Alpinizem na Slovenskem se je razvijal v tesni povezavi z evropskimi alpinističnimi trendi. Prvi osvajalci naših gora v 18. stoletju so bili znanstveniki, njihovi planinski vodniki pa slovenski domačini, ki so živeli pod gorami.
Še v 19. stoletju so slovenske gore večinoma osvajali tuji znanstveniki in raziskovalci. V Julijskih Alpah je deloval Julius Kugy, v Kamniških pa Johannes Frischauf. Konec 19. stoletja se je z gorništvom začel ukvarjati Henrik Tuma in je o alpinizmu tudi pisal. Na Triglav se je povzpel tudi znani industrialec, geolog in montanist Franc Rosthorn.
Leta 1893 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD) z nalogo ohraniti slovenske gore slovenske ter ustaviti vpliv nemških in avstrijskih planincev, gornikov ter alpinistov, katerih delovanje se je razširilo tudi na slovenski del Alp. Iz vrst teh planincev so izšli prvi alpinisti, intenzivno so začeli delovati v domačih gorah in začrtali mnogo pomembnih prvenstvenih smeri, sploh v Triglavu. Območje današnje Slovenske smeri je že leta 1890 prvi brez cepina in vrvi preplezal Ivan Berginc. Šele leta 1924 je bila začrtana današnja Slovenska smer. Druga najpomembnejša smer v Triglavu, Čopov steber, je bila preplezana leta 1945.
V povojnem obdobju se je alpinizem na Slovenskem krepil in kmalu se je lahko postavil ob bok svetovnim alpinističnim dosežkom. V petdesetih letih se je začelo osvajanje Dolomitov, v sedemdesetih so sledile tudi jugoslovanske odprave v Himalajo. V osemdesetih in devetdesetih letih so se začeli množični solo vzponi in ekstremni alpinizem.
ALI VEŠ, DA … je bil FERDO PUŠNIK (AO Črna) leta 1963 v Bolgariji na Alpiniadi in je v pogorju Rile plezal prvenstveno smer?