Fotografsko zbirko Petra Nagliča sestavlja preko 10.000 steklenih in poliestrskih negativov ter njim pripadajočih pozitivov, ki so nastali med letoma 1899 in 1959. Njegova najstarejša znana fotografija je hkrati tudi njegova najzgodnejša upodobitev, saj gre za avtoportret s pripisano letnico 1899.
Večina zbirke Petra Nagliča je popisana, saj je avtor vodil evidenco posameznih posnetkov. Beležil je kraj in čas fotografiranja ter opisal vsebino. Poleg fotografske dokumentacije so za določena leta ohranjeni tudi njegovi osebni dnevniki in koledarji, s pomočjo katerih lahko rekonstruiramo nekatere manjkajoče podatke. Pogosto je na fotografije dopisoval tudi lastne komentarje, s čimer je fotografijam dodal še dodaten osebni pogled ali pečat.
Med letoma 1900 in 1930 je fotografiral na steklene negative, z letom 1931 pa je začel fotografirati na poliestrske filme. Po letu 1940 je fotografiral precej manj, a je še vedno ohranjal stik s fotografijo.
Tematsko lahko njegovo fotografijo v grobem razdelimo na portretno, krajinsko, arhitekturno in dokumentarno.
Portretni fotografiji se je bolj posvečal v svojem zgodnjem obdobju, na začetku kar z improvizirano scensko postavitvijo pred fasado domače hiše. Kasneje si je na podstrešju domače hiše uredil atelje s stekleno streho, kar se lepo vidi na posnetku iz leta 1915. Pri portretiranju je začel uporabljati razna ozadja, ki mu jih je naslikal lokalni slikopleskar in razne rekvizite (stol, klop, mizo, ograjo, podstavek, vazo). V tem obdobju je portretiral tudi po naročilu ter fotografije prodajal. V njegovem dnevniku za leto 1910 večkrat zasledimo, da je šel fotografirat številne družine, pogosto tudi pokojnike. Fotografije je lepil na kartone, na katere je dal natisniti svoje ime, za označevanje svojih fotografij pa je uporabljal tudi različne žige s svojim imenom. Uporabljal je vizitni, portretni in secesijski format.
S krajinsko fotografijo se je ukvarjal pretežno v zgodnjem obdobju, ko je v objektiv ujel predvsem kraje in vedute kamniške okolice ter zabeležil svoje planinske izlete na Krvavec, Veliko planino, Kamniško sedlo, Jezersko, Škrlatico, Golico in številne druge.
Pri arhitekturni fotografiji številčno izstopajo predvsem notranji in zunanji posnetki cerkva in ostalih sakralnih objektov s področja celotne Slovenije ter posnetki gradbene prenove Ljubljane v 30. letih 20. stoletja. Fotografiral je na primer betoniranje struge Ljubljanice, gradnjo tramvajske proge, Nebotičnika, raznih ljubljanskih palač. Naredil je veliko posnetkov gradnje Plečnikovih stvaritev: Narodne in univerzitetne knjižnice, stadiona za Bežigradom, pokopališča Žale, ljubljanske tržnice in nekaj Plečnikovih cerkva.
Veliko večino njegovih posnetkov pa lahko uvrstimo v dokumentarno fotografijo, s katero je beležil tako vsakdanje, kot tudi slovesne dogodke v ožji in širši okolici. Fotografiral je šege letnega in življenjskega kroga v svoji okolici, društveno in družabno življenje v domačem kraju in kamniški okolici, vaje in nastope telovadnega društva Orel, nenavadne dogodke, kot sta izkopavanje mamutovih fosilov v Nevljah ali pristanek letala na Mengeškem polju. Cela serija fotografij pa je nastala v obdobju prve svetovne vojne, ki jo je preživel na Vrhniki in na Ljubljanskem gradu. Podrobno je fotografiral širitev in gradnjo domačih obrtnih objektov ter delovne procese in razne faze ščetarske obrti. Velik del Nagličeve dokumentarne fotografije pa lahko posredno ali neposredno povežemo z verskim življenjem in krščansko tematiko. V ta sklop sodijo predvsem številna romanja, različne cerkvene slovesnosti in kongresi, blagoslovi, pogrebi cerkvenih dostojanstvenikov in drugo. S fotografskim aparatom je zabeležil prvo vseslovensko romanje v Jeruzalem 1910, ki se ga je med drugimi udeležilo tudi 11 Hrvatov iz Istre. Fotografiral je tudi romanje na Trsat leta 1933 in potovanje po Dalmaciji leta 1935.
