V Celju danes (leta 2026) deluje devet javnih osnovnih šol (I. osnovna šola Celje, II. osnovna šola Celje, III. osnovna šola Celje, IV. osnovna šola Celje, Osnovna šola Frana Krajnca, Osnovna šola Frana Roša, Osnovna šola Hudinja, Osnovna šola Lava in Osnovna šola Glazija) ter šest samostojnih srednjih šol (I. gimnazija v Celju, Gimnazija Celje – Center, Ekonomska šola Celje, Srednja zdravstvena in kozmetična šola Celje, Strokovni izobraževalni center Alme M. Karlin, Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje in pet srednjih šol, ki delujejo v okviru Šolskega centra Celje (Gimnazija Lava, Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije, Srednja šola za kemijo, elektrotehniko in računalništvo, Srednja šola za gradbeništvo in varovanje okolja in Srednja šola za storitvene dejavnosti in logistiko). V Celju je izobraževanje skozi stoletja potekalo v številnih zgodovinskih stavbah. Nekatere izmed njih še danes služijo svojemu prvotnemu namenu pod drugimi imeni, v drugih pa so danes urejene kulturne ustanove, stanovanja ali poslovni prostori. Nekaj stavb je trenutno praznih ali pa so tekom časa izginile. Spodaj je pregled nekaterih celjskih stavb (po abecednem redu ulic), v katerih so v preteklosti delovale šole:
Gosposka ulica 10 (izginula stavba) – mestna šola (15. stoletje)

Vrata z antikami
V 15. stoletju se je celjska mestna šola domnevno nahajala v hiši, ki je bila porušena v zavezniškem bombardiranju Celja 14. februarja 1945. Znana je bila po t. i. »vratih z antikami«, prehodu iz Gosposke ulice v Zagato, na katerega so bili vzidani ostanki rimskih spomenikov. Na njenem mestu je bilo leta 1962 zgrajeno moderno poslopje, v katerem je bila nekaj časa blagovnica Slovenijales (trenutno – september 2026 – je stavba v procesu celovite obnove). Leta 1460 se omenja prvi poznani mestni učitelj Pavel Pildhawer, ki je bil obenem tudi mežnar in organist. Šolo, ki je imela najbrž eno samo učilnico, je oskrboval mestni svet, sicer pa je bila pod nadzorom Cerkve. Poleg nje je v stavbi nekaj časa deloval tudi mestni špital »pri sv. Uršuli«.
Gosposka ulica 13 (izginula stavba) – glavna šola (leto 1777)
Junija 1777 so v Celju slovesno odprli glavno šolo. Ta je do meseca novembra, ko se je preselila v obnovljeno poslopje na Slomškovem trgu (10), gostovala v hiši, ki je bila tedaj v lasti plemenitih Führenbergov na Gosposki ulici (13). Hiša je bila porušena v zavezniškem bombardiranju Celja 14. februarja 1945. Leta 1950 je bila na istem mestu zgrajena nova stavba.
Gosposka ulica 25 (stanovanjska hiša) – dekliška šola (19. stoletje)
Leta 1836 se je dekliška šola iz špitalskega poslopja na Slomškovem trgu preselila v Zabukovškovo hišo na Gosposki ulici. Imela je sicer dva razreda, a eno samo učilnico, zato je pouk potekal dvoizmensko. Z namenom, da bi se deklice priučile praktičnih opravil, so uvedli pouk v ženskih ročnih delih.
Gosposka ulica 30 (stanovanjska hiša) – dekliška šola (19. stoletje)

Poslovno-stanovanjska stavba na Gosposki ulici v Celju
V letih 1852–1873 je bila dekliška šola v hiši učitelja Antona Kodermana na Gosposki ulici. Kasneje se je ta preselila v poslopje Stare grofije.
Kidričeva ulica 3 (Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Celje in druga društva) – IKŠ in Tehniška šola Celje (20. stoletje)

Stavba na Kidričevi ulici v Celju
Nekaj let pred drugo svetovno vojno (1938) je bil v Gaberju v Celju zgrajen Salezijanski mladinski dom s kapelo (brez načrtovane cerkve), a je bila stavba že leta 1941 zaplenjena, po vojni pa nacionalizirana; kasneje so bili v njej prostori kovinarske šole Tovarne emajlirane posode (IKŠ). Leta 1960 je dobila v njej svoje prostore leto predtem ustanovljena Tehniška šola Celje s strojnim in gradbenim odsekom, ki je prvo šolsko leto (1959/60) še gostovala na Gimnazije Celje. Prostori na Kidričevi ulici so bili za potrebe tehniške šole nezadostni, saj niso imeli ustreznih delavnic za izvedbo praktičnega pouka in telovadnice (ta je bila v prostorih društva Partizan v Gaberju). Leta 1972 so na Zelenici blizu Glazije zgradili prve šolske delavnice, leta 1976 pa se je Tehniška šola Celje preselila v prvo namensko zgrajeno poslopje na Lavi, ki so ga leta 1981 razširili še z drugim poslopjem; tam danes deluje Šolski center Celje.
Ljubljanska cesta 93 (Kristinin dvorec v Medlogu) – srednja vrtnarska šola (20. stoletje)

Kristinin dvorec v Medlogu
Po drugi svetovni vojni so za potrebe vrtnarskega izobraževanja namenili Stiegerjevo vilo (stavbe ni več), Kvaternikovo posestvo v Medlogu in vrtnarijo Zelenko z vsem inventarjem. Oktobra 1946 so v Stiegerjevi vili pričeli s šolskim poukom, a so učence kmalu zatem preselili v Maribor. V šolskem letu 1947/48 je bila v Celju ustanovljena enoletna nižja vrtnarska šola z nazivom Državna vrtnarska šola Medlog, ki je leta 1949 postala dvoletna. Prostor je dobila v bivši ubožnici v Medlogu – Kristininem dvorcu, ki je bil naslednik propadlega Freienberga na drugem bregu reke Savinje. V šoli so sprva izobraževali učence s področja zelenjadarstva. Naraščajoče zanimanje za vrtnarski poklic je spodbudilo izgradnjo dveh novih šolskih poslopij v neposredni bližini, kamor se je šola iz Kristininega dvorca preselila v letih 1962–1964; v njih še danes deluje Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje.
Mariborska cesta 2 (Ekonomska šola Celje – Višja strokovna šola) – Rudarska šola in Splošna poklicna šola (20. stoletje)

Nekdanja Rudarska šola Celje (stavba na levi)
Spomladi 1919 je v Celju pričela delovati Rudarska šola, ki je imela status državne šole in je bile vse do leta 1931 edina šola te strokovne usmeritve v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. Nastanili so jo v poslopju bivšega nemškega dijaškega doma (Studentenheim) na Mariborski cesti. Šola je imela pomembno vlogo v izobraževanju rudarjev in drugih rudarskih poklicev, kot so bili rudniški pazniki in jamomerci. Težave je šoli vseskozi povzročalo pomanjkanje prostorov za namestitev dijakov. Rudarska šola je tukaj delovala do nemške okupacije Celja.
V času druge svetovne vojne so v prostorih ukinjene rudarske šole (to so leta 1942 odprli v Mežici) namestili Splošno poklicno šolo Celje (Allgemeine Berufsschule in Cilli), ki je bila največja tovrstna šola na Spodnjem Štajerskem. Na začetku je izvajala tri programe: komercialno, trgovsko in gospodarsko-obrtno. Dijaki v starosti 14–18 let so se lahko na šoli izučili za poklice čevljar, mehanik, mizar, kovinar, trgovec, pek in telegrafist ter za gradbene, elektro in tekstilne poklice. V šolskem letu 1943/44 je šola pridobila nekaj novih prostorov: na Vodnikovi ulici je pridobila prostor za kuhinjo in šivalnico ter prostor za en razred, na Stanetovi ulici pa so bili prostori za izvajanje praktičnega pouka za kovinarske in lesnopredelovalne poklice, jedilnica in učiteljska soba.
Po vojni je v prostorih na Mariborski cesti kratek čas (šolsko leto 1945/46) zopet delovala rudarska šola, dokler ni bila preseljena v Ljubljano.
Muzejski trg 1 (Stara grofija – Pokrajinski muzej Celje) – deška in dekliška osnovna šola ter meščanska šola (19. in 20. stoletje)

Muzejski trg s Staro grofijo
Leta 1873 se je celjsko osnovno šolstvo preselilo v stavbo Stare grofije. Pred vselitvijo so poslopje obnovili in stransko gospodarsko poslopje nadzidali z drugim nadstropjem. V glavnem poslopju so v pritličju namestili dekliško osnovno šolo, v 1. nadstropju pa meščansko šolo (bila je naslednica nižje realke) z risalnico (nahajala se je v dvorani s »celjskim stropom«). V stranskem poslopju je bila v pritličju telovadnica (to je uporabljala tudi gimnazija), v 1. nadstropju pa deška osnovna šola s sobo za tehnični pouk (ženska ročna dela).
Leta 1905 se je v novo šolsko poslopje na Vodnikovi ulici izselilo dekliško šolstvo (danes poslopje III. osnovne šole), leta 1912 pa se je v novozgrajeno stavbo na vogalu Gregorčičeve, Levstikove in Kosovelove ulice preselilo še deško šolstvo (danes poslopje Gimnazije Celje – Center).
Muzejski trg 3 (stanovanjsko poslopje) – slovenska nižja gimnazija (19. in 20. stoletje)
V letih 1895–1914 (in kasneje še 1916–1918?) je na Muzejskem trgu delovala slovenska (utrakvistična) nižja gimnazija. Nameščena je bila v poslopju, v katerem se je sredi 19. stoletja nahajala gostilna »Pri Falentu«, leta 1868 pa je bilo to povečano in nadzidano z enim nadstropjem. Kljub nasprotovanju celjskih Nemcev je nižja gimnazija s slovenskimi vzporednicami (prvi štirje gimnazijski razredi) ostala na tem mestu do prve svetovne vojne, ko je poslopje zasedla vojska, zato so od takrat njeni dijaki gostovali na nemški gimnaziji. Učni jezik je bil pri večjem delu šolskih predmetov slovenski, pri manjšem pa nemški. Spominska plošča na pročelju, ki so jo leta 1969 dali napraviti njeni nekdanji učenci, spominja na zgodovinsko pomembnost poslopja.
Neznana lokacija – predilska šola (18. stoletje)
Prva šola v Celju, ki je nastala na pobudo države, je bila predilska šola, ustanovljena leta 1767. Hkrati se je v njej po osem tednov šolalo okoli 30 otrok (skupaj se jih je za poklic izučilo okoli 250). Šolo je s surovinami (lanom) zalagal baron Jožef Gallenfels, lastnik pristave v Medlogu pri Celju, ki je nabavil tudi statve za tkanje platna, tako da je ta šola hkrati izobraževala za poklic predilca in tkalca. Šola je delovala nekaj več kot dve leti, na kolikor je njen obstoj omejeval leta 1765 objavljen patent o predilskih šolah. Namen šole je bil usposobiti za predenje in tkanje čim večje število otrok, ki bi jih nato vključili v naglo rastočo manufakturno in tovarniško proizvodnjo.
Prešernova ulica (nekdanji minoritski samostan ob cerkvi Marijinega vnebovzetja) – noviciat in domnevna šola (srednji vek)
Celjski minoritski samostan so v 13. stoletju ustanovili grofje Vovbrški. Nahajal se je poleg cerkve Marijinega vnebovzetja in se je ohranil vse do leta 1808, ko je bil ukinjen. Samostan je imel noviciat – prostor, namenjen vzgoji bodočih menihov. Domnevno so se lahko pri minoritih šolali tudi otroci, ki niso nameravali vstopiti med redovnike.
Razlagova ulica 13 (izginula stavba) – okoliška deška osnovna šola (19. in 20. stoletje)
Leta 1875 je nekdanja občina Celje – okolica od Tappeinerjev kupila večjo stavbo na Razlagovi ulici in jo uredila za okoliško deško osnovno šolo. Leta 1892 je dala ista občina poslopje povečati, saj je to postalo premajhno. Nasploh so bile prostorske razmere v tej šolo slabe. Šolo so obiskovali dečki iz okolice Celja (Breg, Zavodna, Hudinja …). Šola je imela najprej tri, nato štiri in potem pet razredov. Učni jezik na njej je bil slovenski. Leta 1927 se je okoliška deška osnovna šola preselila v novozgrajeno stavbo na Vrunčevi ulici (danes poslopje I. osnovne šole Celje). Prejšnje poslopje je bilo prodano Delavski zbornici in v 2. polovici 20. stoletja porušeno. Danes na njenem mestu stoji novejši poslovno stanovanjski objekt.
Slomškov trg 5–7 (nekdanji špital) – mestna šola (16. stoletje) in dekliška osnovna šola (19. stoletje)
V 16. stoletju je mestna šola, ki je tedaj še vedno obsegala zgolj eno sobo, delovala v špitalskem poslopju pri cerkvi sv. Elizabete na Slomškovem trgu; navaja se pod imenom »domus ludi literarii« (»hiša črkarske zabave« oz. šolsko poslopje). Učenci so v njej pridobili najosnovnejša znanja, kot je branje, pisanje in računanje. V 17. stoletju se šola v Celju ne omenja; nahajala se je najbrž v raznih »zakotnih« učilnicah po mestu.
V 19. stoletju so bili na istem mestu kratek čas prostori dekliške osnovne šole (1831–1836), ki je bila sicer podrejena ravnatelju glavne šole.
Slomškov trg 7 (stanovanjsko poslopje) – celjska gimnazija (19. in 20. stoletje)
Gimnazija je bila v Celju ustanovljena leta 1808. Vsako leto so otvorili en razred, dokler gimnazija ni postala petrazredna (leta 1812). Prva leta po svoji ustanovitvi je bila gimnazija še brez lastnega poslopja, zato je gostovala v različnih hišah po mestu. Prvi razred so ob otvoritvi 1808/09 namestili v hiši meščana Tadeja Perka na Prešernovi ulici, kjer je ostal še naslednje šolsko leto 1809/10, drugi razred pa so namestili v minoritskem samostanu. V letu 1810/11 se je prvi razred nahajal v hiši Jurija Kranjca na Glavnem trgu, drugi in tretji pa sta bila v župnišču na Slomškovem trgu. Leta 1811/12 sta bila prvi in drugi razred nastanjena v župnišču, tretji v Kranjčevi hiši in četrti v Fröhlichovi hiši na Glavnem trgu. Leta 1812 so naposled zgradili enonadstropno gimnazijsko poslopje na Slomškovem trgu. Ko je v jeseni leta 1819 gimnazija postala šestrazredna, je bilo poslopje zopet pretesno, tako da se je šesti razred namestil pri kapucinih na Bregu. Leta 1820 so poslopje podaljšali proti zahodu vse do kaplanije (ta del je bil uničen v zavezniškem bombardiranju 14. februarja 1945). Ker je leta 1849 celjska gimnazija postala popolna, osemrazredna, so postali obstoječi prostori zopet pretesni, zato je mestna občina leta 1851 zgradila še južno poslopje ob Savinjski ulici, ki se je z ožjo stranjo naslonilo na severnega. Pozneje so v njem razširili še hodnike in uredili fizikalno dvorano; telovadnico so od leta 1862 imeli v stranskem poslopju Stare grofije na Muzejskem trgu. Konec 19. stoletja se je vedno bolj čutila potreba po novem gimnazijskem poslopju, ki je bilo zgrajeno tik pred prvo svetovno vojno na Otoku, vendar se je gimnazija vanj lahko vselila šele leta 1919.
Slomškov trg 10 (Glasbena šola Celje) – mestna šola (18. stoletje) in glavna šola (18. in 19. stoletje)

Poslopje Glasbene šole Celje
Okoli leta 1770 se je mestna šola že nahajala v poslopju na Slomškovem trgu, v katerem so danes prostori Glasbene šole Celje.
Leta 1774 je terezijanska šolska reforma uvedla nastanek glavnih šol (nem. Hauptschule), ki so jih ustanavljali v okrožnih mestih; ta je v Celju nastala leta 1777. Najprej je bilo potrebno urediti in povečati obstoječe šolsko poslopje, za katerega je morala poskrbeti občina, zato so učenci po ustanovitvi glavne šole leta 1777 to obiskovali na Gosposki ulici v Führenbergovi hiši. Poslopje na Slomškovem trgu je sčasoma postalo premajhno, zato so ga leta 1821 podaljšali do obzidja, nato pa so v naslednjih letih uredili še nekaj prostorov in zgradili hodnike na dvoriščni strani. Glavno šolo so morali obiskovati šoloobvezni otroci od 6. do 14. leta. Sprva je bila šola mešana, jeseni 1831 pa so od nje prostorsko ločili dekliško šolo, leta 1826 je dobila še četrti razred; v šoli so v nemškem jeziku (kasneje v prvih razredih tudi v slovenščini) poučevali branje, pisanje, računanje, verouk, risanje, geometrijo in prirodoslovje. Glavna šola je bila v prvi vrsti namenjena predvsem meščanskim otrokom, ki so se pripravljali na obrtniške, trgovske ali nižje uradniške poklice, najbolj nadarjeni pa so lahko nadaljevali šolanje na gimnazijah.
V sklopu glavne šole je nekaj časa delovala tudi katehetska in učiteljska pripravnica, nedeljska ponavljalna šola za odraslo mestno mladino in slovenska nedeljska šola za kmečko mladino.
Leta 1873 se je vse osnovno šolstvo preselilo v preurejeno Staro grofijo na Muzejskem trgu. V poslopju na Slomškovem trgu je leta 1882 svoje prostore dobila glasbena šola.



















