ZAČETKI LITERARNEGA USTVARJANJA
Zupanc je začel kot zbiralec in zapisovalec ljudskega pripovednega bogastva, pozneje pa se je tudi sam lotil pisanja pravljic in pripovedk. Snovi in motive zanje je črpal iz najrazličnejših virov.
Narečna posebnost, nenavadno krajevno ime (npr. Vranja peč), zanimivo oblikovana skala ali hrib, jama, žrelo so zadostovali, da se je sprožila njegova domišljija in da je napisal pripoved, s katero je v pravljični obliki rešil uganko. Prav tako je vneto prebiral različne zgodovinske zapise o krajih, kjer je služboval, in v njih nemalokrat našel spodbudo za svoje pisateljsko delo. Včasih je dobil idejo tudi od svojih učencev. Večkrat jim je namreč dal za nalogo, naj povedo kaj o posebnostih svojega kraja, naj zapišejo pripovedi starejših o divjih možeh, vilah, škratih in drugih fantastičnih bitjih. Iz teh zapisov je pazljivo izbiral najdragocenejše in kar je res lastno ljudskemu izročilu, potem pa te motive po svoje obdelal. Zdi se, da so belokranjske ljudske pripovedke, jezikovno bogate in stilno izglajene, najlepše in najmočnejše v tem opusu.
ZUPANČEVA DALJŠA PRIPOVEDNA PROZA
Sam je iskreno priznal, da njegovi pisateljski začetki niso bili dobri. Kot mestni otrok si je življenje na kmetih predstavljal veliko preveč idilično. Šele leta 1929, v času gospodarske krize, ko ga je prva učiteljska služba zanesla v vas Štrekljevec v Beli krajini, kjer je bila revščina neizmerna, je začel spoznavati pravo kmečko in vaško življenje. Sobo v vasi je našel pri Pašičevi družini, po domače pri Mihučevih: »Stari Mihuč me je naučil kositi in mlatiti, jemal me je s seboj na njive, kjer sem mu pri oranju poganjal vole, z odprtimi očmi sem vpijal vase lepoto in bridkost trdega življenja na gruntu, z odprtimi ušesi sem prisluškoval lepi, pojoči govorici dragih Belokranjcev, ki so svoje pripovedovanje bogatili s pregovori in reki, v katerih je bila skrita življenjska modrost preprostih, na dobro struno uglašenih ljudi.« Ob trgatvi se je pridružil trgačem in nosil polne brente grozdja v zidanico, kjer je stala stara stiskalnica, s Štrekljevčani je slavil njihove praznike, vabili so ga na praščine, z njimi je bil ob praznovanju pusta, ob dolgih jesenskih večerih pa je posedal z vaščani ob ličkanju debelače, kjer je poslušal domačine pripovedovati zgodbe, s katerimi so si krajšali čas. Posebej lepo se mu je zdelo proščenje pri Treh farah, kjer se mu je odkrila vsa romantika Bele krajine ob pogledu na bele narodne noše domačinov. Vse te folklorne posebnosti so mu dale vedno nove motive, ki jih je uporabil v svojih povestih. Navade, običaji, pregovori in reki, starosvetna obredja – vse to je popisal v svojih romanih in povestih, ki so odraz bogatega duševnega življenja sicer preprostih ljudi, ki so bili s tisočerimi srčnimi nitmi privezani na rodno grudo in narodno zavedni varuhi neizmaličene slovenske besede. Čeprav je bil po rodu Ljubljančan, je folklorna in ljudska motivika iz krajev, kjer je živel, dobila v njegovem pripovednem delu močan odmev. Zupanc je zajemal iz življenja, polnega grenkobe in trpkosti malih preprostih ljudi, ki se otepajo z najrazličnejšimi nadlogami, vendar vseeno trmasto vztrajajo v svojem siromaštvu. Kljub vsemu je znal ta mali človek tudi pod težo vsega hudega ostati pokončen in uporen; uspešno je kljuboval vsemu, kar ga je hotelo odtrgati od zemlje in starih navad. Prav ta mali, od usode ponižani človek, ki pa se je znal v hudih stiskah tudi veseliti, je v Zupančevih domačijskih povestih nekakšna prispodoba tistega življenja, ki ga je Zupanc najbolj »doživel« in poznal ter ga slikovito opisal tudi v svojih najboljših proznih delih.
Snovno bi lahko Zupančeva dela razdelili na štiri sklope: kmečkega, mestnega oz. malomestnega, partizanskega in zgodovinskega.
PREGLED ZUPANČEVIH KNJIŽNIH DEL
PRAVLJICE IN PRIPOVEDKE
Glede na pokrajine, v katerih je zbral motive zanje, jih lahko razdelimo v tri sklope.
• Belokranjske pripovedke najdemo v zbirkah:
• Belokranjske pripovedke, 1932
• Bili so trije velikani, 1932
• Dedek, povej, 1939
• Jezerka, 1944
• Čudežni rog, 1944
• Svirel povodnega moža in druge belokranjske pripovedke, 1944
• Velikan Nenasit, 1944
• Zaklad na Kučarju, 1956
• Sto belokranjskih, 1956
• Sinček palček, 1979
• Deklica s tremi lešniki, 1979
• Ljudsko slovstvo Savinjske doline je podal v knjigah:
• Povodni mož v Savinji, 1957
• Deklica in Kač, 1959
• Palček v čedri, 1959
• Povodni mož v Savinji in druge pripovedke,1969
• Deklica in Kač, 1977, 1981
• Gorenjske pripovedke:
• Kamniti most, 1964, 1973
• Zlato pod Blegošem, 1971
Izbora:
• Kamniti most, 1964, 1973
• Zlato pod Blegošem, 1971
PRIPOVEDNA PROZA
• Stari Hrk, Kmetijska Matica, 1934
• Turjačani, tiskarna Jos. Pavliček v Kočevju, 1937
• Tretji rod, Vodnikova družba v Ljubljani,1938
• Vklenjena mladost, Knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani,1943
• Pod križem, Vodnikova družba v Ljubljani, 1944
• Mlini stoje …, Dobra knjiga, 1945
• Veliki dnevi, Dolenjski list, 1953–1954
• Lajnar svete Družine, Založba Obzorja Maribor, 1963
• Sonce je umrlo, Borec Ljubljana, 1964
• Krvavi zid, Založba Obzorja Maribor, 1967
• Anka Mikoljeva, Založba Obzorja Maribor, Dolenjska založba Novo mesto, 1970
IGRE (ostale v rokopisu)
• Lizol, uprizorjena l. 1936 na Jesenicah
• Belokranjski kresovi, uprizorjena l. 1952 v Zagrebu
• Gorjanska vila, uprizorjena v Šentvidu nad Ljubljano
