KNJIŽNICA KOT ZAKLADNICA SPOMINA
Dr. Franc Sušnik, ustanovitveni in dolgoletni ravnatelj ravenske gimnazije in študijske knjižnice, je v knjigi In kaj so ljudje ko lesovi zapisal: »Naš kraj, ki je imel do leta 1945 le osnovno šolo, je dobil po osvoboditvi popolno gimnazijo in se je s to postavil v vrsto z desetimi gimnazijskimi mesti Slovenije, leta 1949 je dobil študijsko knjižnico in se je s to postavil v vrsto s sedmimi mesti Slovenije, ki imajo take ustanove. Redko kateri kraj v Sloveniji je prejel od države, torej od delovnega ljudstva, toliko v teh letih za prosveto in kulturo kakor naš kraj.« Kulturne korenine današnje Koroške osrednje knjižnice segajo v obdobje pred petinsedemdesetimi leti, ko je začela takratna Študijska knjižnica zbirati koroško domoznansko gradivo, s pridobivanjem študijske literature in referenčnega gradiva gojiti študijsko naravnanost ter pospeševati knjižničarstvo.
Takrat so se začela zbirati in usedati doživetja ljudi, oziroma, če se izrazimo z besedami Janeza Mrdavšiča, dolgoletnega profesorja slovenskega jezika in književnosti ter naslednika dr. Franca Sušnika: »Čas spreminja podobo krajev in načine življenja. Sadovi preteklosti se ohranjajo z močjo, ki jim jo dajeta njihova vpetost v sedanja dogajanja in njihova naravnanost v potrebe prihodnosti.«
Spominsko gradivo ima dolgotrajni pomen za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine. Dediščina je v Slovenskem etnološkem leksikonu (2004: 89) opredeljena kot vez s preteklostjo – na osnovi spomina se zavedamo preteklosti. S tem ko obujamo spomine, obnavljamo prejšnje dogodke, primerjamo lastne izkušnje in druga doživetja, potrjujemo človekovo osebnost in odstiramo vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo.
Literarni zgodovinar Marko Juvan (2006: 259; 2005: 379) spomin definira kot duševno zmožnost posameznika, da v sebi ohranja oziroma obuja zaznave, občutja in znanja, ki jih je usvojil v preteklosti. S pomočjo spomina se lahko dotaknemo preteklih doživetij, znanj, idej, pri čemer predmeti spominjanja niso nujno vezani na enkratne dogodke, temveč so lahko tipizirani, izpeljani iz situacij, ki so ponovljive. Življenje vsakega posameznika je prepleteno z njegovimi osebnimi spominjanji na preteklost, oblikovanimi v sodobnosti, v družbi. S pretečenim časom se na površju znajdejo tudi spomini, ki se jih človek prej ni zavedal in jih je osmislil sedaj ter jim s tem dodal zgodovinsko vrednost.
Na pobudo Koroške osrednje knjižnice smo marca 2024 cenjene bralke in bralce, obiskovalke in obiskovalce, vse ljubitelje knjig in pisane besede ponovno povabili, da v zakladnico kulturnih spominov pridajo osebne spominske zapise, anekdote ipd. Pet pisnih zapisov hranimo že od prej. Hvaležni smo vsem, ki so se odločili, da bodo osebne spomine delili z drugimi. S tem so omogočili, da jih sedaj prebirate vi, dragi bralci. V pričujoči knjigi so prepleteni z zlato nitko in povezani v bero družbenih zgodb in srčnih srečevanj.
Za sodelovanje se je odločilo 42 avtorjev, v pričujoči knjigi je zbranih 59 spominskih zgodb. Skozi zbrane zapise lahko sedaj opazujemo in spoznavamo zgodovino in kulturni utrip življenja na Ravnah na Koroškem. Gradivo je razdeljeno na 5 razdelkov: Spomini na osebe, ki so utripale s knjižnico (14); Spomini na knjižnico kot sveti prostor, ki diši po knjigah (21); Spomini na knjižnico kot kulturno središče (5); Anekdote (16) in Pesmi (3). Pri razvrščanju gradiva smo osnovne skupine določili glede na tematiko, v nadaljnji fazi pa v zgodbah prepoznavali glavne motive (pisci so omenjali »persone«, ki so poganjale knjižnično kolesje; strahospoštovanje do knjižnice in ljubezen do branja knjig; razna sodelovanja s knjižnico; anekdote, vezane na konkretno osebo ali dogodek ipd.) in časovna obdobja pripovedovanega. Pri urejanju gradiva je upoštevano načelo podobnosti, saj so zgodbe z enakim motivom uvrščene skupaj.
Zbrana besedila sooblikujejo pogled na nekdanje dogodke, na izkustva več generacij in so pomembno izročilo kulturnega spomina za naše potomce. V središču je človek kot vrednota sam na sebi. Spominske zapise so sodelujoči avtorji zapisali v 1. osebi. Slonijo na njihovih osebnih izkušnjah, na konkretnih dogodkih in stanjih, ki so, s prebuditvijo spomina, v njih vzbudila čutne zaznave in čustva ter jih nagovorila, da so jim nadeli pisno podobo.
Skupne zgodbe nam dajejo podporo in moč. Vrednotijo vse, kar je nam in drugim pomembno. So dih tega čudovitega hrama kulture in znanja, ki je zrasel ob železarni in fužinarjih, in živi s krajani. Avtorji so s predanimi zgodbami, združenimi v neke vrste spominsko kroniko, zagotovili trajnejšo ohranitev dragocenih spominov.
IZBOR SPOMINSKIH PRIPOVEDI
Barbara Žvirc
Bojana Verdinek
Franc Verovnik
Mirko Osojnik
Primož Suhodolčan
Izbranim spominskim pripovedim lahko prisluhnete tukaj.
Več spominskih pripovedi je zbranih v strokovni monografiji Brezčasnost grajskih spominov v kolesju življenja.
