Térkép  

Der Herr ist mein Licht …

Der Herr ist mein Licht …

Schreiber Gammelinova je ostala sama, brez svoje Seelenschwester (sestra po duši) in z veliko skrbmi. Uteho je iskala v veri. »Ne smem se zanašati na ljudi, temveč edino na Boga,« je zapisala takrat. Nekaj mesecev po smrti prijateljice, 5. aprila 1950, je bila v Celju »pogojno krščena« in »po lastnem treznem premisleku, popolnoma svobodno in iz čistega namena sprejeta iz evangelijske cerkve v sveto rimsko-katoliško cerkev«. Tedaj naj bi »začutila božjo bližino, kakršno sem uživala kot otrok in dekle«.

Že kot deklica je prosila očeta, naj ji dovoli oditi v samostan, saj bi »rada služila samo Bogu«. Pogosto je imela nenavadna videnja, zaradi katerih jo je mama označila za versko blazno. Oče pa jo je potolažil z besedami, da je vsak ne more razumeti, on pa ve, da je čisto poseben otrok. Na njeni ročno izdelani knjižni kazalki piše Der Herr ist mein Licht und mein Heil (Gospod je moja luč in moja sreča); vemo, da je že zelo mlada razmišljala, da »smisel življenja ni nič drugega kot hoja za lučjo«.

Olvasás tovább

Ko se je zaljubila – tako piše v spominih – v svojega daljnega sorodnika Wilhelma Gammelina, »starejšega in zelo inteligentnega gospoda«, je nameravala z njim skleniti deviški zakon. Ljubezen je trajala več let, ko pa je zanjo izvedela Theina mama, jo je poskušala razdreti. Svojemu bratrancu je očitala, da je sebičen in bo dekle oropal bleščeče prihodnosti, zato je Theo zapustil. Globoko užaloščena je sprejela že omenjeno povabilo baronice Sparre. Stike s svojim ljubim je ohranjala vse do njegove nepričakovane smrti, kmalu po tem, ko je prvič obiskala Almo. »Moj najdražji, nikoli pozabljeni! Obljubljam ti, da ti ostanem zvesta do zadnjega diha!« V spomin nanj naj bi prevzela njegov priimek. Wilhelmova identiteta ostaja skrivnost, zagotovo pa ni bil profesor na Univerzi v Rostocku, kakor je zapisala.

Morda je Thea res »svojo bolečino zaradi neizpolnjene ljubezni potopila v še večjo, še globljo ljubezen do Boga«. Leta 1952 je vstopila v Frančiškov svetni red ali III. red. Cerkev je v tistih težkih časih postala njen drugi dom. Veliko je pomagala takratnemu celjskemu opatu dr. Petru Kovačiču pri različnih opravilih. Prav on jo je nagovoril, da se je leta 1962 vpisala na Teološko fakulteto v Ljubljani. Iz ohranjenih dokumentov – indeksa in nekaj potrdil o opravljenih izpitih – je razvidno, da je predavanja obiskovala 11 semestrov, do študijskega leta 1968/69. Po njenih besedah je opravila skoraj vse študijske obveznosti, potem pa ji je zmanjkalo moči. V letih 1965–1968, ko je bil na Gomilskem župnik njen profesor dr. Štefan Steiner, je na njegovo povabilo tam nekaj časa poučevala verouk, dokler ga niso premestili. Potem se je vrnila v Pečovnik.

Fotó galéria

Možnost filtriranja

Keresés

Tartalom típus

KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA

Szervezet

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam