skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Térkép  

Uprizoritve in poskusi uprizoritev igre Koroška kmečka ovset iz Mežiške doline skozi pripoved in fotografijo

Prva izvedba igre Ivana Kuharja je bila 18. junija 1937 na prostem na Štalekarjevem dvorišču sredi Kotelj. Režijo je prevzela hotuljska učiteljica Vida Kuhar, ki je bila zaradi komunističnih idej pri oblasteh slabo zapisana in zato kazensko premeščena v Kotlje. Z nasveti ji je pomagal pisec igre.

Olvasás tovább

Iz prispevka Bena Kotnika (1963: 25) izvemo, da »je na Rimskem vrelcu takrat letoval Gosić, direktor Narodnega gledališča iz Beograda, ki se je za to igro zelo zanimal, pomagal pri režiji in dajal inštrukcije. Ta je v nekem beograjskem dnevniku vso zadevo opisal, posebno pa je občudoval naše ljudi, ki so se v poletnih dneh gnali po travnikih in njivah do pozne noči, potem pa še redno hodili na vaje, ki so trajale vsakokrat do polnoči. /…/ Zaradi splošne želje se je igra čez osem dni ponovila. Hotuljci so jo še tisto leto igrali na Lešah in na Remšniku.«

Vabilo na dogodek je bilo objavljeno v glasilu Kmečki glas znotraj naznanila za 2. Kmečki tabor za Mežiško dolino v Kotljah.

Časi so bili slabi, posebej za kmeta, gospodarska kriza se je vlekla, vladajoča oblast se ni znašla. Člani mežiške zadruge so skušali preko svoje dejavnosti izboljšati razpoloženje med ljudmi, zato so za tabor organizirali različne dogodke in med drugim se je po- poldne odigrala tudi igra Kmečka ovset. Predvidena sta bila dva datuma; prvi 18. 7. 1937 in drugi 1. 8. 1937, če bi julija slučajno odpadlo zaradi slabega vremena.

Igra se je odigrala na prvi datum in je uspela, sledila je ponovitev 26. 7. 1937.

Vsi s fotografije so žal pokojni (razen mogoče fantiča na sliki levo zgoraj, ki sedi za mizo – to bi lahko bil domači Štalekarjev sin Filip Merkač, takrat star štiri leta), zato so v pripovedih o igri zbrana le pričevanja gledalcev.

 
Kako se domačini spomnijo igre Koroška kmečka ovset iz Mežiške doline
 
 
Anza je napiso Kmečko ouset
Kuharjeu Anza je pač kmet biu, po domačo oblǝčen. A veš, kǝk je biu sromak, je pač bol kmečko živo. Je meu žvat1 pa s coklami ured so ga ulekli u les pa ubǝli. On je pa res po nedoužnem umǝr. Se ni ekstra bavo s politiki; je pa igro napiso Kmečka ouset.
Kǝk vete, da jo je res on?
Ja, to pa že od prej vem, ko so se stari lǝdi2 prauhali3 … ta star Hrvat pa drugi … da jo je Anza napiso.
 
Rozalija Rožen, Podgora, 2017
 
1 žvat – živali, 2 lǝdi – ljudje, 3 prauhali – pogovarjali
 
 
Voranc je izbrau prostor
Prostor pri nas je biu idealǝn, kǝkǝr ga je Voranc vido, ko je reko brato:
»Šǝta igra mǝra bǝt pǝr Štalekarjo. To sn jǝs nekje u zapisih brava. Je reko: »Tam je najbolj primern prostor. Je hiša pa je gospodarsko po- slopje pa še ciǝrko je zadi.
No in tǝk je pol blo todi. Starša sta se strinjava, sta dava privolenje.
       
Antonija Grabner, Črna na Koroškem, 2017
 
 
Anza je hodo mavo kontrolitat 
Anza je hodo mavo kontrolirat, a je prau ona režirava … a use štima, da bi bvo use tǝk, ko si je on zamislo. In je večkrat na vaje prǝš.
 
Filip Merkač, Kotlje 2017
 
 
Je bva taka navada 
Vejki pauri1 so dǝrgač meli ouseti, ko pa kak sroti. Hvapci pa usi so meli vejko deva. Dva hvapca sta ponavadi moužnarje filava pa že od zutra striǝlava pa še druge antle2 sta meva. Ja, je bva taka navada.
 
