Dolina Krke je bila naseljena že v prazgodovini. Od davnine je bila dolina Krke osnovna prometna povezava v smeri vhod–zahod; po tej dolini so potekali številni migracijski premiki. Rimljani so potem ob reki Krki speljali svojo cesto, ki je povezovala Oglej s Siskom. Do izgradnje dolenjske železnice in avtoceste med Ljubljano in Zagrebom je bila dolina Krke namreč najkrajša pot, ki je povezovala področje Spodnjega Posavja do hribov v zahodni Dolenjski in prek njih z Notranjsko in Ljubljansko kotlino.
Krški grad (z imenom Obergurck – Vrhkrka) je že leta 1054 stal na skalnatem gričku nad izvirom Poltarice. Bil je last Habsburžanov, ki so imeli nadzor nad bivšo Rimsko cesto. Omenja se tudi stolpasti dvor Turn, ki je prvič omenjen leta 1341 in je bil v 17. stoletju last Auerspergov, ki so postavili dvorec Krka oz. Vrhkrka. Sledi obeh gradov ni več, nanju pa spominja kraj Gradiček. Grad, ki so ga imeli v lasti tudi višnjegorski grofje, je leta 1436 porušil celjski grof Vitovec. Čez nekaj desetletij so grajske nepremičnine prešle v last oglejskih patriarhov. Grad je najverjetneje dokončno propadel ob koncu 16. stoletja, tako da ga je Valvasor našel že v razvalinah. Izvir Krke in krški grad je slikovito opisal Josip Jurčič v svojem Juriju Kozjaku, slovenskem janičarju.
Kraj Krka je nastal pred drugo svetovno vojno, ko so združili zaselke Veliki Videm (v listinah se prvič omenja leta 1250) in Mali Videm ter Gmajno. V 11. stoletju je graščak Roudperd iz gradu Obergurk daroval grič, na katerem so potem zgradili cerkev sv. Kozma in Damijana. Precej verjetna je možnost, da je bilo na mestu današnje cerkve na Krki pogansko svetišče. Ta cerkev je najstarejša zgradba na Krki, izpričana iz 12. stoletja (leta 1135 kot vikariat župnije Šentvid pri Stični, samostojna župnija pa je bila ustanovljena leta 1657).
Krka je bila v 18. in 19. stoletju največja božja pot na Kranjskem. Glavni romarski shodi so bili na veliko noč in binkošti, v sedanjem času pa je cerkev najbolj obiskana ob godu sv. Kozma in Damijana, ki veljata za zavetnika zdravnikov in lekarnarjev. Cerkev ima tudi sicer bogato zgodovino: leta 1444 so prizidali stranske ladje, v začetku 18. stoletja je bila barokizirana. 4. avgusta 1757 jo je posvetil škof Mihael Karel Attems iz Gorice. Glavni oltar je bil narejen v trebanjski delavnici, šest stranskih oltarjev pa je iz druge polovice 18. stoletja. V cerkvi so slike Matevža Langusa, Matije Koželja (ki je leta 1881 izdelal tudi križev pot) in Janeza Potočnika. Stenske poslikave je ustvaril Giovanni Mor, orgle je izdelal Franc Jenko (1933), zvonovi pa so bili uliti v Passauu v 90-ih letih 20. stoletja.
Krka je bila na začetku 20. stoletja vse do svetovnih vojn lokalno, gospodarsko, cerkveno in prometno središče. Krajevni leksikon Dravske banovine iz leta 1937 ne navaja kraja z imenom Krka, ampak je bila občina s tem imenom, ki je vključevala naslednje kraje: Gabrovčec, Gmajno, Gradiček, Kitni vrh, Krško vas, Laze, Leščevje, Male Lese, Male Vrhe, Mevce, Oslico, Podbukovje, Potok, Randol (Ravni Dol), Sušico, Trebež, Trebnjo Gorico, Velike Lese, Velike Vrhe, Videm in Znojile. Ta občina je leta 1931 štela 1727 prebivalcev, ki so se večinoma preživljali s kmetijstvom, nekoliko tudi s prodajo lesa. Prodajali so živino, perutnino in sadje, razvita pa sta bila tudi mlekarstvo in sirarstvo. Danes (po podatkih iz leta 2025) na Krki živi 273 prebivalcev, v celi krajevni skupnosti Krka pa okoli 1500.
Kraj in okolico je v turističnem in ostalem pogledu zaznamovala in jo zaznamuje zelena lepotica, reka Krka, ki izvira izpod Krške jame, severno od vasi Gradiček.
VIRI:
- Krajevni leksikon Slovenije, II. knjiga (Jedro osrednje Slovenije in njen jugovzhodni del), ur. Roman Savnik, Državna založba Slovenije, 1971.
- 120 let Prostovoljnega gasilskega društva Krka (1896–2016), ur. Miro Svetin et al., Prostovoljno gasilsko društvo Krka, 2016.
- Tu sem doma: 50 let TD Krka, ur. Anica Kozinc et al., Turistično društvo Krka, 2023.
- Marjan Potokar: Zgodbe z razglednic. Mestna knjižnica Grosuplje, Domoznanska zbirka občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje, Grosuplje, 2014.
