Pred prvo svetovno vojno so imeli prebivalci Ljubljane na voljo javno kopališče v Koleziji, ki je nekako zadostovalo potrebam. V vročih poletnih dneh so se zatekli v senco grmičevja ob Malem grabnu ali Gradaščici, kjer so bile znane kopališke postojanke: “Kotiček, Pasji brod, Uranova in Babja kotla.”
Nekateri so se zadrževali na Špici ob Ljubljanici, drugi pa so odšli vse do Save. Na začetku 20. stoletja je odprla vrata tudi ljudska kopel na koncu Kolodvorske ulice.
Šport je v povojni dobi na široko odprl vrata higieni. Ljudje so sčasoma začeli prepoznavati pomen krepitve in negovanje telesa. Pokazala se je nujna potreba, da tudi v Ljubljani zgradijo veliko in sodobno kopališče, saj Kopališče v Koleziji ni več zadostovalo.
V času med svetovnima vojnama so v časopisih pisali o težavah s higieno ljubljanskega prebivalstva in pomanjkanjem javnih kopališč. Nekateri so pisali o nujnosti preureditve kopališča na Ljubljanici, kar pa ni bila idealna rešitev kopališkega vprašanja. Zato se je govorilo in razpravljalo o možnosti graditve drugih javnih kopališč, predvsem na Savi, in o razširitvi kopališča v Koleziji, ostalo pa je le pri besedah, dokler ni agilni športni klub “Ilirija” sam pričel reševati težave.