Frančišek Merkač, Brdinje, 2017
 
1 pauri – kmetje, 2 antle – opravila
 
 
Cela ouset je vejka reč
Usi Kotulci so igrali tej tǝsto igro, ko je vejko igraucou bvo. Cela ouset je pa vejka reč. Je dve, tri ure trajavo.
 
Frančišek Merkač, Brdinje, 2017
 
 
Nevesta je peva
Jǝs se najbol Tilke spomnem, od spodnega Pratnekarja … so bli sestra Tončka pa so bli bratje Anza, Tonč … Najbol se je spomnem, ko je na našem hausturu1, na hišna vrata, na zunanji strani venec pribijava. Venci so bli pa spleteni iz rož iz krep papirja; osnova je bvo smrečje, vmes pa rože. In se spomnim Tilke, neveste, ko je peva: »Rožic ne bom trgala, da bi vence spletala, mirno, svόbodno, ljubό, po planincah naj cvetό.«
 
Antonija Grabner, Črna na Koroškem, 2017
 
1 haustur – vhodna vrata
 
 
Živo u spomino 
In pol je na gomno1 klicava: »Pobi, pojte2 k broško, saj vas dans ta- zadnobart kličem!« To mi je tǝk živo ostavo u spomino, ko sn kot osn- letna dǝčva na tǝstih vajah prisluškovava pa gledava.
 
Antonija Grabner, Črna na Koroškem, 2017
  
1 gomno – skedenj, 2 pojte – pojdite
 
 
Sn pomagava sadje pobirat
Se spominjam določenih prizorov … ravno Lenčke, ko je igrava neve- sto, Pratnekarjeve Tilke. Tam je bla še ena Tilka, to je bla od Pratne- karjeuga Anzana hčerka, ko sma hodle u osnouno šolo skop. In sǝvǝda, ko je ona na vaje prǝšva, me je pa večkrat prosva, da sn šva pomagat tǝsti punci sadje pobirat, da je ona lahko na vaje hodva.
 
Antonija Grabner, Črna na Koroškem, 2017
 
 
Moja sestra je mogva japke pobirat
No, v zvezi s Pratnekarjevo Tilko, ko je hodva na vaje … je mǝrva Tončka, moja sestra, Štalekarjeva čira, hodit gǝrta popogni sadje po- birat, zato da je pala1 lahko ona zvǝčǝr šva na vaje. Če ne, ne bi smeva dousa2 jǝt. Je bva Tončka tǝk nejevolna, ko je mǝrva jǝt devati za druge.
 
Filip Merkač, Kotlje 2017
 
1 pal – potem, 2 dousa – sem dol
 
 
Ni bvo u scenarijo 
Sta pa špilava dva hvapca, je pa en hvapc ta drugemo reko: »Jǝdi gledat, če je nevesta že ustava!« Se ga je pa edn hvapc napiu, je pa reko:
»Ja, ja, ja, kǝkǝr óče1, je pa že ustava!« Pa to ni bvo u scenarijo!! Je pa drujga2 hvapca to tǝk ujezvo, da ga je kvafuto. Pol se je pa joko. Lǝdi pa niso vedli, so mislali, da mǝrjo tǝk špilat. Da cuǝ3 spada.
Voni je pa naprej za oba govoro, da je šva igra naprej. Je šou kǝr sam gledat na okno, če je nevesta že ustava. Se je znašo. Je biu dobǝr igrauc. Samo to ni bvo u Kotlah, gostovali so neki.
 
Frančišek Merkač, Brdinje, 2017
 
1 óče – hoče, 2 drujga – drugega, 3cuǝ – zraven
 
 
Moužnarji so me zbudli
Jǝs sn pa zvǝčǝr zijo zrauno, ko so vaje meli. Pod gankom so ble ene štenge, tam si lahko fajn gǝr sedo pa gledo.
Na prireditvi so pa mǝne poslali nǝtǝr na toflpet1, tak strozak2 je biu u kuhni, u enem koto smo ga meli, no in so mene nǝtǝr dali in sn spau. In pol sta onadva z možnarji striǝlava in je mene u luft vrgvo. Sn začeu tǝk šrajati, da so začeli: »Hitro, ke je kdo, da bo poba pobaso!« In je sestra prǝšva, Tončka, da me je douta u kliǝt gnava. Na ganko je bva ena lukna, da so lahko douta šli u kliǝt.
 
