»V spominu imam prve poizkusne lete – drsenje, ki smo ga s »Zöglingom« imeli v Levcu. Ker je letalo bilo oblečeno le s papirjem (ojačan z mizarskim klejem in laki) in, ker so bili prvi skoki s pomočjo gume prilično »trdi«, je kajpada po vsakem eksperimentu bilo precej krpanja.
Vlečna guma je bila razmeroma kratka in je nismo montirali v »fračo« temveč smo jo napeljali le v enem kraku, nam je delala preglavice. Včasih se je guma predčasno snela in takrat smo jo dobili po hrbtu, kadar pa se nam je izmuznila iz rok, jo je dobil v glavo seveda pilot, ki je vsakokrat bil Ropas Ladislav. Včasih smo aparat dvignili tudi do 10 m visoko toda v enaki paraboli je bil trd pristanek, ki nam je znova povzročil okvaro aparata. Opazovalci so nas imenovali »samomorilce«, kajti tudi mi, ki smo vlekli gumo, smo bili v nevarnosti, da nas leseni ptič »pohodi«. Delali smo narobe, brez instruktorja, s premalo znanja in celo z napakami, ki jih sam Lilienthal ni delal«. Za letenje so se šolali v Bežigradu, Zalogu in Golovcu (za bivšo opekarno), kjer so terenski pogoji zadoščali za A diplomo. Kasneje so našli teren na Ponikvi, ko pa so si sami zgradili vitel za avtovlek, so se šolali tudi tam. Nekateri so si nabirali znanje v Mariboru, pa tudi na Blokah in v Vršcu. Domala vsi člani so na naših letalih dosegli A ali B diplomo, velike upe za doseganje višjih diplom pa so videli v izgradnji Inke. Pri začetnem šolanju so Celjanom pomagali Mariborčani, leta 1938 pa so si organizirali lastno šolo, ki jo je vodil član Vinko Uršič.
