Služenje vojaškega roka v Kočanih

Skupina slovenskih fantov na odsluženju vojaškega roka: Janez, učitelj s Štajerskega, Silvo, novopečeni profesor, Jože, Pavle, kmečki sin s Krasa, Izidor in Franc, zasavski rudar. Manjkal je le Danilo z Goriških Brd. Znašli smo se v majhnem makedonskem mestu Kočani, na jugoslovanskem Daljnem  vzhodu; po gorskem slemenu onkraj mesta je potekala jugoslovansko-bolgarska meja. – V nedeljskem popoldnevu, ko smo dobili dovoljenja (dozvolu) za izhod s kasarniškega prostora (kruga), vsi lepo urejeni: v nedeljskih uniformah, v zloščenih težkih čevljih, pod slamnjačami zlikanih hlačah, opasani s pasovi (opasači) brez delovnih  naramnic in nabojnic,  v pod bradami tesno zapetih (zakopčanih) suknjičih in s titovkami na glavah. Pred odhodom v mesto smo morali mimo dežurnega oficirja, da je preveril, če smo urejeni po »pravilu službe« (po predpisih). – Ko pa smo v mestu prišli v edini hotel, smo se razvezali. Posedli smo za mizo in naročili liter vina, čemur so se natakarji sprva čudili. Po drugem litru smo veselo zapeli. Naravno, spontano, kulturno. – A drugo jutro sem bil poklican na raport h komandantu. Le kaj sem naredil napak, sem razmišljal. In zvedel. Očital mi je, da se Slovenci »grupišu« (zbirajo) okoli mene. Druženje po narodnosti pa je bil po doktrini JNA (Jugoslovenske narodne armije) hud greh. Vendar se je vse izteklo brez posledic.