Filip Merkač, Kotlje 2017
 
1 toflpet – zasilna postelja, 2 strozak – ležišče iz koruznega ličkanja
 
 
Naš fotǝr ni igrau 
Naš fotǝr ni igrau … on je meu drugega deva dojsti, da se je use pǝrprajvo. Je bvo treba plot naret okuvoǝnokuvo, da niso kǝr tǝk, hops, pa nǝtǝr. So prau kole zabili, pol pa deske vonta, da je bva fajn ograja. Pa klòpi je bvo treba postajt pa še že ka.
 
Filip Merkač, Kotlje 2017
 
 
Napelali so elektriko 
Priprave pa take … recimo elektrike še ni blo nikjer v vasi in so jo od Rožanka gǝr vlekli. So meli delo še in še. Od spoda, tam ko je naš Franc doma. Rožanki so tam meli jez; saj so meli pa ja kovačnico. Edn je meu tišlarijo, ta tretji, Tonč, je meu pa žago. Smo še tǝk radi kot otroci hodli kovačnico gledat, ko je biu meh in smo pol u šoli peli: »Poslušam kovača, kladivo obrača, ko touče, se krega, se daleč razlega.«
 
Antonija Grabner, Črna na Koroškem, 2017
 
 
Jǝs pa mam neki hrajeno
Pri paureh so učasih meli hiše, kjer so se glaune reči dogajale. In pǝrnas so se u hiši, takrat ko je bla ohcet, preoblačli. Ko so pa šli domou, so vse reči, rekvizite pa kar so rabli u igri, use tam pòstli1 – da ne bi kaj pomečkali. No in tako, ko je blo konec nastopanja, so pòstli šǝte venčke pa šǝte pušlce2 pǝr nas. Mami niso bli napoti, ampak so se ji še kǝr fajn zdeli, pa jih je u svoj ladlc3 nǝtǝr hranva in so čakali tam, dokler da nismo tǝsto omaro pospraulali. Jǝs sn pa to pobrau in hranou.
In sn se zdaj, ko smo govorli o tǝstih rožicah, sn se spomno: »Jǝs pa ja mam to neki hrajeno!!« To je original. To je namakano u vosek, zato je tǝk dougo ostavo. Rožice iz krep papirja pa povoščeno!
 
Filip Merkač, Kotlje 2017
 
1 pòstli – pustili, 2 pušlce – šopke, 3 ladlc – predal
 
 
To je bla za Kotle vǝlka reč 
To je blo tako doživetje. Res! Mislim, da je biu kmečki tabor pravi na- slou za igro, tombolo, veselico. Na tomboli je še moj brat Franc sodelo- vau. Preskrbleno je blo za pijačo in jedačo. To je bla za Kotle vǝlka reč. Tud naš prostor je biu zaseden, so kuhali golaž pa Čič iz Guštanja je meu svoje slaščice.
 
Antonija Grabner, Črna na Koroškem, 2017
 
 
Kregl so mǝrli kupit 
Mama pa fotǝr sta bva angažirana na vejko u zvezi z ouseti. Mama pa fotǝr sta pale u klǝti pijačo von dajava. Kregl so mǝrli pa kupiti, da so dobli pijačo. Pol so ga lahko duǝmo nǝsli, al. Pǝrnas smo ga dougo meli. Iz gline je biu. Dou u Sloven Grac so dali naret tǝste kreglne z ročajem.
 
Filip Merkač, Kotlje 2017
 
 
Pijača za odrasle in otroke
Najbol zanimivo se mi je zdelo to, da je Lobi, lončar, tam iz začetka Sloven Graca, če prideš iz hotulske strani, izdelau take glinaste vrčke. In jih je pripeljau in so v tiste vrčke točli pijačo. Od drugih pijač pa mi je najbolj u spomino ostala krakrhli. To je bla pa taka steklenica zanimiva, na vrhu pa steklen čep in si mǝro tisti čepek nǝt pritisnit. Mala steklenica, tǝk ko malo pivo. To je bla otroška pijača rdeče barve, tǝk ko bi biu malinovec s kislo vodo.
 
