skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Térkép  

Avgust Kuhar: Umor pri Prežihu

Gotovo bo kdo rekel: zakaj pišete o teh rečeh kar naprej, ubijanja je bilo na svetu vedno preveč, vedno veliko več kot kaj dobrega in lepega. Pišite raje o vrlinah, da vsaj tako nekoliko zakrijemo grdo človeško ubijalsko naravo.

Res, ubijanja nikoli ni manjkalo. Vedno so se našle kake svete in preklete ideje, zaradi katerih so ubijali in vedno se je našel kdo, ki je rad ubijal. Tudi v naših krajih je precej te vrste zgodovine.

Menda so bili današnji slovenski kraji naseljeni že v tako zvani kameni dobi, to je, vsaj pred 3000 in več leti. Koliko je bilo takrat v kakem kraju ljudi, kdo so bili in kako so bivali, seveda ne vemo prav. Najdenine dajo slutiti. V poznejši baročni dobi je bil menda tu že večji dren.

Precej je že takih sledov in najdenin. No, pa že za tisto dobo pravijo, da so prišla v naše kraje neka ljudstva čez Balkan, in ki so bila baje bolj omikana kot pa takratni tukajšnji prebivalci.  Ker pa je menda že vrag vtaknil v človeško naravo nagnjenje, da rineš najprej tje, kjer kdo prebiva, kakor da bi ovohal shrambe, soba je tudi že tista ljudstva rinila v naselja, pregnala ondotne prebivalce, jih pobila in si na ta način napravila prostor zase. Torej že takrat se je godilo tako in te grde navade še v 20. stoletju nismo opustili.

Potem je šlo to kar naprej. V zadnjem času brončene in v začetku tkzv. železne dobe (vsaj pred 2000 in več leti) so ogrožali in napadali prebivalce v naših krajih Goti in Kelti. Zakaj so rinili sem, nihče ne ve, gotovo pa zaradi ideje, predvsem pa zaradi trebuha. Njim so se domači prebivalci že bolj upirali in od takrat baje izvirajo razne utrdbe, okopi, gradišča in gradovi. Čudno, za keltske Tavričame je rečeno, da starih prebivalcev niso pobijali in ne silili v njihove shrambe, samo podjarmili so jih. To so morali biti že kavalirji!

 

Olvasás tovább

V času Rimljanov je bilo po naših deželah v tem oziru jojmene. Verjetno tudi Rimljani niso delali z rokavicami, ko so prevzemali oblast, vendar o nekem direktnem pobijanju starih prebivalcev teh krajev ni omenjeno. Te dežele pa so strašno trpele v času vojska, ki so se pomikale tu okrog. Proti rimski oblasti so se baje uprli najprej Panonci. Kjer koli so se pojavili, so klali in plenili. Ko so jih Rimljani potisnili nazaj, so zopet šli preko naših dežel. Rimljani so potem v teh krajih držali svoje legije, da na ta način zavarujejo deželo. Te legije so verjetno spet stikale za shrambami. Prednekako 2000 leti so šle skozi današnje slovenske kraje spet nove vojske proti Dakom. Za časa cesarja Marka Avrelija so navalili na Panonijo Markomani in Kvadi; kamor so prišli, so strašno pustošili, klali in plenili. Krdela barbarov so prišla takrat tudi v naš ekraje. Kmalu zatem so pustošili deželo Sarmati, Vandali, Goti ob vsaki priliki, ko so obiskali kak naš kraj. Vletihod 330—360 govori zgodovina o pogostem pobijanju in plenjenju dežel po Gotih, Sarmatih, Kvadih, Alanih, Hunih, Vandalih, Markomanih in drugih. Potem so prišli Avari in z njimi baje njim podložni — Slovenci. Okrog leta 568 trdijo, da je bilo to. Slovenci so začeli krčiti gozdove in so si tako delali prostor za življenje. To je bil menda edini narod, ki ni rinil v shrambe starih prebivalcev — kolikor je teh po stoletnem plenjenju, preganjanju in pobijanju sploh še ostalo.

Mir pa ni trajal dolgo. Vojske proti Avarom: Bavarci, Franki, potem pa spet Bolgari proti Frankom. In ker teh niso mogli vedno najti, so pobijali pač tam, kjer so se zadrževali. Sledijo trope Longobardov in seveda neizbežnih Madžarov. Vedno so bili pri tem deležni dobrot pobijanja in plenjenja tudi naši kraji in ljudje. Ko je nekoliko ponehala ta mora, je stresel našo zemljo potres. Bilo je 26. januarja 1348. Takrat se je preklal vrh Dobračapri Beljaku in baje zasul kar 17 gradov in vasi. Kjer je bilo kaj višjega, se je takrat zasulo. Še istega leta je začela razsajati tudi kuga. Ta bolezen je ponekod baje vzela kar dve tretjini prebivalstva.

