skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Térkép  

OK Fužinar še drugič pokalni prvak Slovenije; nato sledi medlo desetletje za člane – naraščaj pa obeta (1998–2007)

V sezoni 1998/1999 so odbojkarji Fužinarja, lanskoletni državni in pokalni prvaki Slovenije, dobili novega trenerja. Dosedanji trener ravenskih odbojkarjev Branko Golob je jeseni 1998 prevzel mesto direktorja kluba, ostal pa je trener kadetov. Do 6. kola nove sezone je zato člane vodil še trener Franjo Jež, od 7. kroga dalje pa je člansko ekipo že prevzel novi trener, nekdanji hrvaški odbojkar in priznani strokovnjak Leonard Barić z Reke. Kandidatov za izpraznjeno mesto je bilo več, saj se je uprava OK Fužinar pogovarjala tudi z enim od trenerjev iz Belorusije; računali so tudi na tedanjega selektorja slovenske moške reprezentance, Kamničana Gregorja Hribarja. Vzrok zamenjave so bili slabši rezultati od pričakovanj.
Priprave za novo sezono so stekle 10. avgusta 1998, ko so z vadbo pričeli tudi novinci v ekipi Fužinarja: domačin Bojan Mlakar, ki se je po šestih letih igranja pri avstrijskem prvoligašu Puntigamer Dobu odločil znova okrepiti matično ekipo, Jasmin Čuturič, bivši odbojkar Salonita, Mišo Pušnik, odbojkar Gradisa Maribor in Kanadčan Andrew Sulatycki. Naše odbojkarje pa so medtem zapustili kapetan in podajalec Mijo Vuković, Rasto Oderlap in Gregor Jerončič. Pri Fužinarju so bili vseeno zadovoljni, saj so uspeli obdržati vse druge igralce, med njimi tudi reprezentante Matjaža Hafnerja, Jureta Kokota in Davida Slatinška. Menili so, da so se dovolj kakovostno okrepili z izkušenimi odbojkarji, ki bodo skupaj z igralci, ki so ostali zvesti klubu, dajali ton Fužinarjevi igri. 
Olvasás tovább
Računi pa se za ravenske odbojkarje tudi ob koncu sezone niso izšli. Odbojkarji Fužinarja kljub zvenečim imenom niso uspeli znova na prestol in so na koncu prvenstva bili šele četrti. Osvojili pa so naslov pokalnega prvaka in to je bil v sezoni 1998/1999 hladilen obliž na ranjeno samozavest po izgubljenem državnem naslovu. Selekcija mladincev je dosegla 3. mesto, kadeti, ki jih je vodil Branko Golob, so bili odlični 2., starejši dečki pa solidni 4. 
 
Kadeti odbojkarske šole OK Fužinar so torej tudi v tej sezoni (1998/99) dosegli izjemen uspeh v državnem prvenstvu. V 14 kolih so kar 13 krat zmagali in na koncu osvojili odlično drugo mesto v 1-A državni ligi. Barve Fužinarjevih kadetov so zastopali: vodja šole in trener Branko Golob in igralci Gregor Slatinšek, Jaka Merkač, Samo Stravnik, Dejan Hölzl, Andrej Butolen, Damjan Prikeržnik, Savo Radjenovič, Blaž Klančnik, David Vonta, Sebastjan Karner, Boris Košuta, Emil Plesnik in Miha Breznik. 
 
Naslednji dve sezoni (1999/2000 in 2000/2001) so naši člani pristali še za mesto nižje, obakrat so bili namreč peti. Koroški športni novinar Ivo Mlakar je s podrobno analizo neuspeha v obeh sezonah zapisal v Prepihu naslednje ugotovitve: 
 
»Potem ko so odbojkarji Fužinarja GOK IGEM dobili na Ravnah povratno četrtfinalno tekmo končnice državnega prvenstva proti Bledu s 3:1 in rezultat v dvobojih izenačili na 1:1, je še tlelo upanje, da bi s podobno dobro igro lahko presenetili Blejce na njihovem parketu in se »dokopali« do polfinala. Toda Ravenčanom tokrat ni uspel podvig kot v sezoni 1997/98, ko so zmagali v tretji finalni tekmi končnice v Novi Gorici proti Salonitu in postali državni prvaki. Tokrat so sezono končali predčasno in končno 5. mesto v 1. DOL je vsekakor manj od pričakovanj vodstva kluba in koroških ljubiteljev odbojke. Toda, ali je bila letošnja prvenstvena sezona za ravenske odbojkarje zares neuspešna? Kazalo bi vzeti primerjavo ekipe iz lanske sezone z ekipo, ki je nastopala letos. Po osvojitvi naslova državnih in pokalnih prvakov, ko so za klub nastopali Slatinšek, V. Kotnik, Legan, Oderlap, Tone, Kokot, Drevenšek, Vuković, Hafner, Jerončič in Sobočan, so v klubu, kateremu je takrat še predsedoval dr. Darko Iglar, menili, da bi z novimi okrepitvami lahko tudi v sezoni 1998/99 kandidirali za naslov prvaka. Na Ravne so pripeljali vrhunska odbojkarja, tudi v selekcioniranju igralcev, to pa je reprezentanta Čuturiča in Pušnika. V matični klub seje iz avstrijskega Doba vrnil domačin Bojan Mlakar, za eno sezono pa je na Ravne prišel tudi Kanadčan Andrew Sulatycki. Čeprav so klub zapustili Oderlap, Jerončič in podajalec Vukovič, je bilo kot na dlani, da je ekipa ob domačih reprezentantih Slatinšku, Kokotu ter Ljubljančanu Hafnerju, ki so bili nosilci igre, veliko močnejša kot leto prej. Pa seje pokazalo, da le ni tako. Dragi nakupi vrhunskih odbojkarjev se niso obrestovali. Po dveh porazih v sedmih uvodnih kolih je najprej "padel" trener Franjo Jež, kmalu za tem pa še kondicijski trener Zdravko Kotnik. V ekipi so prevladovale sile, ki so "spodnesle" domača strokovnjaka, vodstvo kluba pa je, meneč, daje lažje zamenjati trenerja kot igralce, napravilo potezo, ki se je kasneje pokazala kot medvedja usluga ravenski odbojki. Zamenjava trenerja je bila zagotovo prva nepravilna odločitev vodstva kluba, ki je še vedno verjelo, da so fantje sposobni obraniti naslov državnega prvaka. Druga nepremišljena poteza je bilo angažiranje novega odbojkarskega strokovnjaka. Na krmilo je prišel tuji trener Leon Barić z Reke, ki je s svojimi fanti nanizal šest zaporednih zmag, nato pa se je barka začela znova potapljati. Razlog je bil delno bila tretja slabo izbrana poteza ljudi, ki so ob trenerju odgovarjali za (ne)uspehe kluba. V vodstvenih strukturah kluba so po slabših rezultatih in nezadovoljstvu sponzorjev menili, da imajo na plačilnem seznamu preveč igralcev. Odslovili so doma vzgojena odbojkarja Legana in kapetana ekipe Mlakarja, zadržali pa, ob ostalih domačinih, vse igralce, ki so prišli od drugod. "Tujci" v nadaljevanju niso upravičili vloženih sredstev in po naslednjih štirih porazih v rednem delu prvenstva so sledili še neuspehi v končnici, najprej poraz s Salonitom iz Kanala in nato še v dveh tekmah s Pomgradom. Devet porazov v sezoni 1998/99 je bilo vendarle preveč za ekipo, ki je bila najavljena kot absoluten favorit in ki naj bi se sprehodila skozi prvenstvo 1. DOL. Toda drugače ni moglo biti. Treningi, ki so bili pri Ježu izjemno naporni, niso bili več tako zavzeti in dobro obiskani. Poškodoval se je Jure Kokot, ki slabe pol leta ni igral, poškodba je pestila Mišo Pušnika. Jasmin Čuturič se je brez vednosti vodstva kluba odpravil na služenje vojaškega roka. Kljub temu je igral za Fužinar, toda še zdaleč ne tako, kot bi glede na sposobnosti moral. Četrto mesto v prvenstvu je bil pravi polom ekipe, ki je kotirala najvišje v Sloveniji, čeprav ji hkrati velja čestitati za ponovno osvojeni naslov pokalnega prvaka. Ob tem se velja tudi vprašati, zakaj je sploh prišlo do menjave trenerja Franca Goloba, ki je s Fužinarjem leto prej osvojil kar dve lovoriki, prvenstvo in pokal? Po tem spodrsljaju je večina igralcev klub zapustila, med njimi tudi domačini Marko Drevenšek, Goran Jelen in Rok Sobočan. V začetku novega prvenstva so se Ravenčani okrepili s trojico bivših odbojkarjev Pomurja, Demirovičem, Bačvičem in Berdonom, z njimi so v prvi šesterki zaigrali še David Slatinšek, Jure Kokot in Nejc Pušnik iz Črne. Kljub neuspehu je na trenerskem stolčku še naprej ostal Leon Barič, ki je očitno užival podporo pri nekaterih ljudeh v klubu. Seveda se ob dveh zaporednih neuspehih ravenskih odbojkarjev velja vprašati, ali so bili nakupi tujih odbojkarjev v zadnjih letih, ki so na Koroško prišli le za kratko, nasploh zgrešena naložba. Morda res, čeprav si hkrati ne moremo zamišljati, da bi majhne Ravne zmogle vrhunsko ekipo, ki bi se potegovala za najvišje mesto v državi. Nismo proti angažiranju igralcev od drugod, vendar bi morala obstajati neka meja. Največ dva kakovostna tujca v ekipi, to bi bilo dovolj, jedro bi moralo biti sestavljeno z domačimi igralci. Pri Fužinarju, ki ga zdaj vodi novi predsednik Danilo Pudgar, bodo imeli dovolj časa za razmišljanje o vzgoji lastnih kadrov.« (Prepih št. 3, marec 2000, str. 28.)
 