Antonija Grabner, Črna na Koroškem, 2017

 

Drugič so v Kotljah z novo zasedbo in režiserjem učiteljem Emilom Ozmecem zaigrali leta 19518, in sicer v nedeljo popoldan na Štalekarjevem dvorišču. Ponovili so jo menda čez kak mesec na Koroškem festivalu v Slovenj Gradcu9. O obeh izvedbah imamo nekaj skromnih pisnih in ustnih virov. Žal v družinskih albumih nismo našli skupinske fotografije, zato nam ni znano, kdo vse je sodeloval v posameznih izvedbah. Kljub temu smo na osnovi razgovorov z udeleženimi v igri oblikovali seznam gledališkega ansambla z njihovimi vlogami: camar Ivan Pusovnik, družici Smonkarjeva Pepka in Rozalija Kotnik (Podpečka Roza)10, ženin Alojz Kolar (Konečki Lojz) in nevesta Marica Kolar (Kolova Marica), Justa Kostwein, plesalke in pevke Rozalija Rožen, Pavla Perić in Elizabeta Antolič, pastirček Alojz Štruc, plesalca Jože Bricman (Svetneči Pep) in Ernest Srebot, star. (Nadoužnik), Franc in Jerica Herman, Nadouška Ančka (prej Gampreča Ančka), hlapca in strelca z možnarji Jože Kolar (Konečki Pep) in Ivan Hudopisk (Mihevov Anza), Stanko Lubas, Jakob Trup (Zvodnikov Jaka) s konjsko vprego idr. 

 

Za ples smo vadli že prej
Za ples smo že prej vadli za kake ohceti, Pusovnik je biu naš nadzornik – on je znau use. Na igri smo mi plesali pa usak je eno pesem zapeu umes. Tǝk ko se reče, da mǝrš u Štajerišo umes pet. Use sorte štiklce1, bol take zbadlive.
 
Alojz Štruc, Podkraj, 2017
 
1štiklce – dele pesmi
 
 
Vǝlko prostora
Pǝr Štalekarjo je blo vǝlko prostora, da so lahko igrali pa kočije mimo vozle. Cesta ni bova, tǝk ko je zdaj. Pa mosti so bli dǝrgač postauleni. Ženin je biu pa Konečki Lojz, če se ne motim, nevesta pa … mislim, da je bva Konečka Marica.
 
Pavla Perić, Kotlje, 2017
 
 
Ani u domo ani pǝr Štalekarjo 
Za igro smo vadli u dòmo, kulturnem. Pol smo pa še vaje skòp meli … smo tam pǝr Štalekarjo skòp prǝšli, da smo vedli, kam bo adn, kam bo drugi pa ke bo kiri von prǝšo.
Nas je pa ja blo ko smetja.
 
Alojz Štruc, Podkraj, 2017
 
 
Jǝs sn biu pastir
Pǝr Štalekarjo snpa jǝs biu pastir. Tam nadvoriščo je blo narodakosmetja. Jǝs u kratkeh hlačeh, sn biu ene dvanajst, trinajst liǝt star, mogoče. Po sn pa šou Micko trucat1, če bi spòstli bika, da se krava pója. Čist po domače rečeno! Pol mi je pa pǝrnesva tak štikl2 pogače pa mavo neka za popit. Sn sǝvǝda biu pogoščen, ko sn prǝšo tota na dvorišče. Dva sta pa gǝra bova skrita na štali, da sta pripeva douta, tǝk ko ena dva lumpeka3.
Tǝk fajn je bvo – use sorte je bvo. Resnično fajn. Jǝs sn še kǝr meu in- teres do takih bedarij. Škoda, da nisn kaj zapiso.
 
