skladatelj prve slovenske opere Gorenjski slavček.
