Sedma ledina se je nahajala na drugi strani potoka, nasproti velikega župnijskega travnika in je mejila na šmarski potok ter k. o. Bobovo. Njena celotna površina je merila 15 oralov in 1445 kvadratnih sežnjev (9,15 ha), sestavljalo pa jo je 24 parcel. V rabi tal so s površino 4,88 ha malenkost prevladovale njive, medtem ko so preostali del velikosti 4,27 ha zavzemali travniki.
Nemško uradno ime ledine, zapisano kot Gerletz, bi lahko brali kot Gerlec ali Grlec, vendar se nam nekaj dvoma o pravilnosti tega imena poraja ob branju podrobnega opisa parcel v Jožefinskem katastru, kjer najdemo izraze Goliza, Golliza in Golletz. To bi lahko prevedli kot Golica ali Golec in tudi raziskovanje matičnih knjig šmarske župnije potrjuje, da je bilo še pred uvedbo hišnih številk prav to ime med prebivalci trdno zasidrano.
Dober pokazatelj imenovanja tega dela Šmarja je domačija na naslovu Šmarje 19, ki leži v samem osrčju ledine. Tu je med leti 1751 in 1777 živela družina Kampuš. Jurij in Neža Kampuš sta skupaj gospodarila do leta 1777, ko je po Jurijevi smrti gospodarstvo prevzel Mihael Zabukovšek. Za navedeno obdobje je v matičnih knjigah najdenih 11 zapisov za to družino, kjer je naveden tudi naslov bivališča (NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Krstna knjiga 1740–1757, str. 360, 433; Krstna knjiga 1757–1797, str. 39, 67, 107; Poročna knjiga 1747–1763, str. 38; Mrliška knjiga 1739–1763, str. 110, 189, 242; Mrliška knjiga 1764–1828, str. 40, 73). Pred letom 1770, ko so se zaselki združili v večja naselja in so bile uvedene hišne številke, se kot kraj rojstva oziroma bivanja pojavljajo imena krajev Gollez (3x), Goleza (2x), Golizah (2x), Golez (1x) in Samaria (1x). Po spremembi leta 1770 pa zapisi postanejo bolj enotni in tedaj obvelja naslov Šmarje 19. Ljudsko poimenovanje tega območja pa se je na nek način ohranilo pri sosednji domačiji v Šmarju 18, kjer bi iz hišnega imena Golleschki Kovatsch lahko sklepali, da je ta kovač živel v naselju Golec oz. Golica.
Letu 1787 je v tej ledini prebivalo 5 gospodarjev.
Opomba:
V Provizoriju zemljiškega davka iz leta 1820 najdemo pri dveh večjih njivah v tej ledini zanimivi opombi o spremembi rabe tal. Njivi sta se držali skupaj in zavzemali celotno sončno stran tega hribčka, ki se dviga levo od šmarskega potoka. Njuna sončna lega pa je tudi narekovala njuno takratno usodo.
Njiva s parcelno št. 47, ki je bila leta 1820 v lasti Mateja Kresnika, je opisana kot »Acker na Gollizi«. Za njo je v opombi navedeno, da se je pri njivi velikosti 1 oral 1372 kvadratnih sežnjev izkazalo, da je njen zgornji del (297 kv. sežnjev) zaradi strme lege in suše za njivo neprimeren in je bil spremenjen v vinograd.
Zelo podobna opomba je zapisana tudi pri sosednji njivi na tem hribu, ki je bila v lasti Mihaela Vrežeta in je imela parcelno št. 45. Tukaj se je prvotno nahajala njiva velikosti 1 oral in 897 kvadratnih sežnjev, ki je bila prav tako opisana kot »Acker na Gollizi«, novi vinograd v njenem zgornjem delu pa je meril 192 kv. sežnjev. Ta dva vinograda sta se nahajala na višje ležeči, južni strani hribčka in sta jasno vidna v karti Franciscejskega katastra iz leta 1825. Odločitev takratnih gospodarjev se je izkazala za dobro, saj sta vinograda na tej sončni legi kljubovala času vse do 90-ih let prejšnjega stoletja. Šele takrat je kmetijsko rabo dokončno izpodrinila urbanizacija, ko so na mestu nekdanjih trt zrasle sodobne družinske hiše.


