Eden prvih sadjarskih strokovnjakov pri nas, Franc Goričan (priimek včasih zapisan tudi kot Gorečan, Goretschan), se je rodil v Višnji vasi v številni kmečki družini (po domače pri Obrč) očetu Antonu in materi Katarini, rojeni Novak.
Franc je sprva obiskoval ljudsko šolo v Novi Cerkvi, nato so ga poslali na šolanje v Celje. Sprva v meščansko šolo, leto dni kasneje pa v gimnazijo. V Celju je Goričan bival pri gospodinji, ki je skrbela za več dijakov hkrati. Zaradi slabih pogojev, še posebej lakote, ki je spremljala Goričanov dijaški vsakdan, je le-ta želel opustiti šolanje in prevzeti domačo kmetijo.
 Franc Goričan (1869–1951) Spomini*  Spominska razglednica ob 100-letnici celjske mestne gimnazije (t. i. nemške gimnazije) na (današnjem Slomškovem) trgu ob “farni” cerkvi, 1908 *Franc Goričan, življenjska pot malega človeka, Celje, Osrednja knjižnica, 2022 |
Zato je pod pretvezo očesne bolezni prenehal obiskovati šolo, posledica njegove odsotnosti pa je bila izguba štipendije. Tako je Franc pri rosnih šestnajstih letih iz Celjske gimnazije presedlal v šolo življenja. Ta se je ponovno začela z delom na domači kmetiji, kjer je bil pogosto v sporu z očetom in mačeho, zato se je po nekaj letih kot delavec zaposlil v bližnji papirnici. V tem obdobju je spoznal svojo kasnejšo ženo Trezo Pevec, ki se je na njihovi kmetiji zaposlila kot dekla. Kmalu je Treza zanosila, vendar se Franc Goričan ni želel poročiti, saj ni imel zadostnih finančnih sredstev za preživljanje družine. Tako sta šla vsak svojo pot. Treza je še naprej delala kot dekla pri okoliških kmetih, Franc pa se je odpravil na Zgornjo Štajersko in nato na Dunaj, od tam pa v Habersdorf, kjer se je zaposlil kot delavec v tovarni umetnih gnojil. Delavske razmere so bile za navadne sezonske delavce izjemno slabe, tako je tudi Franc sprva skupaj s preostalimi delavci prebival v konjskem hlevu, kjer so v slabih higienskih razmerah prenočevali na kupih slame.
Kasneje si je najel posteljo pri okoliških kmetih, vendar so bile tudi tam razmere slabe, saj je prenočeval v različnih vlažnih shrambah, ki so bile pogosto tudi brez oken. Na splošno so konec 19. stoletja samski delavci, t. i. posteljaši, prebivali v izredno slabih razmerah. Njihov dom je bila postelja, kamor so hodili le prenočevat. Velikokrat se je je zgodilo celo, da sta si posteljo delila oziroma izmenjevala dva delavca. Eden jo je uporabljal ponoči, drugi podnevi. Takšno bivališče je med svojim nočnim delom v tovarni v Rannersdorfu imel tudi Goričan. Vzrok Goričanovim slabim življenjskim razmeram pa ni bil samo boren zaslužek, ampak tudi njegova trdna želja prihraniti dovolj denarja, da bi se lahko vpisal na kmetijsko šolo. Leta 1893 se je, star 24 let, vpisal na kmetijsko šolo San Michelle na Južnem Tirolskem. Pri tem mu je pomagal prijatelj iz mladosti in sin graščaka iz Višnje vasi pri Vojniku Maksim Manteuffel, ki se je tudi sam istočasno vpisal na omenjeno kmetijsko šolo. Maksim je bil iz premožne družine, zato je stroške šolanja za oba (Maksima in Franca) krila Maksimova družina.
Goričan mesta svojega kmetijskega šolanja ni izbiral sam, ampak je bil zaradi finančnih sredstev odvisen od Maksimove izbire šole. Zato nas morda manj preseneča dejstvo, da se ni odločil vpisati na nedavno, leta 1872, ustanovljeno vinarsko šolo v Mariboru.
Franc Goričan (drugi iz desne zadaj) in Maxim Manteuffel (spredaj) v času šolanja na kmetijski šoli v San Michelu.
Kmetijsko šolo v San Michelu so obiskovali večinoma Nemci in Italijani, medtem ko je bila okolica italijansko govoreča. V času šolanja je Franc spoznal tudi francosko in rusko govoreče sošolce, vse to je s pridom izkoristil za učenje tujih jezikov. Da je tekom svojega šolanja postal pravi poliglot, zgovorno govori tudi njegova pisna zapuščina, v kateri je moč najti pisma in zapiske v nemškem, slovenskem, francoskem, italijanskem in celo angleškem jeziku.
Po končanem prvem letniku se je Franc odločil, da bo poletne počitnice izkoristil za popotovanje po Italiji z namenom, da utrdi svoje znanje italijanščine. Skromna finančna sredstva za potovanje mu je prispeval prijatelj Maksim. Potoval je deloma z vlakom, nato pa peš, tudi prenočeval je večinoma le na prostem. Na svoji poti je obiskoval znane kmetijske šole, se izobraževal in širil svoja obzorja.