Alojz Štruc, Podkraj, 2017
 
1 trucat – prosit, 2 štikl – kos, 3 lumpeka – pijančeka
 
 
Jǝs sn tot igrava
Saj jǝs sn jo tot igrava … Kmečko ouset … pa smo pele … Lizika pa Smonkarjeva Pepka … pa Tasotonka ( frizerka z Raun) je prǝšva, nam je usem lasulje dava gǝr.
Špilali smo pa u Sloven Graci tod, tam ko je bva kasarna. Use priredi- tve so se tam dogajale.
Fajn je bvo.
 
Rozalija Rožen, Podgora, 2017
 
 
Se spomnem … 
Samo to se spomnem, da sn špilava to u Kotleh, ko je bva šǝta koroška ouset … eno tako deklo. Pa Justa je pomagava. Mǝdle1 sma ble dekli. Je bova ena taka usebina pred poroko in sma ble na nevestinem domo. Ble sma u štali pa ene koše sma mǝrle nosit. Pa striǝlali so tǝk, da sma ble čist iz sebe: u igri in tod čist zares. Tǝk je pokalo.
Pol pa še vem, da sn rekva: »Jejkarlina2, ka pa diǝva, da štǝk poka!«
»Jejkarlina!« sn mogva rǝčt. Pomeni tǝk ko marička al pa marija sveta. To je ena taka čisto ekstra besiǝda.
 
Pavla Perić, Kotlje, 2017
 
1 mǝdle – midve, 2 jejkarlina –medmet
 
 
Camar in družica
Pusovski Anza je biu camar in on je svojo ulogo igrau, ko je biu dǝrgač tod camar, al. Njegova družica je pa bva Smonkarjeva Pepka. Je bva čudno lepa.
 
Rozalija Rožen, Podgora, 2017
 
 
Nisn hotva plesat
Jǝs sn u ouseti peva pa plesava. To še Roza ve, ko je rekva: »Nisi hotva s Pepno plesat. Je biu pa tǝk jezn!«
Ne vem, s komo sn pol plesava. A z Enstno al komo.
 
Elizabeta Antolič, Ravne na Koroškem, 2017
 
 
Kojni z vozom u igri 
Spomnem se, ko smo igrali u Sloven Graco. Pol smo pa dou šli igrat, z anim tovornjakom smo se pelali. Kiri1 plac so nam dali, pa ne vem več. Kojne smo meli – Zvodnikou Jaka je vozo … in so tam, ko je on prǝšo s konjam pa z nevesto … je pa tam edn od gledauceu mǝnda reko:
»Pa glih zdej je mǝro šǝti2 koj3 sam pǝrpǝlat, tejko da nas moti.« Pa ni vedo, da ja zrauno tǝte igre gre.
Še kǝr vǝlko gledaucou je bvo, radi so gledali igro.
 
Elizabeta Antolič, Ravne na Koroškem, 2017
 
1 kiri – kateri, 2 šǝti – tale, koj – konj
 
 
Z igro u Sloven Grac 
Pol smo še u Sloven Graci špilali, enkraj jo. En vǝlek praznik je biu. Gǝra ko je kasarna – tam je biu en vǝlek plac. So ble tǝsti dan konjske dirke. Je še naš fòtǝr pa brat – sta méva koje tam, da so dirkali okuvo tǝzga placa. Pa usi pavǝrški, ko so meli koje, so sodelovali.
Tam so nam naprajli eno vǝlko uto; tǝk ko eno vejko bajto – kulise so ble narete. O, je blo fajn!
 
Alojz Štruc, Podkraj, 2017
 
 
Kotle al Sloven Grac?
Najprej u Kotleh, najprej, najprej. Vem, da smo u Kotleh špilali, pol so nas pa u Sloven Grac povabli. Kak miǝsnc, dva potem.
U Kotlah smo špilali proti jeseni, konc poletja, stoposto1. Ne vem, če nismo še počitnice meli. Tǝk mavo se mi zdi.
 
Alojz Štruc, Podkraj, 2017
 
1stoposto – stoprocentno
 
 
So hotli igrat u Črni
Igro so hotli igrat u Črni, mislim, da dvanpedesetga leta, pa ni prišlo do uresničitve. Me je enkrat poklicau Peterlin, naj pridem, da sta prǝšva dva Hotulca: ta stari Hrvat pa Slava (Rakovnikova). Se spomnim, da mi je še rekva: »A boš ti spekva en šarkl?«
In so gledali prostor tam pri centru pri Hoblnu (Tam je zdaj tržnica.) pa za kulturnim domom. Je velik parkirni prostor pa zgoraj je še malo enega traunika in so mislali tako letno gledališče naredit. Pa ni prǝšlo do tega. Ne vem, zakaj ne.
 