Selekcija mladincev, sestavljena iz igralcev druge ekipe Fužinarja in igralcev kadetske ekipe, pa je v sezoni 1999/2000 dosegla 2. mesto, kadeti so bili 3., starejši dečki pa 5.
 
Na Mlakarjevo analizo v Prepihu je z »argumenti za in proti« odgovoril predsednik kluba dr. Darko Iglar. Naj bo tudi njegovo tehtno razmišljanje ohranjeno v kroniki ravenske odbojke: 
 
»V prejšnji številki Prepiha je priznani športni dopisnik, g. Ivo Mlakar, strnil nekaj svojih misli v kratko analizo zadnjih dveh sezon OK FUŽINAR GOK IGEM. Pri tem pa se mu je zapisalo nekaj “nerodnosti”, ki jih velja popraviti in pa nekaj upravičenih pomislekov, ki bi jih želel komentirati. Po uspešni sezoni 1996/97, ko je OK FUŽINAR osvojil 4. mesto v prvenstvu in se tako prvič uvrstil v enega izmed evropskih pokalov, se je uprava kluba srečala z vprašanjem, kako naprej. Skupaj s sponzorji smo se odločili, da poskusimo priti še stopničko višje. V ta namen smo se pred začetkom sezone okrepili. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj je ekipa s štirimi igralci od drugod (Hafner, Vuković, Jerončič in Oderlap) pod vodstvom trenerja Franca Goloba osvojila dvojno krono - naslov prvaka in pokalnega zmagovalca. Po koncu sezone 1997/98 so klub zapustili Vuković, Jerončič in Oderlap, prišli pa so Čuturič, Pušnik in Sulatycki, saj smo se odločili, da bomo poskušali obdržati oba naslova in dostojno nastopati v Pokalu prvakov. V tem času je bil razrešen trener Golob. Menjava trenerja, s katero se takrat sam nisem strinjal, seje izvršila zaradi pritiska nekaterih sponzorjev in članov Upravnega odbora, s soglasjem trenerja Goloba, ki je po zamenjavi zasedel mesto direktorja kluba. Kandidatov za mikaven, a vroč stolček trenerja prvega moštva je bilo kar nekaj, uprava pa se je odločila za trenerja Leona Barića. Ko je bilo že skoraj vse dogovorjeno, si je le-ta v zadnjem hipu premislil, zato je bil v igri Mijo Vuković, vendar je uprava na koncu upoštevala željo sponzorjev in angažirala Franja Ježa, ki si je samostojno izbral svoje sodelavce v prvi ekipi. Trener Jež je delovno in uspešno startal v sezono, v Pokalu prvakov izločil prvaka Ukrajine, vendar se je Uprava kluba odločila za zamenjavo - ne toliko zaradi nekaj porazov kot zaradi izrecnih zahtev igralcev. Ali je bila to medvedja usluga ravenski odbojki, je težko soditi, ne drži pa, da je moral oditi tudi kondicijski trener Zdravko Kotnik, saj je ostal trener do konca sezone, torej še več kot pol leta. Tako je ekipo v začetku novembra 1998 prevzel Leon Barić, ki je z ekipo nanizal deset zmag (med njimi tudi nad prvakom Nemčije Friedrischafnom, ki je kasneje osvojil 3. mesto v Evropi) in le en poraz v povratni tekmi s Friedrischafnom, ko je na račun športne smole in nizkega ratinga kluba zmanjkal le en set za napredovanje v Ligo prvakov. Ob tem je moštvo ponovilo uspeh iz prejšnje sezone in osvojilo Pokal Slovenije in še v začetku februarja držalo 1. mesto na lestvici. Potem pa je šlo le še navzdol. Res je imela ekipa težave s poškodbami, saj se je Kokot poškodoval