Eduard Suppanz - jajčni kralj iz Pristave pri Mestinju

Krajevni leksikon dravske banovine iz leta 1937 (str. 652) navaja, da je podjetje ustanovil Andrej Suppanz že leta 1850. Začel je z majhno trgovino z mešanim blagom, vaško gostilno in srednje velikim kmetijskim posestvom. Že leta 1852 je postal prvi izvoznik jajc v Avstrijskem cesarstvu. Jajca je izvažal v Anglijo in Švico.
Leta 1899 je vodenje podjetja prevzel od brata Andreasa petnajst let mlajši Eduard.

Družina Suppanz okrog leta 1913. Z leve zgoraj: mama Amalija in oče Eduard. Z desne spodaj sinovi: Erich, Egon in Edi. Foto: Egon Suppanz

Eduard Suppanz, nov prevzemnik gostilne, trgovskega podjetja in posestva v Pristavi, je bil »rojen« trgovec. Zdi se, da bolj kot vsi Suppanzi doslej.
Za nameček se je še oženil z Amalijo Grundner, hčerko zelo bogatega lastnika nepremičnin iz Pragerskega.
Imela sta tri sinove. Devet mesecev po poroki, v sredini marca, leta 1900, se je rodil Eduard, zadnjega avgusta 1901 ꟷ Egon Otmar in junija 1903 še tretji, Erich.

Podjetje Ed. Suppanz iz Pristave se je pod njegovim vodstvom okrepilo in povečalo. Krajevni leksikon Dravske banovine navaja, da je Eduard ustanovil stiskalnico za bučno olje v Framu in veliko izvozno delniško družbo OVEX v Zagrebu, ki ji je predsedoval. Imel je tudi veliko skladišče v Poljčanah, tik ob južni železnici.
V celjski register trgovskega sodišča je bila leta 1907 vpisana Kolonialno-trgovska družba UNION. Dejavnost družbe je nakup in prodaja sladkorja in raznovrstnega blaga v velikih količinah. Poleg ljubljanskih in celjskih družbenikov Uniona se je znašel tudi Eduard Suppanz iz Pristave.

Družina Suppanz je pripeljala prvi avtomobil v Pristavo že leta 1909. Foto: Egon Suppanz

Številni reklamni časopisni oglasi pa dajejo vedeti, da posli odlično cvetijo in nastopil je čas, ko so luksuzno kočijo »sommerlandauer« zamenjali za jeklenega konjička.
Iz Eduardovega pisma, ki ga je naslovil na avtomobilsko podjetje Daimler-Motoren A. G. Wiener Neustadt, ki je izdelalo njegov prvi avto, izvemo veliko zanimivih stvari, med drugim tudi, da je Pristava dobila prvi avto že leta 1909, kako se je novopečeni šofer Eduard učil voziti in da je od Pristave do Wiener Neustadta po zasneženi in poledeneli cesti potreboval slabih devet ur vožnje.
Kot zanimivost še omenimo, da je bil v tej avtomobilski tovarni zaposlen prav v tem času, kot testni voznik, Josip Broz Tito, ki je dobrih trideset let kasneje prevzel komunistično oblast v Jugoslaviji, ki je podržavila premoženje družine Suppanz, njihove naslednike pa obsodila sodelovanja z okupatorjem in za nekaj časa zaprla.

Koncem dvajsetih let dvajsetega stoletja pa sta si Amalija in Eduard Suppanz privoščila večji in udobnejši avtomobil nemške izdelave Horch.
Z njim sta potovala tudi kot turista. Na to kaže lista gostov svetovno znanega avstrijskega zdravilišča Bad Gastein.  Bivala sta v prestižnem hotelu Mozart.
Sicer so ime Pristave (Prestova) napačno zapisali, ampak se kljub temu zdi pomembna, važna in velika, saj se nahaja v družbi New Yorka, Berlina, Dunaja, Pariza, Budimpešte, Zagreba in ostalih velikih.

Stanovanjsko poslovna stavba v Pristavi v času Eduarda Suppanza. Foto: Glenn Suppanz.

Velika, če ne največja, pa je bila takrat tudi družina in firma Eduarda Suppanza iz Pristave, ki se je neprestano širila in modernizirala. Poleg večjega števila nepremičnin in kmetijskih zemljišč je imela svojo lastno elektrarno, veliko pražarno kave, mlin za dišave in svoj vodovod.
Eduard Suppanz pa ni bil samo spreten in uspešen podjetnik, bil je aktiven še na drugih področjih.
Bil je rezervni poročnik avstro-ogrske vojske, vendar nismo nikjer zasledili, da bi bil vpoklican v veliko vojno leta 1914. Predvidevamo, da je bil, kot trgovec, potrebnejši pri zagotavljanju živeža in ostalega blaga za vojsko.
Imel je močan političen vpliv. Bil je član konzervativne Slovenske ljudske stranke, član komisije za davek na obrtno dejavnost za območje Graz-Leoben in dolgoletni porotnik Okrožnega sodišča v Celju.
Kljub temu da se po prvi svetovni vojni pojavijo nove razmere in so nove državne meje trgovce odrezale od starih tržišč, je Eduard Suppanz ostal še naprej kot uspešen nemški trgovec. S posestvom in trgovino se je dalo dobro zaslužiti.
Seveda pa je, po vzgledu svojih prednikov, že od prevzema firme del zaslužka namenil tudi v dobrodelne namene.
Časopisi tistega časa so poročali o dobrodelnosti družine Suppanz in njihovega podjetja, ki so jo namenjali šolarjem, mladini, cerkvi in gasilcem.
V Krstni knjigi fare Sv. Ema vidimo, da je bilo okoliško prebivalstvo v času do konca prve svetovne vojne v večini kmečko. V glavnem so bili posestniki, kmetje, kočarji, želarji, gostači … Njihova revščina in preveliki razvojni apetiti določenih večjih posestnikov so pripeljali do velikega zadolževanja pri družini Suppanz, ki je edina imela denar. V trgovini so blago jemali na kredo in se počasi utapljali v vse večjih dolgovih.

Pisni opomin pred tožbo leta 1931. Dokument: Darko Pepevnik

S pretiranim zadolževanjem pri družini Suppanz so večji posestniki na Plantaku in gostilničar Vehovar morali svoje imetje prepisati na posojilodajalca Suppanza in tako je kar nekaj večjih stanovanjskih in poslovnih pristavških objektov postalo njegova last.

Zaradi takšnih in podobnih reči, so se začele pojavljati kritike tudi v takratnem časopisju. V časopisu Slovenec iz leta 1906 je kritičen članek, ki »jajčnega barona« Suppanza  opisuje kot »človeka, ki se zaveda svoje moči«. Navajajo primer, kako je uresničil svojo voljo, »da se možje pri Sv. Emi izrečejo za nemško šolo«.

Tudi kasneje, v novi državi Kraljevini SHS, se kritike v časopisih nadaljujejo. Iz »rogaškega« okraja se pritožujejo nad monopolnimi cenami jajc, ki jih postavlja Suppanz in njemu podobni, ko trdijo: »Mi bomo cene delali, kakor mi hočemo!«
Pisci članka pozivajo »okrajno glavarstvo«, naj temu naredi konec in za jajca nastavi enotno ceno.
Glede na finančno in politično moč družine Suppanz pa je videti, da jim te kritike niso preveč škodovale. Leta 1936, ko je bilo trgovsko podjetje in kmetijsko posestvo na višku, je po dolgi in težki bolezni v dvainšestdesetem letu umrl Eduard Suppanz.
Iz osmrtnice pa še izvemo, da je bil pristavški župan in da je bil odlikovan z redom svetega Save 4. razreda.
Pozor!  Ta častni red se ni podeljeval množično, ampak izbrano za izjemne zasluge v gospodarski, javni in cerkveni sferi.
Pokopan je bil v družinski grobnici na Sv. Emi, ki jo je dal postaviti, glede na pisanje cerkvene kronike, nekaj let pred smrtjo.

Vila Suppanz zgrajena na območju Pristave imenovanem Plantak. Foto: Branko Jeranko

V tem obdobju so tudi začeli in končali gradnjo stanovanjske hiše, vile, v delu Pristave, ki mu od nekdaj Pristavljani rečejo Plantak. Vila je bila namenjena za bivanje Zupančeve družine in je kasneje prešla v last Egonove žene Hilde Suppanz, rojene Strašek.

Lahko bi rekli, da je družinsko podjetje Suppanz v času od 1899 do leta 1936, ko je podjetje vodil Eduard, doseglo višek.

Trgovski list je 12. septembra 1936, dobrega pol leta po smrti Eduarda, objavil vpis novega podjetja v trgovinski register z imenom Ed.Suppanz, družba z. o. z., trgovina na debelo in drobno z vsem blagom in uvozna in izvozna trgovina. Nova družba je imela tri poslovodje: Eduard Suppanz v Peklu 16 (to je bil del Poljčan ob južni železnici), Egon Suppanz v Pristavi 19 (vila Suppanz) in Erih Suppanz v Pristavi 26 (stanovanjsko-poslovna stavba Suppanz).

Egon Suppanz okrog leta 1930. Foto: Glenn Suppanz

Trije bratje Suppanz so družinsko trgovsko podjetje in kmetijsko veleposestvo uspešno vodili do konca druge svetovne vojne. Kljub temu da je Egon, ki je kot glavni deloval v Pristavi, dokazano podpiral narodnoosvobodilni boj in bil leta 1944 s strani Nemcev obsojen na tri leta zapora zaradi podpiranja partizanskega gibanja, so ga nove komunistične oblasti po vojni zaradi članstva v  Štajerski domovinski zvezi imenovani Kulturbund obsodile na izgubo narodne časti za dobo 6 let, eno leto težkega prisilnega dela in zaplembo imovine.
Zadnji jajčni kralj iz Pristave je kot zadružni traktorist na nekdaj svojem posestvu, umrl v prometni nesreči s traktorjem 13. septembra 1953. leta v kraju Lepoglavec v sosednji Hrvaški.
Žalosten je konec zgodbe o pristavškem jajčnem kralju, ki je skoraj stoletje »kraljeval« v našem kraju.

Prispevek je nastal v okviru domoznanskega študijskega krožka UTŽO Šmarje pri Jelšah, mentorica Mateja Žagar, Knjižnica Šmarje pri Jelšah.