Antonija Grabner, Črna na Koroškem, 2017
 
 
Iz neke druge igre
Kmečko ouset smo vadli zvǝčǝr. Podnevi nikol ne.
Učiu nas pa je Ozmec, ker nas je pol ono Elektriko hočmo tod on. Smo tǝsto tod pǝr Štalekarjo igrali. Taj je še naša Nančka igrava, sestra moja. In se spomnem … mi je ostau u glavi prizor, ko je na odǝr ena prehitro šva. Ozmec je biu njen mož, čeprau je režiro tod, je pa neka prehitro hotva govorit, je pa reko: »Tiho, baba!!« To se tǝk spomnem, ko se je znajdo – je pač pasavo zrauno.
 
Elizabeta Antolič, Ravne na Koroškem, 2017
 
 
Igra se v Kotljah in s hotuljsko ekipo v celotnem tekstu ni več ponovila, z njenimi posameznimi deli pa se je po zapisu Bena Kotnika in našemu raziskovanju nadaljevalo: nastopali so v okviru 7. Koroškega festivala na Ravnah (od 29. junija do 6. julija 1952), in sicer zadnji dan festivala na novem gledališkem odru; na zadnjem festivalu na Ravnah 1955 so uprizorili samo »šranganje« (3. dejanje); na novem občinskem prazniku na Ravnah so 19. 8. 1957 prikazali na vozeh sprevod, na vrtu takratnega Doma železarjev (stara kavarna) pa so »krence dou rajali«.
 
O nadaljevanju nastopov plesne in pevske skupine govori tudi naslednja pripoved.
 
 
Po ouseti smo pa mi tǝsto reč naprej pelali
Po ouseti smo pa mi tǝsto reč naprej pelali. Smo plesali … Pa kǝr kak hec smo naprajli skòp – kako nedelo smo mavo plesali pa peli v kul- turnem dòmo. Pa muzikanti so bli naši hotulski pobi: Žlosarjev Slauč pa brat njegou. Taj je biu odǝr še spoda, tam ko so zdaj veceji. Zada je pa slika gǝr na zido bla nareta. Tǝsto so dou podrli, ko so na novo de- lali. Ni bvo prau.
 
Alojz Štruc, Podkraj, 2017
 
Povedano je pripovedovalec okronal še s fotografijo z nastopa v hotuljski dvorani leta 1957. Nekaj članov skupine je sodelovalo tudi v igri 1951. leta.
 
 
Nisn vedva naprej 
Sred šǝte predstave mi je zmajnkavo besiǝd – nisn vidva naprej, kǝk se reče. Po sn pa kǝr rekva: »Ma, kǝk pa že gre naprej?!«
Utem me je pa Anzi prijeu vonta okuvo pa na vuho mi šepno, da sn vedva naprej zapet. Lǝdi so se pa smejali, so mislali, da cuǝ gre.
Mvada sn še bva, mavo sn pa tremo meva tod. Viš, tǝk se nardi use sorte.
 
Pavla Perić, Kotlje, 2017
 
 
Še ena družica
Anzijeva družica je bva pa Micka, Pokroulova. Anzi navadno ni hoto druge. Šǝta dva sta bova ti glauna pǝr tǝsteh štajeriš vižeh1; štajeriš smo dou rajali al pa krence dou rajat se reče.
 
Pavla Perić, Kotlje, 2017
 
1 vižeh – viža, pog. krajša, navadno narodno-zabavna skladba
 
 
Leta 1963 so igro dvakrat odigrali člani DPD Črna v Črni na Koroškem in še trikrat so gostovali (v Ljubnem, Solčavi in na Rečici ob Savinji).
 