Leta 1309 so priletele k nam še kobilice. Ogromni roji so sonce za- krili in pri Slovenjem Gradcu so požrle človeka. Neki hlapec Ulriha Žovneškega se je na konju zaletel v največji roj. Obglodale so ga do kosti s konjem vred.

Čisto tam blizu se potem začne turški blagoslov, ki je trajal cela stoletja. Kar naprej so se podili ti divjaki tu okrog, plenili, morili, požigali in jemali s seboj sužnje. Tudi na Koroško so nekajkraj prihrumeli. Za prazne kraje, kjer ni bilo dosti ljudi in shramb, se niso mnogo menili, rinili so le v obljudene kraje. Vmes so vdirali v dežele še Tatari, kakor da bi Turkov ne bilo dovolj. Tudi neki Kruci so prihajali iz Madžarske. In tako naprej.

Kaj boš torej pisaril o smrti enega človeka ali tisoč deželanov, ko pa je bilo ubijanje kar bistvo zgodovine človeštva. Pa vendar gre za posebnost novih, svetih in prekletih idej, za bistvo nacizma. Kar smo omenili zgoraj, je bilo pred petsto in tisoč leti, to pa je bilo v prosvetljenem 20. stoletju.

Aprila 1941. leta so vdrli v naše kraje nacisti. Da, bila je vojna in med vojno se dogajajo najrazličnejše stvari, tudi ubijanje. Kajti, če ne bi ubijali, potem to ne bi bila vojna. To je zelo važno. Kdo so bili tisti, ki so sklenili, da je treba Kuharjevega Anza ubiti, se točno ne ve. Gotovo pa je, da ti ljudje daleč niso mogli biti. Tudi še ni dognano, kdo vse je vedel o tem sklepu. Vseeno pa je ta sklep pronicnil med gotove ljudi, kajti končno tudi pravoverni niso mogli vselej molčati. Anza je namreč nekaj dni pred umorom sllišal najrazličnejše reči, nekaj določnega mu pa nihče ni vedel povedati, le v zraku je bilo, da se bo pri Kuharjih in z njim nekaj hudega zgodilo. »Ti, nevarnojezate, nekaj se bo zgodilo ...«, več ni vedel nihče povedati. Da je »nevarno«, pa je Anza vedel že od prihoda nacistov, zato na te marnje ni dosti polagal. Toda tik pred katastrofo je obiskala Anza Cehnarjeva žena in mu povedala naravnost: »Mož ti sporoča, da beži. S teboj se bo sicer zgodilo nekaj hudega. Hitro se umakni, idi k njemu...« Tega Cehnarjevega sporočila in opozorila v rodu ne bodo pozabili, dokaz je poštenosti in prijateljstva v najtežjih časih. Anza pa ni mislil toliko nase. Živela sta skupaj z 80-letno materjo in zato je bil sploh še doma. Oba brata sta ob katastrofi 1941. leta naročala iz tujine: skrbite za starše, pazite na mater ..., zato je bila huda odločitev tudi ob tem svarilu. Morda pa le ne bo tako hudo. Saj je oddelek esesovskih zločincev s proslulim Schmidom na čelu še včeraj vohal tod okrog in po preiskavi niso rekli nič drugega kot: kar avžjite naprej. Anza takrat ni slutil, da so si prišli ogledat, kje so shrambe, koliko je zaloge in koliko vozov bo treba. Malo pa ga je vseeno skrbelo, predvsem zaradi matere. Poslal je ženo k edino dosegljivemu bratu, da bi uredili na kak način, da ne bi bilo treba odtrgati mater od doma. In ko se je žena vrnila — je bil Kuharjev dom uničen, Anza nikjer, mati pa je bila na orožniški postaji na Prevaljah brez vsega in v cokljah. Kako so nacistični zločinci izvedli uničenje Kuharjevega doma in umor kmeta razen zločincev samih nihče prav ne ve.

Prežihova mati je nekaj povedala: Anza je že vstal. Bilo je še komaj sivo junijsko jutro. Delo je bilo pri živini in na polju. Mati je še malo poležala. Tedaj pa naenkrat polna hiša »soldatov«. (Tako so žal mnogi naši pošteni stari ljudje nazivali uniformirane ljudi, nevedoč, da je med vojakom in esesovskim zločincem razlika.) Ker je bila gluha, so ji kazali, da mora vstati, da mora ven. Anze ni bilo v hiši. Zadrževali so ga najbrž zunaj. Materi so težko dopovedali, zato so jo kar vlekli iz postelje. Takrat se je Anza s komolci preril do matere in ji rekel: »Mati, nič ne bo hudega, vstati morate in z njimi boste šli na Kislo vodo, potem boste pa prišli hitro nazaj. Moramo ubogati, ne bo nič hudega ...« Kaj boš rekel 80-letni materi drugega. To so bile njegove zadnje besede materi. Imel je solzne oči, kajti on je gotovo že videl in občutil več. Videl je, da so prišli z vozovi, videl ropanje in spoznal, da to ni aretacija.

