“Moje ime je Anton Marenče, rojen sem 31. oktobra 1938 v Dravljah. Po osnovni šoli sem se leta 1953 vpisal v Industrijsko kovinarsko šolo (IKŠ), kjer sem se izučil za strugarja. V šolo sem se iz Dravelj vozil s kolesom. Šolanje je trajalo do leta 1956, ko sem se zaposlil v Litostroju, kjer sem delal kot strugar na stružnici v obdelovalnici.
V Litostroju je bilo v tistem času največ stružnic jugoslovanske izdelave, rekli smo jim »Prvomajska«, ker so jih izdelali v istoimenski tovarni v Zagrebu. Na teh stružnicah smo delali že kot vajenci IKŠ v delavnicah, ki so bile urejene v velikem poslopju za šolo, v obdelovalnici pa so bile postavljene v 11. polju. Jaz in še en moj kolega pa sva delala na 12. polju, kjer so bile stružnice večjih dimenzij. Spominjam se, da je bila na 9. ali 10. polju še manjša francoska stružnica za fino struženje. Potem je bila v objektu obdelovalnice še montažna dvorana, kamor so pripeljali dele iz pločevinarne in jih tukaj sestavili, pa obdelava tekačev za turbine – te so brusili, vse je moralo biti gladko obdelano. Dela je bilo veliko in je potekalo na normo – za izdelavo posameznega izdelka si imel odmerjen čas. Če si ga naredil prej, si bil bolje plačan, če si zamudil, pa si dobil manjšo plačo. Norme je določala tehnološka služba.
Obdelovalnica je bila zelo hrupno delovno okolje, pozimi pa zelo mrzlo. Zjutraj, ko smo prišli, sem prijel za stružnico, pa se mi je kar na roko prilepila, tako je bilo vse mrzlo! Prostor je bil sicer ogrevan, vendar ne tudi ponoči. V Litostroju smo imeli delovne obleke, tj. hlače in bluzo. Strugarji ohlapnih oblačil ali halj nismo smeli nositi, saj bi jih lahko vrteči deli stružnice zagrabili.
Računajte, da stojite pred strojem in delate, spodaj pred tvojimi nogami pa se vrtita dve vreteni, eno gladko za avtomatski pomik in drugo za struženje vijakov oz. rezanje navojev. To zadnje je bilo navojno in če je ta navoj zgrabil hlače, te je lahko potegnil v stroj, kar je bilo zelo nevarno. Te nevarnosti pa smo se navadili, tako da je med delom nismo več občutili. Pravila varnega dela so bila zelo stroga!
Med delom sem nadaljeval štiriletno šolanje na Srednji tehnični šoli na Aškerčevi cesti. O izobraževanju v IKŠ-u lahko rečem, da je bilo zelo dobro. Na tehnični šoli sem namreč spoznal, da vse tisto, kar se tam učimo, jaz že vse vem. Tehnična šola je bila v redu, čeprav je imela nekoliko več teorije. Ker pa smo imeli precej tega tudi v IKŠ-u, nisem imel težav – Litostrojčani smo dostikrat vedeli več od zahtevanega. Kasneje, ko sem že odšel iz podjetja, je postala tudi IKŠ tehnična šola, celo moj brat je nekaj učil tam, tako, honorarno. Po koncu šolanja na Aškerčevi jaz nisem šel naprej, mnogi moji sošolci pa so, vpisali so se na fakulteto.
Po zaključeni srednji šoli sem v Litostroju zamenjal delovno mesto, odšel sem v konstrukcijo orodja. Na tem oddelku smo risali namenska orodja za izdelavo kompleksnejših Litostrojevih izdelkov.
Konstrukcija orodja je bila na koncu obdelovalnice v pisarnah v nadstropju, kjer smo delali po trije v sobi. Dva kolega sta bila starejša, jaz sem pa kot tretji gor prišel. Najprej sta me vprašala, kako da se podpisujem, zato sem nekaj na papir nakracal. »Ne, ne, tako se pa ne boš podpisoval na risbe!« sta rekla. Pokazala sta mi svoje podpise in rekla: »No, zdaj pa v tem stilu nekaj naštudiraj, pa se podpiši.« Še danes imam tak podpis! To je bilo prvo vprašanje, drugo vprašanje pa je bilo, ali igram tarok. Ker ga nisem, sem imel štirinajst dni časa, da sem se naučil. Smo potem tudi v popoldanskem času veliko tarok špilali, enkrat pri enemu, drugič pa pri drugemu doma. Ja, to je bilo tako!
