Dr. Dragica Žvar (1947), glasbena pedagoginja in zborovodkinja, je najprej poučevala glasbo in vodila zbore na osnovni in srednji šoli v Celju, kasneje pa je bila svetovalka za glasbo in zborovstvo na Zavodu RS za šolstvo.
Na Mladinskem pevskem festivalu Celje je tekmovala z Mladinskim pevskim zborom III. osnovne šole Celje, Mešanim mladinskim pevskim zborom Tehnik Celje in Dekliškim pevskim zborom Srednje pedagoške šole Celje.
Kot članica odborov je sooblikovala državna in mednarodna tekmovanja in bila članica žirij. Je avtorica mnogih strokovnih člankov, didaktičnih gradiv, priročnika za zborovodje Kako naj pojejo otroci (2002) in izbora zborovskih pesmi revije Grlica z naslovom Grlica za otroke (2012). Bila je tudi urednica revije Glasba v šoli in vrtcu ter vodila seminarje Zborovska šola.
Vir: dr. Dragica Žvar
Navdušil in prepričal je mnoge
Jurče Vreže je na III. osnovni šoli v Vodnikovi ulici v Celju poučeval glasbo in vodil zbore že v času, ko se je imenovala še II. nižja gimnazija. Leta 1971 sem se zaposlila na isti šoli, takrat se je imenovala Osnovna šola I. celjske čete. Vreže me je kot učiteljico glasbe in zborovodstva takoj povabil med sodelavce Mladinskega pevskega festivala, saj je v Celju veljala lepa navada, da so v delo festivala vključevali vse učitelje glasbe celjskih osnovnih in srednjih šol, ki so vodili tudi pevske zbore. Vključeni smo bili v različne festivalske odbore, kot so upravni odbor, organizacijski odbor, glasbeni odbor, in bili na ta način povezani z delovanjem festivala. Bila sem članica glasbenega odbora, ki se je sestajal enkrat mesečno na Gregorčičevi ulici 6 v festivalski pisarni, nadvse privlačno nam je bilo tudi zbirališče »bunker« gostilne Ribič. Na sestankih sta bila vselej prisotna Egon Kunej kot predsednik glasbenega odbora festivala in Jurče Vreže kot glavni organizacijski tajnik festivala.
1. zborovodski seminar septembra 1946
Spominjam se dneva, ko sem po sestanku ostala v festivalski pisarni, da poklepetam in pobrskam po zborovski literaturi festivalske knjižnice. Pa je Jurče Vreže iz omare vzel dve mapi, polni gradiva iz časa njegovega delovanja v Društvu pevovodij mladinskih zborov v Konjicah in gradiva o organizaciji zborovskih seminarjev po letu 1946 v Celju. Druga mapa je bila napolnjena z gradivi njegovega predvojnega sodelavca učitelja Emila Ulage (Vreže, J. 1984: Osebni arhiv Jurčka Vrežeta – 2 mapi zapisnikov in rokopisov). Vreže mi je predlagal, da vsebino obeh map spravim v pisno obliko, primerno za objavo v Celjskem zborniku. Osupnila sem ob taki odgovornosti, ki mi jo je namenil, saj sem bila takrat v vrsti sodelavcev festivala najmlajša. Pomiril me je z izjavo, da mi zaupa, da bom neobremenjeno in odgovorno uredila njegove zapiske in gradivo pripravila za objavo. Vsebino Vrežetove mape sem pregledala in se z njim o njegovem življenju in delu tudi veliko pogovarjala. Besedilo je bilo objavljeno v Celjskem zborniku leta 1986 z naslovom Celjski zborovodski seminarji v organizaciji Jureta Vrežeta. O osebnem življenju ni povedal veliko, govoril pa je o svoji žalosti in prebolevanju izgube sina Jurija ter o velikem veselju, ki ga je prevzelo, ko se mu je rodila hčerka Nadica. Pripovedoval je o zapletih in ovirah, ki so se pojavljali med njegovim delovanjem, in o dobrih ljudeh, ki so se znašli ob njem, ko jih je potreboval.
Dejavnosti Mladinskega pevskega festivala so bile izpeljane s pomočjo mnogih sodelavcev (Žvar, D. 1993: Živeli so s festivalom, v: 20 mladinskih pevskih festivalov v Celju. Celje: Zavod za kulturne prireditve Celje), a med njimi je bil Jurče Vreže tisti povezovalec, ki je zbiral in urejal vse podatke in informacije. V festivalski pisarni mu je bila v pomoč nepozabno ljubezniva in marljiva tajnica Mila (Mila Zavrl), ki mu je pomagala pri pripravi in razpošiljanju vseh gradiv za seminarje, tekmovanja, za nove otroške zborovske skladbe itd. Vrežetov prvi in enakovreden sodelavec pa je bil predsednik glasbenega odbora festivala Egon Kunej, ravnatelj Glasbene šole Celje in priznan vrhunski zborovodja.
Zborovodjem otroških in mladinskih pevskih zborov je bil Mladinski pevski festival neizčrpen vir znanja in novosti s področja zborovskega petja. Na koncertih in tekmovanjih so lahko sledili izvedbam novejše zborovske literature, na seminarjih so izpopolnjevali dirigentsko tehniko, spoznavali didaktiko zborovskega petja ter vso raznovrstnost in pestrost interpretacij različnih stilov pevskih šol drugih držav. V festivalski pisarni je bil Jurče Vreže vselej voljan prisluhniti izpovedim nas zborovodij. Rad nam je svetoval, ponudil gradiva iz knjižnice ali po potrebi tolažil in dvigal samozavest. Meni je bil Jurče Vreže v prvih letih službovanja na osnovni šoli dragocen svetovalec in glasbeni prijatelj. Med drugim mi je dogovoril srečanja s svojim prijateljem in sodelavcem iz predvojnega obdobja, skladateljem Maksom Pirnikom, ki sem ga predstavila v svojem diplomskem delu.
Leta 1979 je z ustanovitvijo Zavoda za kulturne prireditve Celje organizacija Mladinskega pevskega festivala prešla v upravljanje tega zavoda. Jurče Vreže je ostal prisoten v delovanju zavoda kot zunanji sodelavec, kot vodja festivalske knjižnice. A sčasoma se je od hrupa vsakdanjega dela vse pogosteje umikal v samoto svojega vinograda pri Sv. Roku v Šmarju pri Jelšah. Kot razmišljujoč in občutljiv človek je poiskal svoj odmik med sadikami vinske trte in ob stiskalnici grozdja, kjer je iz njegovega pridelka kapljala modra frankinja. Veselil se je žlahtne kapljice, jo skrbno hranil v svoji vinski kleti in jo delil tudi z nami, za pokušino ali kot darilo po uspešnem koncertu.
Jurče Vreže je bil pedagog, uspešen zborovodja in izjemen organizator, ki mu zlahka priznamo večino zaslug, da je Mladinski pevski festival v Celju zaživel in živel toliko desetletij. Bil je zagret prepričevalec in zagnan navduševalec, dosleden organizator, vztrajen, trmast in prodoren pri uresničevanju svojega življenjskega cilja, da bi kakovost mladinskega zborovskega petja rasla. Številnim posameznikom je bil dobrohoten glasbeni svetovalec. Redno je prihajal v festivalsko pisarno, pisal, telefoniral, zbiral, urejal, skratka, bil je vodilna sila življenja in dela Mladinskega pevskega festivala. S svojim delom je bil zadovoljen. Večkrat mi je izjavil: »Celjski festival je bil moje glavno amatersko delo in ljubezen, v katerem sem se izživel in izpel.«