že pred prvenstvom na reprezentančnih pripravah, Pušnik in Sulatycki pa med prvenstvom. Čuturič, ki je prvenstvo začel poškodovan (reprezentanca), pa je nenapovedano odšel na služenje vojaškega roka. Menim pa, da je eden glavnih vzrokov za slabe rezultate pomanjkanje denarja, saj igralcem nismo realizirali pogodbenih obveznosti vse od decembra 1998. Vzrok za pomanjkanje sredstev je bil v tem, da sta dva večja sponzorja snedla besedo in nista izpolnila dogovorjenega, ne pa morebitni slabi rezultati, saj je ekipa takrat še bila na samem vrhu. O kakovosti treningov naj sodi stroka, o “selekcioniranju” igralcev pa je treba povedati, da so sponzorji zahtevali zmanjšanje števila igralcev na plačilni listi. Tako se je uprava na predlog trenerja in direktorja kluba, po kriteriju kvalitete in perspektive, odločila, da se odpove igralcema Leganu in Mlakarju. O učinku moštva glede na finančni vložek pa naj povem, daje bilo igralcem izplačano le 2/3 pogodbenih obveznosti, pa še te smo poravnali šele v letošnji sezoni. Ali je osvojitev Pokala Slovenije vredna teh sredstev, pa bi bilo treba vprašati druge klube in ne nazadnje tudi sponzorje. Pred letošnjo sezono je Upravni odbor kluba moral odstopiti, izvoljen je bil nov odbor in predsednik kluba, ukinjena je bila funkcija direktorja kluba. Sestavila se je zopet nova ekipa in tukaj je treba dati prav g. Mlakarju, saj pripeljani igralci, z izjemo Demirovića, niso izpolnili pričakovanj. Trener je ostal Leon Barić, s trenerjem Kotnikom pa klub ni našel skupnega jezika zaradi njegovih previsokih finančnih zahtev. Glede podpore trenerju Bariću s strani nekaterih ljudi v klubu naj povem, da sem ga sam v celoti podpiral, prav tako pa tudi večina članov upravnega odbora kluba, z razliko od posameznikov v klubu in nekaterih “strokovnjakov” z ulice. Vendar pa seje ponovila stara zgodba okoli sredstev, številna polena pod noge od zunaj in nesoglasja v Upravi kluba, ki so se vlekla še iz prejšnje sezone in se letos le še stopnjevala, pa so pripeljala do rezultata, ki je nekoliko nižji od pričakovanj. G. Mlakar je pravilno ugotovil, da seje obisk na tekmah zmanjšal, kar gre na račun slabših rezultatov. Ob tej priliki se moram v lastnem imenu in v imenu igralcev ter nekaterih članov uprave zahvaliti navijaški skupini Gutenštanerji (ki je, mimogrede, vse številnejša) za vztrajanje in podporo, kljub slabšim rezultatom in razprtijam v samem klubu. Gutenštanerji so se poleg igralcev in večine članov uprave iskreno veselili ob uspehih in bili žalostni ob porazih ter se za razliko od določenega dela občinstva niso hodili naslajat ob porazih domače ekipe. Sezona je končana, pred nami je volilna skupščina kluba, novo vodstvo kluba bo moralo obrniti naslednjo stran v klubski zgodovini. Verjamem, da bo novemu vodstvu uspelo dvigniti klub na nivo izpred dveh let in če je verjeti v dobro delo trenerjev mlajših kategorij, to doseči z domačim igralskim kadrom. Konec koncev pa bodo Ravne imele takšno odbojko, kot si jo zaslužijo.« (Prepih št. 4, april 2000, str. 29.)
 