Na začetku sedemdesetih let sta igro Ivana Kuharja hoteli postaviti na odprt oder Jožica Jamer in Slavica Rakovnik (prva učiteljica v Kotljah in režiserka, druga večletna vodja hotuljske knjižnice in igralka, obe pa dejavni članici kulturnega društva v Kotljah). Pogovarjali so se o treh možnih lokacijah. Pripravil se je tekst, razdelile so se vloge11, ampak ne vemo, če so vaje že potekale, vsekakor pa do izvedbe ni prišlo.
 
 
To je blo pa res
Ja, se spomnim, da sta se moja mama pa Jamerjeva Jožica (ona je bva ta glavna) menle o tem, da bi bva igra. Vem samo, da so se pogovarjali o lokaciji: al bi bva tam pod Marhjotijem na Rimskem, ko je vǝlek travnik biu, zdaj je tam tenis, al pa tam gǝrta ob črni cesti, od pokopališča do Konečnikovih, možno bi bvo na farouškem dvoriščo za župniščem. Samo ni prǝšlo do uprizoritve.
 
Zdenka Petrič, Ravne na Koroškem, 2017
 
 
V začetku osemdesetih naj bi bila v Kotljah še dva poskusa oživitve igre. Igrali naj bi jo na znanem prizorišču pri Štalekarju. Vajeti je v uvodnem dogovoru z Mitjo Šipkom prevzel Jože Slavič, mož Vorančeve hčerke Vide. Pripravil se je tekst, razdelile so se vloge. Ženina naj bi igral Kristijan Steiner (Štajnerjev), nevesto pa Danica Hudrap. Nekaj časa so potekale vaje, pa so prizadevanja padla v vodo.
 
 
 
Druga spodbuda za uresničitev zahtevnega projekta je prišla od Nine Krebs, dolgoletne hotuljske kulturnice (igralke, režiserke, predsednice kulturnega društva …). Sogovornika je našla v Janku Toreju (tudi večletnemu predsedniku kulturnega društva in nekaj let glavnemu promotorju kulture v Kotljah), ki je bil pripravljen ob pomoči Jožice Jamer prevzeti režijo. Ponovno so se razmnožile kopije (po tekstu iz prejšnjega poskusa) in razdelile so se vloge. Med njimi so nam znane za Klemna (Marjan Ivartnik), kmeta Jesenika (Franc Herman), Ančko (Zdenka Rakovnik) in Stebrovga Grego (Martin Pepevnik). Potem pa je moral režiser za daljše obdobje na delo v tujino, gledališka ekipa je v njegovi odsotnosti mirovala, izgubil se je ustvarjalni naboj in do uprizoritve ni prišlo.
 
K igri so se ponovno vrnili člani gledališke skupine Kulturnega društva Kotlje v režiji Bojane Verdinek 8. oktobra 2015 na
18. Kuharjevih dnevih in odigrali nekaj prizorov iz prvega in drugega dejanja Koroške kmečke ovseti iz Mežiške doline.
 
 

8 Alojz Štruc (roj. 1939), pravi, da je bil v času igre star 12 do 13 let, kar bi lahko pomenilo letnici 1951 oz. 1952. Glede na to, da so po njegovem pripovedovanju v Slovenj Gradcu igrali bolj proti jeseni in da je bil 6. Koroški festival v Slovenj Gradcu 15. in 16. sep- tembra leta 1951, predvidevamo, da letnica 1951 drži. Enakega mnenja je Elizabeta Antolič. Beno Kotnik, star., v svojem članku zapiše letnici 1947 ali 1949, ampak zanju      nimamo nobene ustne potrditve. 

9 Tone Sušnik v knjigi Kotlje, 134, zapiše, da so jo najprej zaigrali v Slovenj Gradcu in v Kotljah ponovili. Da je bilo ravno obratno, zagotovi v svoji pripovedi Alojz Štruc.

10 V Viharniku je zapisal Rok Gorenšek ob smrti Rozalije Kotnik (Podpečke Roze): Kot družica je igrala eno glavnih vlog v znameniti igri Hotuljska kmečka ovset, ki jo je napisal domačin Prežihov Anza, ki so ga med vojno zverinsko ubili Nemci.

11 Med drugimi naj bi igral Marjan Gorenšek, ki bi naj tudi pel in plesal.
 

Možnost filtriranja

Keresés

Tartalom típus

KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA
KATEGÓRIA

Szervezet

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam