Tretja nagrada je šla v roke Tončke Stanonik za zgodbo »Piet meljonov« ali štalca, vredna vložene energije. Pripoved opisuje zgodbo ženske, matere samohranilke, ki se sooča s celo kopico izzivov, da bi prišla do stanovanja.
Začne se s spominom na mati, ki z dvema malima punčkama stoji pred ruševinami hiše v okolici Žiri in joče, zaradi občutka nemoči, da bi svojemu še nerojenemu otroku nudila streho nad glavo. Spomin se srečno zaključi, ko se postavi nov topel dom, v katerega se z veseljem družina vrača tudi v poznih letih.
Nato zgodba preskoči dve desetletji in spoznamo protagonistko zgodbe, tedaj mlado mamico, ki s svojo hčerkico biva pri starših na podeželju in skupaj sanjata o bogastvu, petih miljonih (piet meljonov), ki bi jima omogočili boljše življenje v mestu.
Pripovedovalka zgodbe je delovna in pogumna ženska, mati samohranilka, ki je sicer večkrat odsotna iz življenja hčerke, saj si s trudom prizadeva, da bi obema omogočila dostojno življenje. V zgodbi nam pokaže neumorno vztrajnost in iznajdljivost ženske, ki se sooča z administrativnim kolesjem, da bi prišla do stanovanja. Opisuje obdobje sedemdesetih let, ko se je v Ljubljani gradilo izjemno veliko število stanovanj, vendar njihovo podeljevanje lastnikom le ni bilo tako samoumevno in večkrat odvisno od dobre volje in razumevanja administrativnih in socialnih delavcev.
Vendar končno pride dan, ko se s hčerko lahko vselita v svoje novo stanovanje in srečno zaživita skupno, družinsko življenje. Pri njima se nazadnje oglasi dobro situirana prijateljica, ki pripomni, da bi morala ženska energijo raje vložiti v iskanje dobro situiranega moškega, namesto v trud za stanovanje, in pri tem ne razume občutkov neodvisnosti, samozavesti in ponosa ob uspehu, ki ga je ženska, mati samohranilka, dosegla z nakupom lastnega stanovanja. Zgodba je univerzalna in aktualna zgodba ženske, matere samohranilke – to zgodbo bi lahko napisala katerakoli ženska, mati samohranilka, tudi danes.
(Utemeljitev žirije, 2025)
