Vladimir Levstik je bil slovenski pesnik, pisatelj in eden najpomembnejših slovenskih prevajalcev 20. stoletja. Rodil se je 18. januarja 1886 v Šmihelu nad Mozirjem, otroštvo pa je preživel v Andražu nad Polzelo in Celju. Odraščal je ob treh sestrah, med katerimi izstopa Vera, soustanoviteljica Javne mestne knjižnice v Celju.
Pisati je začel že v gimnazijskih letih – najprej poezijo, pozneje pa predvsem pripovedna in esejistična besedila. V svojem literarnem delu se je ukvarjal z vprašanji posameznika, naroda in družbe. Med njegova najpomembnejša dela sodijo Gadje gnezdo, Zapiski Tine Gramontove, Hilarij Pernat in Dejanje. Poleg pisanja je bil tudi izjemen prevajalec, zlasti del ruskih pisateljev. Za prevajalsko delo je leta 1949 prejel Prešernovo nagrado. Umrl je 23. decembra 1957 v Celju.
Šolanje in literarni začetki
Šolal se je v Celju, Mariboru in Ljubljani. Sprva se je po očetovi želji pripravljal na duhovniški poklic, vendar je to pot kmalu opustil. Zaradi gmotnih težav in sporov s profesorji formalnega šolanja ni dokončal, a se je že kot gimnazijec uveljavil v literarnih krogih. Prvo pesem je objavil leta 1900, pesniško pa je ustvarjal predvsem do leta 1910. Njegovo poezijo zaznamuje slogovna raznolikost, od parnasovstva do začetkov futurizma, ekspresionizma in secesije, z opaznimi vplivi tedanje »kitajske mode«.
Pariz in pripovedništvo
Leta 1906 je z denarjem od prevajanja odpotoval v Pariz, kjer je pisal eseje in dnevnik ter slovenskim bralcem približeval sodobno evropsko kulturno življenje. Na področju pripovedništva je najprej objavljal črtice in novele, leta 1909 pa izdal zbirko Obsojenci. Po letu 1910 se v njegovem delu pojavi izrazit premik k temam naroda, domovine in razmerja med posameznikom in skupnostjo.
Vojna in zrela dela
Med prvo svetovno vojno je bil interniran zaradi suma nacionalistične propagande. Po izpustitvi je sledilo njegovo najplodovitejše obdobje, v katerem so nastala dela Gadje gnezdo, Zapiski Tine Gramontove, Hilarij Pernat in Dejanje, v katerem se kritično opredeli do vseh oblik totalitarizma.
Prevajalec svetovne književnosti
Levstik je bil tudi izjemen prevajalec. Zaradi odličnega posluha za jezike se je ruščine naučil sam in že pri osemnajstih letih prevedel roman Foma Gordjejev Maksima Gorkega. Do leta 1910 je prevedel še sedem romanov, med njimi Zločin in kazen, Ponižane in razžaljene F. M. Dostojevskega, Ano Karenino L. N. Tolstoja in Gospo Bovary Gustava Flauberta. Skupno je prevedel 62 knjig 37 avtorjev iz ruske, angleške, ameriške in francoske književnosti.
Zadnja leta
Po drugi svetovni vojni je živel v Celju. Leta 1949 je za prevajalsko delo prejel Prešernovo nagrado. Umrl je 23. decembra 1957 v Celju, kjer je tudi pokopan.
Skrb za dediščino
Osrednja knjižnica Celje hrani njegovo zapuščino in skrbi za njegov grob na celjskem mestnem pokopališču. Po njem je poimenovan eden izmed knjižničnih prireditvenih prostorov (Levstikova dvorana), v preddverju slednje je na ogled stalna razstava o njegovem življenju in delu.
Več https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/vladimir-levstik-1886-1957/