Litostroj je imel močan oddelek za razvoj in projektiranje, ki je bil nastanjen v upravni stavbi in po posameznih tovarnah. Za vsako področje je imel odgovorne projektante – za črpalke, reduktorje, stiskalnice itd. Ti so projektirali izdelke, tehnologi pa so na podlagi projektov v konstrukciji naročali pomagala, ki jih je proizvodnja potrebovala za izdelavo tega izdelka. Čeprav je bila proizvodnja individualna, se je gledalo, da se porabi tisto orodje, ki je že v skladišču – to je bilo zelo dobro organizirano. Nobenega orodja oziroma pomagala nismo zavrgli. Tehnologi so torej določali, kakšno pomagalo moramo narediti glede na namen – kaj je bilo treba z njim narediti – in potem si moral to pomagalo skonstruirati, narisati. V pisarni smo imeli risalne deske, na njih smo risali to orodje v vseh pogledih, tlorisu narisu in stranskem risu.
Vse skupaj smo lepo kotirali, označili črtice in puščice ter dimenzije v milimetrih. Vse je moralo biti obdelano zelo natančno, da so orodjarji lahko predmet izdelali. To pomagalo je nato čakalo v skladišču, zavedeno pod evidenco. Ko je določen kos, npr. del turbine, prišel v obdelavo, je imel delavec na načrtu napisano, katero pomagalo potrebuje. Prevzel ga je v skladišču, uporabil in na koncu vrnil nazaj v skladišče. Pomagala so bila zelo različna, zato je bil različen tudi čas konstruiranja. Delo konstruktorja je bilo zanimivo in zelo raznovrstno. Sicer pa v konstrukciji nismo imeli norme, saj je moralo biti orodje natančno narejeno in nas niso priganjali. Norma pa je seveda veljala za izdelavo večine izdelkov, ki jih je Litostroj dobavljal – to je bilo skoraj vse normirano.
Z orodjarji smo bili precej povezani. Če je prihajalo do nejasnosti, so se oglasili pri nas v pisarni, precej dodatnega dela pa smo imeli predvsem z orodjarji, ki so bili slabši delavci. Ti so naredili slabo orodje, torej orodje z napako, in so nas nato prosili, da prilagodimo konstrukcijo na način, da bo še zmeraj uporabno. Če je šlo, smo prošnji ugodili, v nasprotnem primeru pa je šel kos v odpad. Imeli smo kar mnogo takih intervencij.
V Litostroju smo v nekem trenutku morali narediti svojo stružnico večjih dimenzij za obdelavo največjih obdelovancev, kot so npr. peči za cementarne. Jaz sem moral narisati vodila oziroma sani za pomik. Tisto je bil kar eden večjih projektov, ki me je doletel. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem vse narisal. Tako velikih stružnic nismo imeli, zato smo morali improvizirati. Ko sem že nekaj časa delal na konstrukciji orodja, je prišla odredba, da smo morali vsi, ki smo imeli poklic in šolo, postati delovodje v delavnicah v proizvodnji. Dve ali tri leta sem bil delovodja, potem so me pa potegnili nazaj v konstrukcijo orodja, kjer sem ostal do odhoda iz podjetja.
V Litostroju smo izdelovali marsikaj, od preš (stiskalnic), težkih viličarjev (lažje viličarje je delala tovarna INDOS), velikih reduktorjev, ladijskih motorjev in vijakov do turbin. To je šlo po celem svetu, tako da je bil transport večjih kosov kar zahteven. Je pa Litostroj precej zamujal pri dobavi svojih izdelkov, to pa vem, da je bilo takrat veliko teh zamud. Zakaj je do tega prihajalo, ne vem. Morda je bilo dela preveč, pa vse ni moglo iti tako gladko, kakor bi si želeli.
V Litostroju smo morali tudi vzdrževati dobavljeno opremo. Lopate turbine smo morali po določenem času obratovanja zamenjati, ker jih je kavitacija, ki nastane zaradi padca vode, poškodovala. V Litostroju smo sicer obvladali tudi trdnejše zlitine, največji problem pa je predstavljal bron. Bron je bil precej porozen in je bilo sprva težko narediti iz njega ulit izdelek. Zato smo kmalu uvedli tlačno litje, s katerim smo stisnili iz tekoče zlitine ves zrak. Pred tem pa je bila poroznost taka, da je bilo treba s struženjem odstraniti veliko materiala, da so ulitek sploh lahko uporabili. Izdelke iz brona so ulivali v manjši livarni barvastih kovin, ki je bila prizidana livarni sive litine.
V livarni sive litine so stale kupolke – peči na koks – s katerimi so talili železo. Te peči so stalno gorele. Jeklolivarna pa je imela elektro peči in tam so pač ulivali jeklo. Za zagon take peči so potrebovali ogromno električne energije. Izdelovali smo različne variante jekla. Nekatere zlitine so bile tako trde, da jih je bilo težko obdelovati brez vidja nožev, tj. strugarskih in rezkarskih nožev s karbidno trdino. Najtršo pa je bilo treba obdelovati z diamantno konico. Mislim, da smo iz take zlitine delali cementne mlinice. Ta orodja smo v standardnih velikostih v glavnem kupili, če je pa prišlo do posebne potrebe po nestandardnih dimenzijah, takrat je bilo pa treba v konstrukciji orodje narisat pa v orodjarni izdelat.
…
Za zdravniško oskrbo je bilo v Litostroju poskrbljeno. V obratni ambulanti je najprej delal dr. Klar, kasnejših zdravnikov pa se ne spominjam. Ambulanta je bila nizka baraka na koncu tovarniškega območja, kjer je bil stranski vhod v Litostroj. V njej je poleg zdravnika delala tudi medicinska sestra, mislim da sta bila tam tudi zobozdravnik in sestra asistentka, te se pravzaprav še prav dobro spominjam, bila je plavolasa … To je bila seveda taka manj zahtevna ambulanta, za tiste nujne primere. Spominjam se, da sem nekoč drsal na ledu in me je nekdo s hokejsko palico po nesreči udaril in mi presekal ustnico.
Šel sem v ambulanto, kjer mi je zdravnik rekel: »Ja, kaj naj zdaj, če vam jaz naredim takoj en šiv, vas bo ravno toliko bolelo, kakor če greste v bolnico in vam dajo injekcijo.« Sem rekel, naj kar narediva ta šiv in mi je rano zašil brez anestezije. Pri težjih primerih je poškodovanca odpeljal v bolnišnico naš rešilni avtomobil ali pa vozilo iz urgence. Spominjam se, da so nekoč dvigovali težji tovor, ki ga privezovalec ni dobro privezal. Tovor je padel nanj in mislim, da je kasneje umrl. Podobnih nesreč pa ni bilo veliko. Privezovalcem je bilo namenjeno lastno delovno mesto, to je bil prav poseben poklic. Usposobljeni so bili za varno vezavo težkih predmetov, ki jih je bilo potrebno prenesti oziroma prepeljati.
…
V zimskem času smo smučali na Soriški planini, kjer smo imeli svojo kočo, tako da je bilo prav luštno, prav lepo. Starejša koča je bila lesena, potem pa so nižje spodaj postavili še zidano kočo. Kadar je bilo veliko snega, smo hodili kot po rovih od ene do druge. Spominjam se tudi letovanja v Fiesi, kjer smo šotorili. Tam je bilo še jezero zraven morja, kar je bilo zelo zanimivo. Drugače pa mislim, da smo imeli tudi počitniške hišice v Savudriji in smo šli tudi tja na dopust. Večinoma pa sem dopustoval v lastni režiji in sicer kar 17 let na Pagu.
…
Iz časa mojega šolanja na IKŠ se spominjam afere z enim od profesorjem matematike. Nekako se je razvedelo, da je istospolno usmerjen. Ker je bila istospolna usmerjenost v tistih časih kazniva, so ga obsodili, mislim, da je dobil 2 leti in 4 mesece aresta. Enako se je zgodilo enemu od vzgojiteljev v internatu, ki je bil obsojen na 4 mesece zapora. Sicer pa imam na šolanje v IKŠ lepe spomine, v njej so se učili fantje in tudi dekleta iz vse Slovenije, še posebej pa iz štajerskega in dolenjskega konca, pa seveda tudi iz drugih republik Jugoslavije.
