Vidin oče, Ignac Peterlin, je ob napadu na Jugoslavijo 1941 postal član Komunistične partije in aktivist OF. V njihovi hiši so imeli že 1941 sestanke, na katere so prihajali tudi Riko Kolenc, Bogdan in Mara Osolnik ter Zora (Katja) Rupena.
Oče je bil ubit leta 1943, njen starejši brat Stane pa nekaj pred koncem vojne. Pred odhodom v partizansko četo, je bila Majda sekretarka ZMS in SKOJ na območju Mirne in Šentruperta in po prihodu v Zahodno dolenjski odred postala sekretarka v podokrožjih Trebnje, nato podokrožje Trebelno-Mokronog-Mirna in nazadnje podokrožje Žužemberk.
Njene pesmi so bile spremljevalke v narodnoosvobodilnem boju, se širile med borci, recitirali so jih na mitingih in tiskali v vojaških glasilih. Leta 1942 so v partizanski Naši ženi objavili njeno prvo partizansko pesem. Že v mladosti je rada pisala tudi igre in jih uprizarjala za domačine, med vojno pa je pisala propagandne enodejanke in otroške partizanske pesmi, kot sta npr. Tonček je prišel in Mi smo slovenski pionirji. Precej jih je bilo tudi uglasbenih. Propagandni odsek Cankarjeve brigade je natisnil njeno prvo zbirko pesmi, leta 1944 pa je izšla še njena razširjena izdaja.
Julija 1944 je odšla v Belo Krajino, kjer je delala v propagandnem oddelku Glavnega štaba NOV in POS. Avgusta 1944 je obiskala Štajersko in pot nadaljevala na Štajersko, Koroško, Gorenjsko in Primorsko. Aprila 1945 se je vrnila v Glavni štab in v Srednji vasi obiskovala partijski tečaj. Nato je odšla v Gorski Kotar, kjer je zbolela in konec vojne dočakala v bolnišnici v Srbskih Moravicah. Po osvoboditvi se je vrnila v Ljubljano.
Odlikovana je bila z Ordenom za hrabrost 81725, Ordenom bratstva in jedinstva II. r. br. 26230, Ordenom zasluge za narod sa srebrnom zvezdom in Ordeom rada II. reda.
Svoje spomine na partizanska leta je na prigovarjanje Franceta Bevka, s katerimi sta z obiski osnovnih šol prekrižarila Slovenijo, objavila z naslovim Majhen človek na veliki poti leta 1983 in za njo leta 1984 prejela Levstikovo nagrado.
