Dr. Mihajlo Rostohar je danes javnosti poznan predvsem kot psiholog in znanstvenik, ki je dolgo časa deloval na Češkem. Nedvomno pa sta bila njegovo življenje in delo kompleksnejša, saj zasledimo njegovo ime tudi med ustanovitelji Univerze v Ljubljani leta 1919, med zagovorniki slovenstva pri reševanju nacionalnega vprašanja, med vojaki prve svetovne vojne, posebno mesto je zavzel tudi ob razglasitvi Države SHS leta 1918.
Rodil se je 30. julija 1878 na Bregah v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Leskovcu in Krškem, gimnazijo v Ljubljani in Kranju, kjer je leta 1901 maturiral; šolanje je nadaljeval s študijem naravoslovnih ved in filozofije na Dunaju, kjer je bil leta 1906 promoviran za doktorja filozofije. Po zaposlitvi na gimnaziji v Beljaku je nadaljeval študij na področju eksperimentalne psihologije na številnih evropskih inštitutih.
Leta 1910 je habilitiral na praški univerzi pri prof. Masaryku in postal docent na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi, kjer je leta 1912 na fiziološkem inštitutu ustanovil prvi psihološki laboratorij na Češkem.
Bil je sourednik in soizdajatelj revija Veda (1911), v letih 1912 – 1914 je izdajal in urejal časopis Napredna misel.
V prvi svetovni vojni se je bojeval na bojiščih ruske, albanske, tirolske in soške fronte. 29. oktobra 1918 je na narodni manifestaciji v Ljubljani z balkona deželnega dvorca s sabljo v rokah samoiniciativno izrekel prisego vojaštva novi državi.
Prizadeval si je za ustanovitev slovenske univerze; na začetku stoletja je videl rešitev v snovanju slovenske univerze v okviru češke univerze v Pragi, po koncu vojne pa v Ljubljani. Leta 1918 je bila na njegovo pobudo ustanovljena Vseučiliška komisija pri Narodni vladi, pripravil je poslovnik, spomenico in statut za univerzo, ki je bila ustanovljena 23. julija 1919, vendar se je Rostohar zaradi spletk odpovedal profesuri in se vrnil v Prago. Od leta 1922 je opravljal delo docenta na novoustanovljeni Masarykovi univerzi v Brnu, kjer je postal redni profesor in leta 1925 ustanovil samostojni oddelek za psihologijo s psihološkim inštitutom za eksperimentalno psihologijo, leto kasneje pa je bil na njegovo spodbudo v Brnu ustanovljen pedagoški muzej. Bil je predsednik Društva za raziskovanje otroka v Brnu, predsednik 1. vseslovanskega pedološkega kongresa v Brnu (1933) in organizator 2. vseslovanskega pedološkega kongresa v Ljubljani (1937). V letih 1935 – 1949 je izdajal in urejal revijo Psychologie. V drugi svetovni vojni se je pridružil odporniškemu gibanju, leta 1945 so ga zaprli v brežiške ječe, od koder je pobegnil, preplaval Savo in Krko ter se ponovno pridružil partizanom. Po vojni se je vrnil na Brno in ustanovil Visoko socialno šolo, kjer je opravljal delo profesorja in rektorja.
Ob informbirojevski krizi (1948/49) ni želel nastopiti proti Jugoslaviji in je zaradi nevarnosti internacije zapustil Češkoslovaško. Vrnil se je v Slovenijo, se zaposlil na Univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1950 ustanovil Katedro za psihologijo in leta 1952 psihološki inštitut. Na njegovo pobudo je bila v Ljubljani ustanovljena poklicna posvetovalnica pri Centralnem higijenskem zavodu LRS (1952). Postal je prvi predsednik Slovenske sekcije Združenja psihologov Jugoslavije, leta 1958 je bil izvoljen za predsednika Združenja psihologov Jugoslavije. Organiziral je prvi kongres jugoslovanskih psihologov na Bledu (1960).
Umrl je 5. avgusta 1966 na Goleku.