Povedal sem že, da sem srednjo šolo opravljal med delom. Dopoldan od šestih do dveh sem delal, potem sem se šel domov umit in preobleč, in ob deset do treh sem že imel na tehnični šoli pouk do večera. V službo in domov ter v šolo na Aškerčevo cesto sem se peljal z mestnim avtobusom. Nisem imel niti toliko časa vmes, da bi jedel v Litostrojevi restavraciji, pač pa sem kar med umivanjem jedel napolitanke! Risarske naloge sem delal ob nedeljah, saj so bile takrat sobote delovne, šele kasneje so postale dela prost dan. Nedelja je bila torej tudi zapolnjena z obveznostmi, vseeno pa sem si sem pa tja vendarle privoščil kakšen ples. Da bi lahko vse naredil, sem se pa moral kar potruditi.
V Litostrojevo restavracijo sem hodil na kosilo nekoliko kasneje, po zaključeni srednji šoli. Tudi z ženo in otrokom smo šli včasih tja, da ni žena kuhala doma. To je bila kar v redu restavracija z dobro hrano. Sicer sem pa jaz bolj slab jedec. Vedeti morate, da sem mami kot mulc rekel »Zakaj si me naučila jesti?« – res nisem rad jedel. Zjutraj in zvečer sem z veseljem jedel le belo kavo z nadrobljenim kruhom – da je žlica pokonci stala – to sem imel najraje. Opoldne pa je bilo bolj tako tako, najraje bi videl, da sploh ne bi kosil! In tako je še danes.
Obiskov v Litostroju je bilo veliko. Ko nas je obiskal Tito, so seveda zbrali vse delavce na kup. Pri nas je bil kar nekajkrat s svojim spremstvom. Obiskale so nas tudi šolske ekskurzije – pripeljali so dijake, da bi si ogledal proizvodnjo in bi dobili malo občutka, kaj je kaj. Ob koncu osnovne šole, ko so se šolarji odločali za poklic, so tudi njih pripeljali na ogled naše tovarne. Mi smo imeli kar veliko modelno mizarno, da so se lahko odločili tudi za lesarski poklic v tej smeri. Za mladino so bili ti obiski kar zanimivi.
V Litostroju sem se večkrat udeležil strokovnih ekskurzij. Bili smo v Nemčiji, v Avstriji, zdi se mi, da smo bili tudi enkrat na Češkem. Na teh ekskurzijah se je marsikaj dalo videti. Spomnim se obiska tovarne v Franciji, kjer sem prišel na idejo za neko rešitev, ki sem jo nato dejansko tudi uporabil pri svojem delu. Te ekskurzije so bile kar poučne.
Nekaj znanja smo si konstruktorji med seboj podelili tudi v Društvu orodjarjev Slovenije, ki je združevalo delavce iz vseh tovarn, kjer so pač imeli tovrstna delovna mesta. Društvo je bilo sekcija v okviru Društva inženirjev in tehnikov Slovenije.
Politična plat zaposlitve pa je bila zame precej neprijetna. Najbolj zoprno je bilo, ko so me komunistični aktivisti nagovarjali, naj vstopim v partijo, jaz pa nisem hotel. Tudi v vojski so name pritiskali, zakaj da nisem v partiji, pa sem se nekako izgovoril, da hodim popoldne po službi v šolo in se nimam časa s tem ukvarjat. Sem moral paziti, kaj bom rekel, saj bi jih najraje nekam poslal – komunistov nisem prenesel, to pa res ne, pa še zdaj jih ne maram. Takrat sem pa moral paziti na besede, saj bi lahko hitro pristal v čorki. V samoupravnih organih in na različnih sestankih sem bil manj aktiven, predvsem na začetku delovne kariere se nisem ne vem kako udeleževal teh debat – drugi so se, zlasti starejši delavci. Meni je bilo bolj važno stališče stroke, vse tisto, kar je bilo politično, pa sem zavračal, seveda tiho zavračal, ker se nisem smel glasno opredeljevati. Glede odločanja v Litostroju ocenjujem, da je stroka gotovo imela precej vpliva, ampak zadnjo besedo je vendarle imela politika.
V mojem času so Litostroj vodili različni direktorji. Spominjam se dolgoletnega direktorja Ivana Kogovška, ki je bil zelo znan. K nam je prišel iz INDOS-a. INDOS je nastal iz mestnega strojnega podjetja, ki ga je že vodil Kogovšek in je ohranil vodstveni položaj tudi po preoblikovanju v INDOS. V tej tovarni se je izučil za strugarja moj starejši brat, ki je nato velikokrat spremljal Kogovška na službenih potovanjih. Kogovšek je nasledil prvega direktorja Litostroja Franca Pečarja. Tudi ta je bil zelo znan, po odhodu iz Litostroja je postal direktor koprskega TOMOS-a. Kogovška je nato nasledil Josip Kopinič, ta je bil pa politični človek, Titov sodelavec in španski borec, ki je prišel v Ljubljano iz Pule, kjer je bil direktor ladjedelnice Uljanik. Njega je nasledil Marko Kržišnik.
V Litostroju sem ostal do leta 1973. Takrat sem zapustil tovarno in sem končal v komerciali. Postal sem predstavnik za Slovenijo v podjetju Energoinvest iz Sarajeva. Na tem delovnem mestu sem imel veliko dela, saj sem pokrival celotno Slovenijo. Energoinvest je bil največji industrijski konglomerat na področju republike Bosne in Hercegovine in je združeval številna bosanska podjetja, l. 1972 je imel kar 25.000 zaposlenih. Pod vodstvom direktorja Emerika Bluma se je razvil v moderno evropsko izvozno usmerjeno podjetje. Moja naloga je bila plasirati njegove proizvode v Slovenijo. Spominjam se, da sem posredoval pri dobavi reduktorjev v rudnik Velenje. Kasneje sem izvedel, da so jih kupili še več, ampak da so prvega najprej razstavili, vse premerili in preverili npr. evolvente, to se pravi krivulje na zobnikih itd. Ko so se prepričali, da je izdelava solidna, so naročali še naprej. Zakaj istega izdelka niso naročili pri domačem Litostroju? Zato ker je bil Energoinvestov reduktor cenejši in tudi dovolj dobro narejen. Za bosansko podjetje pa je bil to velik uspeh – vedno so rekli: »Če mi kaj izvozimo v Slovenijo, je tako, kot bi v Švico!«
Na novem delovnem mestu sem veliko potoval in moram reči, da sem obiskoval fabrike po celi Sloveniji in sem povsod našel kakšnega Litostrojčana. Ko smo se z istimi osebami srečevali v Litostroju, kjer smo se bolj ali manj vsi na videz poznali, smo se vikali, ob srečanju na tujem terenu pa je bil odnos nekako bolj prisrčen in smo se takoj tikali. Ni je pa bilo resne fabrike, da ne bi bilo v njej Litostrojčana, to pa drži. Fluktuacija kadra je bila običajen in pričakovan pojav. Če si bil doma iz, npr. Ribnice, si zanesljivo prej ali slej pristal v Riku Ribnica, saj je bila vožnja v Ljubljano precej zamudna. Litostrojčani so bili tako povsod! Kot predstavnik Energoinvesta pa nisem imel veliko poslovnih stikov z Litostrojem, tja sem se včasih vrnil, da bi obiskal nekdanje kolege. Zadnjih pet let pred upokojitvijo pa sem delal v privatnem podjetju.
…
V Dravljah živim že celo življenje. Tukaj imam hišo, v kateri sem stanoval do nedavnega. Zaradi nesreče, ki mi je vzela nogo, sem moral v dom. Tukaj se imam odlično, zelo fajn! Hrana je dobra, skrbijo lepo za nas, tako da smo prijatelji z vsemi, prav fajn je!”
Dom starejših občanov Šiška, 25. julij 2024
Pogovarjala sta se: Tomaž Miško in Nina Sovič
Transkripcija pogovora: Nina Sovič
Priprava besedila: Tomaž Miško






