Térkép  
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje med kmečkim prebivalstvom ni bilo veliko alkoholizma. Alkoholne pijače so uživali le ob posebnih prilikah, npr. ob žetvi, porokah, cerkvenih praznikih, proščenjih ali tržnih dneh. Pijanost je bila na podeželju torej le občasno razkošje, v mestih pa je bil problem alkohola bolj prisoten, saj je bila tekoča pitna voda redka in tudi vodnjaki so bili pogosto okuženi. Normalno je bilo, da so zato prebivalci v primeru žeje posegali po alkoholnih pijačah - vinu ali pivu. Olvasás tovább
Modernizacija prehrane je s sabo prinašala večjo porabo alkohola, širjenje alkoholizma pa lahko razumemo tudi kot senčno stran napredka v agrarnem sektorju, predvsem razvoja sadjarstva in vinogradništva. Ker je stare vinograde konec 19. stoletja uničila trtna uš, so pričeli marsikje saditi samorodnice, saj za obnovo nasadov s cepljenimi trtami ni bilo denarja. Vina samorodnic večina ni želela kupovati, zato so ga pridelovalci največ porabljali doma. Mestna in trška smetana namreč ni želela piti navadnih, ampak predvsem boljša buteljčna vina, pripeljana iz sosednjih vinorodnih območij, ter šampanjec.

Alkohol se je na podeželju kot hišna pijača uveljavil v 18. in 19. stoletju. Poraba na podeželju je v tem času zaradi rasti kupne moči ali pa zaradi vpliva mest naraščala, medtem ko je v mestih poraba vina pričela upadati, saj ga je marsikje nadomestilo pivo. Njegova cena je bila namreč bolj konstantna, medtem ko je cena vinu rasla.

Celje je imelo svojega prvega pivovarja že sredi 18. stoletja, proti koncu stoletja pa se je njihovo število pomnožilo. Med pivovarji so bili znani lectar I. J. Spreizenbart, zvonar I. Steinmetz in gostilničar Fischer. Največja pivovarna je bila v današnji Gosposki ulici in je obstajala do leta 1873. Pivo so v 19. stoletju varili tudi drugod; v Laškem, v Hudem Grabnu pri Dobrni je imela nekaj časa svojo pivovarno gospoščina Dobrna, v  Žalcu pa je leta 1842 pivovarno ustanovil F. Žuža. Na podeželju se je v začetku 20. stoletja močno razširila navada kuhanja piva za domače potrebe. Kuhali so ga tudi delavci, saj je bila Savinjska dolina tedaj že znana po kvalitetnem hmelju. Domača priprava piva je cvetela, dokler ni v dogajanje posegla država in kuho obdavčila.

Razvoj sadjarstva v regiji je spodbudil tudi porabo žganih pijač, zlasti sadjevca. Niso ga pili samo na podeželju, na primer v Zg. Savinjski dolini, kjer zaradi geografskih možnosti in propada vinogradništva ni bilo druge izbire, ampak tudi v mestu, saj je bila njegova cena nižja od cene vina. Veliko so ga stočile tudi gostilne, kjer so se po končanem delu ustavljali delavci, medtem ko so splavarji, ki so se v Celju ustavljali po končanem prvem delu poti, pili največ cviček.

Vino in žganje sta bila v mestu in na podeželju vedno prisotna, tako pri delu kakor v družabnem življenju. Pili pa niso samo odrasli, ampak tudi otroci. Iz dokumentov izhaja, da so neki starši v Gaberju dali otroku piti toliko vina, da ga je zaradi pijanosti zadela kap. Stanje vsesplošnega pitja je polagoma postajalo alarmantno, zato se je začel razvijati  boj proti alkoholizmu.

Odmev tega boja so bile brezalkoholne pijače, ki so začele prihajati v ponudbo gostiln in restavracij. Prvi med njimi je bil prav gotovo malinovec, kmalu za njim pa šabesa in kraherli, saj smo imeli v Celju,  Žalcu, Mozirju, Slov. Konjicah in tudi drugod polnilnice teh brezalkoholnih pijač in sifona. Z urejanjem vodnjakov in vodovodov pa je postajala tudi voda v Celju za pitje primernejša, poleg tega pa je v uporabo vedno pogosteje začela prihajati tudi kisla voda. Pretirana poraba alkohola je tako v mestu kot na podeželju vedno bolj postajala le še odraz socialnega stanja.

Fotó galéria

Možnost filtriranja

Keresés

Tartalom típus

KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA

Szervezet

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam