Slavko Krušnik (slovenski humorist) je bil v času italijanske okupacije star 17 let. S starši, sestrama in bratom so stanovali v Trnovem, natančneje na Koleziji. Ko je bila Ljubljana obdana z žico, je kot vajenec delal v Jugoslovanski tiskarni, ki se je nahajala ob Ljubljanici.
Nekega večera 1941 je kurirka Majda Vrhovnik – Lojzka (narodna herojka, usmrčena 1942 v Celovcu) prinesla komando za prehod v ilegalo. Gospodu Krušniku, ki si je nadel partizansko ime Miha Hudournik, vendar so ga klicali Mihec, je kurirka odredila, kje naj se zglasi, zato se je z vlakom odpravil v Brezovico in tam dobil zvezo s kurirko Milko Smolinski – Darinko, ki je pozneje 1942 padla v Polhograjskih dolomitih. Milka je Krušnika odpeljala nazaj na Brdo pri Ljubljani. Pri hiši Bizjakovih skoraj ob žici so imeli bunker, ki je bil skopan v ilovico: 3,5 m dolg, 1,5 širok in 2 m globok. V bunkerju je stal tiskarski stroj na ročni pogon. To je bila tiskarna Podmornica. V tem bunkerju je skupaj s še enim stavcem preživel en mesec.
Kot mlad partizan je odšel na Dolenjsko, v Srednje Laknice blizu Mokronoga. V kraju je bila izkopana zemljanka, v kateri je stala ciklostilna tiskarna. Tam je Krušnik bival še z dvema kolegoma do kapitulacije Italije septembra 1943. Takrat so se partizani razdelili v dve skupini, vsaka s svojo tiskarno: eno tiskarno so iz Kočevja prepeljali v Kočevski Rog, eno pa iz Novega mesta pod Goteniški Snežnik. Prva tiskarna se je imenovala Partizanska 15, druga pa Triglav 11. Slavko Krušnik je delal v obeh tiskarnah skoraj do osvoboditve. V omenjenih tiskarnah so tiskali Slovenskega poročevalca, propagandne letake, brošure ter celo knjigo Zgodovina VKPB na 250 straneh. VKPB je bila kratica za Vsezvezno komunistično partijo boljševikov.
Malo pred osvoboditvijo so nemški okupatorji ogrozili tiskarno. Njih je partizanska komanda poslala v Zadar, kjer so natiskali eno številka glasila Naša vojska (to je bil drugi naslov za časopis Slovenski partizan : glasilo slov. partizanske vojske, od številke 12 leta 1944, op. G. H.). Med vračanjem v Slovenijo so blizu kraja Bosiljevo padli v dvojno zasedo. Slavka Krušnika – Mihca so odpeljali v Bosiljevo. Skočil je s tovornjaka in padel v jarek. Raje se je predal Nemcem kot ustašem, saj je imel tako več možnosti za preživetje. Iz Bosiljevega so ga odpeljali v Zagreb, v neko opuščeno opekarno, kjer so jih stražili domobranci. Ob napadu ustašev je šest ujetnikov (s Krušnikom vred) pobegnilo v gozd in se gibalo v smeri partizanov. Naleteli so na enote VI. ličke divizije: to je bilo že po 9. maju 1945. Ubežniki so bili so brez dokumentov in orožja. Z ličko divizijo so se odpeljali v Zagreb. Šele 15. ali 16. 5. 1945 so preverili njegovo identiteto in ugotovili, da je res partizan. Izpustili so ga, nakar je do Trebnjega pešačil, nato pa sedel na vlak do Ljubljane. Po vojni je končal poklicno šolanje za tiskarja, kar je bil nato vse do upokojitve.