Sezona 2000/2001 je prinesla članom le mesto više – bili so peti. Mladinci so bili 2. ter izboljšali lanski rezultat. Kadeti so bili 4., starejši dečki pa šele 12. 
 
Pred novo sezono 2001/2002 si je vodstvo najuspešnejšega koroškega odbojkarskega kluba Fužinarja GOK IGEM vnovič zastavilo visoke cilje. V želji, da bi vrnili moštvo na prestol najboljšega v 1. državni ligi, so se Ravenčani na čelu z novim predsednikom Danilom Pudgarjem odločili močno okrepiti ekipo. Toda tokrat so dali prednost domačim igralcem ob pomoči enega ali dveh tujcev. V klubu so obdržali večino dosedanjih igralcev, razen dveh tujcev Bačvića in Mišina, v prestopnem roku pa so pripeljali še tri uveljavljene odbojkarje. Vrnila sta se reprezentant Bogdan Kotnik, ki je igral štiri leta pri ljubljanski Olimpiji, in Jure Kokot, ki je v pretekli sezoni nastopal v avstrijski prvi ligi za Zadrugo Dob iz Pliberka. Tretji povratnik na Koroško je bil organizator igre, 38-letni Mijo Vuković, ki je vrsto let igral pri Salonitu Anhovo, sezono in pol tudi pri Fužinarju, nazadnje pa v hrvaškem prvenstvu. Žal se je pri projektu, ki ga je skušal izpeljati član uprave Igor Filipančič, zataknilo pri pogovorih z bosanskima reprezentantoma Asimom Demirovićem, ki je za Fužinar že nastopal, ter Sašom Rendićem, bivšim odbojkarjem Salonita. Ekipo so želeli okrepiti z dvema tujcema, toda ta dva odbojkarja sta bila za Ravenčane občutno predraga. Sprememba se je zgodila tudi na trenerski klopi, saj je Mežičana Bojana Ivartnika, ki je nasledil prejšnjega trenerja, zamenjal uspešni domači trener Adi Urnaut, ki je doslej treniral drugo Fužinarjevo ekipo, v kateri so nastopali izključno mladinci. Mladinci so bili v tej sezoni 2. in tako izboljšali lanski rezultat. Kadeti so bili 4., starejši dečki pa šele 12.
 
Tudi v sezoni 2001/2002 našim članom ni uspel preboj v polfinale in so bili spet peti, četrti pa v pokalnem tekmovanju. Kljub relativno slabemu rezultatu pa so bili odbojkarji Fužinarja GOK IGEM proglašeni za najboljšo ekipo v naši občini, kot že nekaj let zapovrstjo. Za našo člansko ekipo so v tej sezoni nastopali: David Slatinšek, Samo Bačvič, Primož Dirntiš, Vlado Kotnik, Miloš Krasić, Blaž Merkač, Tomo Mišin, Jure Kokot, Nejc Pušnik, Savo Radjenovič, Janko Tone, Nejc Šuler in Ožbalt Zmagaj. 
 
V sezoni 2002/2003 so se naši odbojkarji preimenovali v Fužinar Metal Ravne in v 1. državni ligi kljub večjim pričakovanjem osvojili vsaj solidno 4. mesto. Po odličnih igrah v prvem delu prvenstva so v končnici obstali v polfinalu. Po rednem delu prvenstva so bili varovanci trenerja Branka Goloba takoj za Salonitom na drugem mestu in s tem odšli v zaključne boje. V prvem krogu končnice so po pričakovanju izločili ekipo Šoštanja. Obe tekmi so naši dobili s 3:0. V polfinalu jim je stal nasproti Calcit Kamnik, ki so ga v rednem delu prvenstva obakrat premagali s 3:1. Kamnik pa je zdaj zmagal na prvih dveh tekmah. Na Ravnah so zmagali s 3:1, enak rezultat so ponovili tudi na prvi domači tekmi. Našim je nekaj upanja vlila gladka domača zmaga s 3:0 v tretji tekmi. Odločilno srečanje je bilo ponovno odigrano v Kamniku. Fužinar je igral dobro, a kljub temu izgubil prva dva niza. Tretji niz je pripadel Fužinarju, žal pa so naši v četrtem ponovno izgubili in Kamnik se je še tretjič zapored uvrstil v finale. Za naslov prvaka sta se tako pomerila Calcit Kamnik in Maribor Stavbar IGM, ki je prav tako z rezultatom 3:1 nekoliko nepričakovano izločil Salonit Anhovo, prvouvrščeno ekipo iz rednega dela prvenstva. 
 
