Znamenitosti

Pil

Pil stoji sredi vasi, ob glavni cesti Komen-Štanjel, na manjšem vaškem trgu ob stičišču glavne in vaške ceste (po domače na Goricah). Znamenje je zidano iz klesanih kamnov, s plitvo štirikapno betonsko streho in nišo, v kateri je Marijin kipec. Na slemenu je kovinski križ. Datacija: druga četrtina 20. stoletja, 1937.

Spomenik NOB

Spomenik je posvečen 27 padlim borcem NOB in žrtvam vojnega nasilja. Stoji sredi vasi, pred Kulturnim domom. Spomenik je postavljen leta 1975, avtor je arhitekt Miro Kovačič.

Trije delno obdelani bloki kraškega kamna so postavljeni v polkrog na travnato površino. Nanje so pritrjene kamnite plošče z vklesanimi imeni padlih in žrtev. (Vir: GisKD pregledovalnik)

Cerkev Marijinega vnebovzetja v Obršljanu

Cerkev je prvič omenjena 1570. Stavba je bila prezidana ali dopolnjena 1585. Papež Urban VIII. ji je kot romarski cerkvi 1639 podelil odpustke. Med pokroviteljstvom Lovrenca grofa Lanthierija je podaljšana ladja in pri tem je priključen zvonik, ki je prvotno stal pred fasado. Tedaj je verjetno zgrajen tudi novi prezbiterij. V 18. st. je na novo obokan prezbiterij, ki ga je leta 1724 poslikal Giulio Quaglio. Glavni oltar je krasila slika Marijinega vnebovzetja Francesca Pittonija, nastala med 1702 in 1714. Danes slika visi na steni prezbiterija. V oltarju je v naravni velikosti voščen kip Marije z Jezusom iz 19. stoletja. Je eden največjih v Sloveniji in edini izdelan iz voska. Marijina obleka je izdelana v baročnem stilu. Stranska marmornata oltarja iz leta 1736 sta posvečena sveti Ani, delo Johannesa Michaela Lichtenreita in sv. Antonu Puščavniku, delo Antonia Parolija. (Leksikon, 2004, str. 135-136)

Cerkev je bila obnovljena leta 1994. To je bil za nas domačine in vse bližnje prebivalce velik praznik. V letu 2004 pa je cerkev prvič razsvetlila električna razsvetljava, kar je bila velika in zelo koristna pridobitev.

“V času prve svetovne vojne je bila cerkev zavetišče za kužne bolnike avstro-ogrske vojske. Na zidu pred glavnim vhodom so še danes vidne inicialke in letnice bivanja nekaterih vojakov. K Mariji Obršljanski so skozi stoletja romali mnogi romarji; največ Kraševci in Vipavci. Največji romarski shod je bil tako kot danes 15. avgusta, praznik Marijinega vnebovzetja (veliki šmaren). Za sv. Ano (26.julija) je kot vedno shod za žene in dekleta. Na nedeljo po Marijinem rojstvu (8. sept.)-mali šmaren pa se zberejo možje in fantje. V mojih otroških letih smo se otroci zbrali na praznik sv. Alojzija (21. junija). Prišli smo peš od blizu in daleč. Vsako majniško nedeljo popoldne je sedaj v cerkvi šmarnična pobožnost, v oktobru pa roženvensko čaščenje.” (Lučka Kukanja Rudež, Solkan, junij 2023)

Cerkev sv. Ane

Lokacija cerkve sv. Ane, ki je v vizitacijskih popisih omenjana med 1570 – 1782. Po ljudskem izročilu naj bi bilo ob njej tudi pokopališče. Cerkev je stala vzhodno od vasi Tomačevica in severno od ceste proti Štanjelu. (Vir: GisKD pregledovalnik.) “In ecclesia sanctae Annae in Tomasoviza.” (Attems, 2022, str. 128)

“Zanimivo je, da je v Tomačevici označena prisotnost cerkve (to nam pokažeta dva podobna simbola na mapi). Verjetno je to cerkev sv. Ane, ki naj bi bila porušena po razsvetljenskih reformah Jožefa II., sina Marije Terezije, okoli ali po letu 1790.” (Spomini, 2023, str. 31)

“Nemalo verskih stavb Cerkev v okviru ‘jožefinskih’ cerkvenih reform pod cesarjem Jožefom II. (med 1780 in 1790) ni mogla več vzdrževati in jih je zato opustila. Mnogo jih je kmalu začelo propadati, zato lahko dokaj utemeljeno sklepamo, da se je nekaj podobnega pripetilo tudi s cerkvijo svete Ane v Tomačevici. Franciskejski kataster iz 20. let 19. stoletja je nima več vrisane. Precej možno je, da so ob njenem propadanju domačini njene stavbne kose iz kamna uporabili za lastne gradbene potrebe. Nenazadnje ni neznano, da je dokajšen del stavbnega materiala antičnega Rima skozi stoletja po propadu imperija končal v kasneje zgrajenih hišah in palačah.” (Napisal Goran Tenze, roj. 1958, član društva Tomačevica.)

Kamnolomi

Kal

Bogdan Ščuka, (rojen leta 1952 v Tomačevici) se še dobro spominja, kako so se krave ob koncu dneva spustile po klancu do kala in se napojile vode. Večkrat so se za vodo tudi kregale. Živali so medtem z nogami popeštale (poteptale) dno kala in s tem pripomogle, da se ni kal prehitro posušil.
Kal je bil za ljudi zelo dragocen. Zato so ljudje kal redno čistili in iz njega odstranjevali rastlinje in blato. Blato so si razdelili za gnojenje njiv in vrtov, saj je ljudem poleg vode primanjkovalo tudi rodovitne zemlje. Kal je bil tudi kraj, kjer so se ljudje družili, otroci igrali. (Spomini, 2023, str. 256)

“Oblast je za preskrbo prebivalcev konec 19. in v začetku 20. stoletja začela z načrtno in temeljito kampanjo z namenom vzpodbuditi gradnjo skupnih občinskih vodnjakov, komünskih (občina, srenja) štirn, ki bi služili kot vir vode za celo vas. Ta je potekala ob finančni in strokovni podpori na osnovi javnih razpisov takratne Avstro-Ogrske vlade /…/. Občina je bila lahko deležna tudi deželne podpore prek deželnega odbora.” (Belingar, 2012, str. 294)

V sredini vasi se nahaja velik vodnjak štirna. Točen datum gradnje vodnjaka v današnji obliki ni znan, sklepamo, da je bil zgrajen na prostoru, kjer je, po franciscejski mapi, bil v prvi polovici 19. stoletja označen vir vode.

Leta 2020 so člani društva Tomačevica po lastni iniciativi in s podporo Občine Komen zapuščenemu kalu po več kot tridesetih letih vrnili življenje. (Spomini, 2023, str. 257)