V imenu nacističnih idej: kje imate suho meso?

Potem so rušili, ropali in odnašali iz hiše. K materi se je sklonil »soldat« tretjega rajha in novega evropskega reda ter vpraševal, kje je meso. Ker mati ni slišala, je kazal, kakor se kaže, če hočeš meso. Mati je morala z njimi do skrinje, kjer je bil še kak košček kmetove beračije. Seveda: morda pa ne bodo nič hudega storili, če bodo jedli meso. Vsak ga rad je. Videla je, koliko jih je bilo — vse zeleno. Takrat so jo odgnali. Nič ni smela vzeti s seboj, niti očal, ne Vorančeve slike, ne rožnega venca. Gnali so jo v cokljah. Ozrla se je na Anza, ki je stal obkoljen od vojakov ob hlevu. Videla je, da se je hotel prebiti do nje, pa mu niso pustili. Tako so odgnali Prežihovo mater. Niso je peljali po stezi in cesti, tem več kar po njivah in travnikih v gozd in po gozdovih na Kislo vodo — 80-letno in bolno ženo. Kužek je tekal za njo, pa spet nazaj, pa spet prišel čisto do Kisle vode, najbrž so ga potem ustrelili in požrli. Kaj se je dogajalo na domu, ne ve nihče. Svinje so cvilile, živina je bila zunaj in je mukala, kure so hreščale, pod čebelnjakom je bilo vse belo papirja, še panje so razmetali po njivi. Vsa soseska je prisluhnila grozi. Tretji rajh je uresničeval svoj program. Slišali so strel ...

In kolona se je začela pomikati s »fronte«. Nekaj vozov je bilo, živina, zaklane svinje, ovce in vse, kar pač dobiš pri taki bajti. Mater so »zasliševali« na Kisli vodi. Gluha kot kamen, jim je stavila svoja vprašanja: kaj delate, kje je Anza itd. Potem so jo peljali na lojtrskem vozu skozi vse vasi na orožniško postajo na Prevalje. Pri Šrobu ji je nekdo vrgel na voz seno s kupa na travniku. Gotovo se je spomnil, da ima tudi on mater. Ves dan so ji dali kozarec črne kave, kajti tretji rajh za tako mater ni imel ničesar drugega, katere otroci so bili: eden boljševik, drugi je bil pri sovražnikih v Londonu, tretji podpiral »bandite«. Kje smejo take matere na svetu kaj več iskati. Po zločinu so raznesli laž, kakor vedno ob takih primerih. Najprej, da je Anza v Celovcu. Dovolili so celo, da so sorodniki pošiljali pakete in obleko. Vse so »v redu« sprejemali. Prvi nam je odprl oči Dolinšek z občine. Ko smo mu povedali, da smo prosili v Anzevi zadevi za posredovanje tudi Legnerja in Husarja z občine, je rekel kratko: osli. S tem je bilo dovolj povedanega: Anza ni več živel. Merkačeva mati je nesla nadaljnji paket. Nenadoma pa ji je rekel ječar v Celovcu, da tisti »Johan Kuhar« v arestu želi vedeti, kdo mu pošilja pakete. To se je kar ujemalo. Anza gotovo na ta način vprašuje, če so mati doma in če so Merkačevi ostali. Kar veseli so bili. Pri nadaljnjem paketu se Merkačeva mati ojunači in zaprosi, če bi lahko z njim govorila. »Da, zakaj pa ne,« so ji rekli, in na hodnik je prišel čisto drugi »Johan Kuhar«, ki je sprejemal pakete. Takrat so se končno zlagali: Kuharjev Anza je bil ustreljen »na begu« ... Ubili so ga, kje ubili in kje zakopali, pa ni povedal nihče. Rečeno je bilo samo to, da Kuharjevih nihče ne sme na dom.

Ljudje so ugibali in po osvoboditvi so iskali najprej na Kisli vodi. Prihajala so tudi anonimna pisma in sporočala, da je zakopan v hlevu pod gnojem. Voranc ga je iskal kar v domačem lesu — in tam ga je Vužnik tudi našel. Gnali so ga v graben do napajalnega korita, od tam nekaj korakov v breg in tam je bil pod smreko grob. Nacist ali kdo; je Anzu kopal grob? Grob je bil lepo skopan za vso dolžino, ali bi to storil nacist? Čisto plitvo je bil položen, strel pa v obraz.

Tako so nacisti umorili slovenskega kmeta v prosvetljenem stoletju — 500 let potem, ko so tako delali Turki.

 

Objavljeno v: Koroški fužinar, 28. 5. 1953, št. 5-7, str. 20-21.

Možnost filtriranja

Keresés

Tartalom típus

KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA

Szervezet

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam