Albin je po očetu Egidiju, ki je bil 1911 odbornik pri Sokolu Mokronog, »podedoval« tudi to plat. Že med šolanjem v Ljubljani se je pridružil Sokolu in Slovenskemu planinskemu društvu. Konec leta 1923 je nastopil na društvenem tekmovanju ljubljanskega Sokola I na Taboru in dosegel drugo mesto. Med službovanjem na Koroškem ni opustil niti športnih niti planinskih hobijev in funkcij. Leta 1927 je bil načelnik Sokola v Guštanju in član Slovenskega planinskega društva prevaljske podružnice.
Ko je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska, se je slovensko planinstvo znašlo na razpotju. V novi državni ureditvi ni bilo več potrebe po narodnostnem boju proti nemškim planinskim društvom. Medtem ko se je Slovensko planinsko društvo po vojni posvečalo predvsem popravilu gorskih koč, pa v svojih vrstah še ni prepoznalo drugačnega stremljenja mladih, ki so v gorah videli prvenstveno športni poligon.
Iz tega novega duha časa je leta 1921 nastal Turistovski klub Skala, ki je kmalu postal Albinov duhovni in športni dom. TK Skala se je uveljavil kot elitna, nepolitična športna in kulturno-vzgojna organizacija, kjer je izraz »turist« označeval aktivnega obiskovalca gora, planinca in alpinista, ki vsak vzpon razume kot zahtevno »turo«.
Za Albina biti Skalaš ni pomenilo le članstva v društvu, temveč čast, ponos in osebno obvezo. Skalaši niso bili le plezalci. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski alpinisti, smučarji, gorski reševalci, pa tudi pionirji gorniške fotografije in filmski ustvarjalci, ki so slovensko gorsko krajino prvič ujeli v objektiv za prihodnje rodove.
Albinova pripadnost Skalašem se je odražala tudi v njegovem dnevniku ‘Moje ture’, kjer je sistematično beležil svoje dosežke. Statistika za leto 1928 je osupljiva: peš je v 129 urah opravil za 44.071 višinskih metrov, na smučeh pa v 78 urah še 13.023 višinskih metrov, medtem ko je na kolesu v 10 urah prevozil okoli 130 kilometrov. Intenzivnost je ohranjal tudi v letu 1929, ko je mesečno povprečje znašalo 16 ur tur. Njegovo športno beleženje pa je prekinila nesreča 9. februarja 1930 na zimski smučarski turi pri Rožci, kjer si je izpahnil koleno. Dnevnik je končal z jedrnatim, skoraj stoičnim komentarjem: »Dober za ta mesec!«
Albinova športna pot se je leta 1931 razširila na rečne brzice, saj je bil ustanovljen Kajak kanu klub Tacen. Albin je postal njegov prvi tajnik, njegov poslovni partner in svak Stane Predalič pa blagajnik. Klub je imel takrat uradni naslov kar v njuni trgovini na Kongresnem trgu.
Leto 1933 se je v Albinov spomin vtisnilo kot leto velikih prelomnic in čustvenih nasprotij. Le mesec dni po očetovi smrti je 16. julija nastopil na prvem državnem prvenstvu v kajaku na divjih vodah, kjer si je priveslal odlično tretje mesto. Že avgusta pa je družino razveselil prihod prve hčere Jelislave.