Mladinci so nas v tej sezoni (2002/2003) razveselili z 2. mestom, kadeti so bili 4., starejši dečki pa so to sezono postali državni prvaki. Čeprav si je mladinska vrsta zagotovila napredovanje v 2. ligo, je tudi v sezoni 2002/2003 nastopala v 3. ligi. Za to ekipo je skrbel vodja Fužinarjeve odbojkarske šole Branko Golob, ki je hkrati bil še naprej pomočnik selektorja slovenske moške reprezentance Gregorja Hribarja.
 
Prvi šok je sledil v sezoni 2003/2004. Člani so v 1. DOL zasedli le 9. mesto in izpadli iz lige! Tudi mladinci so bili 9., razveselili pa so kadeti, ki so postali državni prvaki. Starejši dečki so osvojili 11. mesto.
V sezoni 2004/05 so člani v 2. DOL brez težav osvojili 1. mesto in se spet vrnili v 1. ligo. Mladinci so bili spet le 9., ponovno pa so bili izvrstni kadeti, ki so že drugič zapored postali državni prvaki. Starejši dečki so tekmovanje končali na zelo dobrem 3. mestu. 
Leta 2005 je prispeval velik delež k vrnitvi Fužinarja v prvo ligo tudi Tine Urnaut, ki je postal nepogrešljiv člen v ekipi domačih odbojkarjev. To je opazil tudi selektor članske odbojkarske reprezentance Gregor Hribar, ki ga je maja 2005, starega komaj 16 let in pol, vpoklical v člansko reprezentanco.
Člani so bili tudi v sezoni 2005/06 ob vrnitvi v 1. DOL še vedno v krizi – na koncu so bili osmi. Naslova državnega prvaka so se v sezoni 2006/2007 veselili naši mladinci. Kadeti so bili na solidnem 4. mestu, starejši pionirji pa so bili spet 3.
 
Drugi šok se je dogodil v sezoni 2006/2007. Člani so bili le deseti in so spet izpadli iz 1. DOL, mladinci pa so že drugič potrdili naslov državnih prvakov! Kadeti so bili tokrat 5., starejši dečki pa 4. Trener in vodja odbojkarske šole Branko Golob je ob tem neuspehu v svojem poročilu zapisal:
»Članska ekipa OK Fužinarja je v sezoni 2006 še nastopala v 1. DOL, vendar pa je zaradi odhoda ključnih igralcev (nekaj tudi v tujino) in študentov – predvsem zaradi usklajevanja študijskih obveznosti – v druge klube (Ljubljana, Maribor) ostala samo z mladimi, premalo zkušenimi igralci za elitno konkurenco. Po 24 krogih tekmovanja smo morali zapustiti prvo ligo. Tako smo v mesecu oktobru 2007 startali v 2. DOL in se bomo poskusili čimprej vrniti v elitno druščino, še posebej zato, ker v letu 2008 slavimo 80 let delovanja in igranja odbojke na Ravnah na Koroškem.«    
 
Veliko slavje ob 80-letnici ravenske odbojke leta 2008 pa je imelo tokrat zaradi neuspeha članske ekipe malce grenak priokus.
 
 

Tartalomjegyzék

Hely

Hely megjelenítés

Információk

A digitális gyűjtemény szerzője

Miroslav Osojnik

Jelszavak

ODBOJKA, Zgodovinski pregledi, ŠPORT, ŠPORTNA DRUŠTVA, ŠPORTNE PANOGE, ŠPORTNE PRIREDITVE

A közzététel dátuma

30.12.2020 19:10

Legutóbbi módosítás

13.01.2021 09:51

Možnost filtriranja

Keresés

Tartalom típus

KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA

Szervezet

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam