Térkép  

Gospa Roža Neřima (izg.: Neržima) je ponosna lastnica treh narodnih noš. Dve noši sta gorenjski in ena črna židana. Gorenjska, ki jo ima najraje in katero tudi za povorko vedno obleče, je iz ročno tkanega drap platna z rdečimi črtami. Moževa teta Ivica jo je dobila  nekje na Gorenjskem, po vsej verjetnosti noša izhaja iz Poljanske doline in je stara več kot 100 let. Poleg sodi do pasu nabran, črn predpasnik, bel ošpetl (srajca) s širokimi, spodaj stisnjenimi rokavi, rdeča židana ruta in z zlato nitjo (ki ima patino!) izvezena avba. Zanimivo je, da je blago za krilo pod predpasnikom iz »slabšega« materiala (lanenega platna), kot celotno krilo, ker se je »šparalo«, pa »itak se ga ne vidi«. Nekoč ga je že hotela zamenjati, pa ni noben drug »pasal«. Izpod krila morajo iz untarce (spodnjega krila) gledati čipke (pa ne preveč, ravno prav). Njeno belo untarco je sešila moževa teta Ivica iz trinajstih metrov blaga in jo obrobila s čipko, katero je tudi sama skvačkala.

Olvasás tovább

Doma ima še gorenjsko narodno nošo v modri barvi, z žakardno vezavo, vendar je nikoli ne obleče, prav tako še ni oblekla črne noše s čipkastim predpasnikom, katero pa ima primerno shranjeno. Vsa oblačila za narodno nošo ima shranjena v dveh omarah. Je tudi ponosna lastnica treh avb, katere ima shranjene na posebnih stojalih. Dve avbi sta stari okrog 140 let z ročno izvezenimi ornamenti, tretjo pa je bilo potrebno obnoviti, tako, da so k staremu čelnemu delu dodali novejši dvignjeni del. Gospa Roža h gorenjski noši vedno doda tudi originalno židano rdečo ruto, katero je njen tast nosil na koncertih, ko je še pel pri Akademskem pevskem zboru v Ljubljani. Doma ima tudi babičino ruto, ki so jo morali po eni strani zaščititi z zaščitnim blagom. Hrani tudi dva sklepanca. Sklepanec je pas iz kovinskih členkov, ki ga ženske nosijo ohlapno položenega okrog bokov. Pri lepšem sklepancu so med členki tudi rdeči kamni, morda poldragi. Na obeh sklepancih je trak v znamenju slovenske zastave. K noši sodijo tudi bele pletene nogavice. Ona jih ima več, tudi take »na bobke«. Zraven sodijo črni nizki šolni. Naredil jih je čevljar Habe iz Kamnika po predlogi starejših, originalnih. Za povorko vzame vedno tudi star pisan cekar.

Večino kosov oblačil za narodne noše je podedovala po moževi teti Ivici, nekaj pa sta jih z možem tudi dokupila, predvsem za vnuke. Tako hrani tudi vsa oblačila zanje. Za vnukinjo ima belo povijalko, kajti neporočena dekleta niso nosila avb. Povijalka je sestavljena iz rute in iz vezenega traku, ki je pritrjen na čelni del. Z otroškimi oblačili je problem, kajti starejša je teže dobiti, če pa jih daš sešiti, morajo biti narejena po predlogah. Otroci pa jih v letu, dveh prerastejo.

Priimek Neřima izhaja iz Češke, kajti praded njenega moža je bil avstroogrski vojak in komandant na Borutani (Smodnišnica). Poročil se je s Pirčevo, imela sta 13 otrok. Stanovali so v Katzenbergu.

Moževa stara mama z Dolenjske je hodila v šolo za vezenje v Ljubljano. Naučila se je vseh vrst ročnih del: od pletenja, vezenja (tudi z zlato nitjo), kvačkanja. To znanje je prenesla na svojo hčer Ivico, druga hči Majda pa je bila arhitektka, Plečnikova učenka. Stara mama je Ivici privzgojila ljubezen do ročnih del, nasploh do vsega lepega in tudi do narodnih noš. Ljubezen do narodnih noš je Ivica delila tudi s sošolko, gospo Maro Pucelj.

Gospa Roža Neřima je ljubiteljica narodnih noš in zbiralka narodnega blaga, zato tudi vsako leto sodeluje v povorki.

  Povorka

Narodno nošo gospa Roža Neřima zelo rada obleče. Občutki, ko se pripravlja za povorko so enkratni. Je pa s tem v zvezi ogromno priprav. Treba je vse zlikati in poštirkati untarce (svojo in od vnučke). Vsak robček, vsaka čipka, ošpetl… vse mora biti lepo zlikano. Za oblačenje pa rabi pomoč. Največkrat ji pomagata hči in mož. Preden je pripravljena za povorko, jo mož pregleda in dobronamerno pokritizira in kaj popravi. Je namreč inženir tekstilne tehnologije in zelo dober opazovalec. V otroštvu je plesal v folklorni skupini v Prekmurju. Vendar pa se v nošo nikoli ne obleče. Je pa navdušen fotograf in vsako leto fotografira celotno prireditev Dnevov narodnih noš. Doma hranijo fotografije od začetkov sodelovanja v nošah, torej od leta 1969 dalje, čez 1000 fotografij. Le, ko sta imela majhnega otroka, v noši nista sodelovala. Hči je v otroških letih rada hodila z njo, ko pa je začela študirati, pa ne več. Zdaj ji pomaga in rada sodeluje pri pripravah. Imajo tudi nekaj še starejših fotografij (pred letom 1978) tete Ivice v narodni noši.

Gospa Roža in njen mož menita, da je bila povorka pred leti, pred osamosvojitvijo bogatejša. Sodelovale so noše, folklorne skupine, godbe iz cele Jugoslavije, veliko iz Evrope, od Rusov do Albancev. Izložbe po mestu so bile lepo okrašene z narodnimi nošami, nageljni in roženkravti. 

Po poklicu je komercialistka, nekaj časa pa je obiskovala tudi  šolo za aranžerstvo. Ko je bila zaposlena v Kočni, sta skupaj z gospo Ančko Pečečnik okrasili izložbena okna s kosi starega prta, majoliko in nageljni. Ne spominja se prospektov, plakatov, so pa na prireditev vabili z nadcestnimi napisi. Noše so bile vedno velik dogodek. Kamničani so se ga udeleževali vsako leto v velikem številu.

V nošo se obleče le za povorko. Prijave potekajo tako, da ob prijavi prejme broško in razpored v kateri skupini bo. Dobijo se na Steletovi, kjer dobijo številke za mesto v povorki. Vsak se prej zmeni s kom bo hodil. Ona hodi v zadnjih letih z vnuki, pred tem pa je hodila z gospo Pernetovo. Etnolog Bojan Knific, ki je bil pred leti vedno navzoč pri dogajanju, je nošo strokovno pregledal in vsakemu  določil mesto v povorki. Danes poteka povorka od trgovine Mercator do Barutane (Smodnišnice).

»V povorki vedno hodim peš, da me gledalci bolje vidijo. Ko hodimo tako v vrsti, me kdo pokliče po imenu, pa stečem k njemu in mu dam nagelj. Zato s seboj vedno nosim kakšnih 20 nageljnov. Tako tudi drugi obdarujejo znance iz publike.«

Samih dogodkov tistega dne ob Dnevih narodnih noš ne spremlja, ker ji povorka in priprave nanjo vzamejo ves čas. Sicer pa si potem vse ogleda na moževih fotografijah.

Etnolog Bojan Knific je njeno gorenjsko nošo zelo pohvalil.

Na prospektu za 44. dneve narodnih noš in oblačilne dediščine vidimo gospo Rožo Neřima v sprevodu, ko maha gledalcem. Z njo v vrsti gresta vnuk in vnučka, oba tudi v narodnih nošah.

V zadnjih letih opaža porast »novodobnih« gorenjskih moških in ženskih narodnih noš, hkrati pa je vse manj originalnih starih noš, kar je opazno zlasti pri avbah, kjer je vse manj vezenja s kovinsko oksidirano nitko… Lastnice le-teh so že pokojne ali pa ostarele in se povorke zaradi dolge poti ne morejo več udeleževati, dediči teh noš pa si povorko raje ogledajo, kot da bi v njej sodelovali.

»Po končani povorki sem čisto premočena, kajti oblačila so precej težka in vroča. Zdi se mi, da takrat kar shujšam. Nekoč sem povabila prijateljico, da je oblekla narodno nošo in se mi pridružila v povorki. Pa je rekla, da ne gre nikoli več, ker je preveč naporno.«

Doma sledi čiščenje oblačil. Vse mora oprati brez močnih praškov, sicer bi bela srajca ne bila več bela.

Vendar pa se trud vedno izplača, kajti občutki med povorko so vedno lepi.

Tudi letos bi se rada udeležila povorke, pa še ni čisto prepričana, kako se bodo uskladili z vnuki.

Fotó galéria

Hely

Hely megjelenítés

Információk

Kategória

néprajz

A digitális gyűjtemény szerzője

Vika Gujtman, Mateja Keber

Jelszavak

NOŠA, Dnevi narodnih noš, Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine

A közzététel dátuma

07.09.2018 08:22

Legutóbbi módosítás

06.09.2018 15:24

Možnost filtriranja

Keresés

Tartalom típus

KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA

Szervezet

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam