Geršakova ulica

Gimnazijo je obiskoval v Celju in Gradcu, nato je v Gradcu doštudiral pravo (1865). Sprva je delal kot domači učitelj pri baronu Gustavu Conradu, kasneje je kot odvetniški kandidat služboval v Mariboru (1865–1866), Gradcu (1866–1867) in na Ptuju (1867–1871). V tem času se je ukvarjal tudi z uvajanjem slovenskega jezika v uradne službe, se zanimal za nacionalno ekonomijo ter v letih 1865-1866 izdajal prvo slovensko narodno-gospodarsko in politično revijo Čitalnica, za katero je napisal večino člankov.

Po opravljenem odvetniškem izpitu (1870) se je zaposlil kot notar v Ormožu (1871). Tu se je posvečal lokalnemu političnemu in narodno-gospodarskemu delovanju, kar je opisal v knjigi Ormoški spomini (1902). S svojimi prispevki se je oglašal  tudi v Slovenskem glasniku, Slovenskem narodu, Kmetijskih in rokodelskih novicah idr.

Že od začetka se je zavzemal za boljši položaj slovenskega naroda. Leta 1870 je kot kandidat Narodne stranke v ptujski mestni skupini nastopil na volitvah v štajerski deželni zbor, a ni uspel. Z namenom širiti narodno zavest in braniti narodne pravice slovenskega ljudstva na državnem, občinskem, šolskem in gospodarskem področju je leta 1880 v Ormožu ustanovil katoliško slovensko politično društvo Sloga, ki mu je tudi načeloval. Pod njegovim vodstvom si je Sloga leta 1884 priborila večino v okrajnem zastopstvu. Bil je tudi soustanovitelj Slovenskega političnega društva za Spodnjo Štajersko (1882) in do leta 1887 tudi njegov načelnik.

Leta 1876 je ustanovil Ormoško posojilnico, jo tudi vodil in poskrbel, da je uradovanje potekalo le v slovenskem jeziku. Poslopje Ormoške posojilnice, prej last Geršakove žene, je bilo središče slovenskega narodnega življenja v Ormožu, še zlasti v letih 1884–1899, ko je tukaj delovala Narodna čitalnica v Ormožu. Zaslužen je tudi za ustanovitev Vinorejskega društva za ormoški okraj (1891) ter Kletarskega društva (1898).