Obiskal je Benetke, Padovo, Bologno, Firence, Rim in Neapelj, vse do Sorrenta. Od koder se je nato preko Rima, Genove in Milana vrnil v San Michele.
Prepotoval je skoraj celotno zahodno obalo Italije. Njegovo šolanje v San Michelu je trajalo dve leti. Po končanem šolanju se je odločil poiskati službo v Franciji, ki se je takrat prva v Evropi morala spopasti z obnovo vinogradov, uničenih po trsni uši. Od ravnatelja kmetijske šole San Michele je imel priporočilno pismo za lastnika takrat največje svetovne trsnice v Montpellierju.
Še pred tem se je podal na potovanje po Franciji, kjer je zaradi skromnih sredstev potoval večinoma peš in spal na prostem. Potovanje je začel na Azurni obali.
Nato ga je pot vodila preko Marseilla v Provanso do Monpellierja v Toluse in Bordeaux do ustja reke Dordogne in Garone na atlantski obali. Na svojem potovanju po Franciji se je soočal z velikimi težavami pri iskanju službe, saj je svojo prvo službo v trsnici v Montpellierju nastopil šele novembra. Vmesni čas pa je potoval in iskal delo po Franciji, obiskoval vinarske šole ter se izobraževal. Po nekaj mesecih dela je Goričan prejel štipendijo Štajerske hranilnice, ki mu je omogočila pet mesecev izrednega študija na višji vinarski šoli v Monpellierju. Še vedno pa je prostovoljno pomagal v trsnici, kjer si je želel nabrati čim več praktičnih izkušenj.
Ivan Balon (1862-1897). Hrani Posavski muzej Brežice.
Po končanem šolanju na višji vinarski šoli je na potovanju po Franciji kot vodnik spremljal deželnega vinskega komisarja na Spodnjem Štajerskem Ivana Balona, ki se je v naših krajih prizadeval za oživitev vinogradov, uničenih od trtne uši leta 1880. V domačem Posavju (na Bizeljskem in v Pišecah) ter v Zavrču in Hrastovcu v Halozah je ustanovil deželne trsnice.
V svojih spominih je Goričan med drugim na slikovit način opisal življenjski standard in navade Francozov, pri čemer je imel seveda sam vpogled v življenje preprostih delavcev in manjših posestnikov. Opazil je, kako so si preprosti francoski podeželski delavci svoj standard izboljšali z lastno kuncerejo in si tako zagotovili lasten vir kvalitetnega mesa. Spraševal se je tudi, zakaj tovrstna dobra praksa ni bila v veljavi med slovenskim prebivalstvom.
Za francoske družine je bilo konec 19. stoletja značilno, da so imele le po dva otroka. Na Spodnjem Štajerskem, kamor je konec 19. stoletja spadala tudi Višnja vas, pa so bile družine precej številčnejše in so v povprečju štele od pet do sedem otrok. Vzrok za majhno število otrok v francoskih družinah je bilo zavedanje ljudi, da večje število otrok vodi v preveliko tveganje revščine, zato so starši imeli manj otrok in so bili ti bolje preskrbljeni. V svojih spominih se dotakne tudi položaja francoskih nezakonskih mater, ki je bil neprimerno slabši kot v avstrijskih deželah. Francoska dekleta so bila namreč ob nosečnosti popolnoma brez vsakih pravnih pravic in tako za družbo izgubljena, kar je marsikatero od njih pahnilo v prostitucijo. Nezakonski otroci v drugi polovici 19. stoletja, še posebej na Štajerskem in Koroškem, niso bili nič nevsakdanjega. V podeželski okolici Celja se je konec 19. stoletja rodilo kar 16 odstotkov nezakonskih otrok. Poleg tega je država v deželnih glavnih mestih organizirala najdenišnice, ki so nezakonskim materam omogočale anonimno oddajo otrok in jih s tem zaščitile pred družbeno stigmatizacijo
Na drugi strani pa je Goričan zelo pogreša gostoljubnost Francozov, s katerimi je le s težavo navezal stik, še manj pa bil deležen gostoljubnih sprejemov, ki so bili takrat pogosti za slovensko podeželje. Presenečen je bil nad izobraženostjo preprostih podeželskih delavcev, ki so redno brali dnevno časopisje, se zanimali za politiko in bili precej razgledani. Navdušen je bil nad institutom mirovnega sodnika, ki so ga konec 19. stoletja poznali v Franciji. Ta je opravljal vlogo nekakšnega mediatorja in je bil pristojen za vsako tožbo do 40 frankov. Mirovni sodnik je tako preprečil kmetom, da bi imeli s svojimi spori velike sodne stroške, ki so v slovenskih deželah pogosto pripeljali do obubožanja kmeta zaradi manjšega sosedskega spora.
V Franciji se je Goričan navduševal tudi nad odsotnostjo beračev in pijancev. Opitih ljudi ni videl, čeprav so takrat Francozi bili znani po tem, da v povprečju popijejo več vina kot Slovenci. Razloge je iskal v zmernem pitju vina in trpkosti francoskih vin, ki človeku onemogočajo prekomerno pitje. V slovenskih deželah pa odnos do pitja kvalitetnega vina med preprostimi ljudmi še ni bil razvit.
Po končanem potovanju je na pobudo Ivana Balona dobil ponudbo za delo pri Štajerskem deželnem odboru, kjer naj bi skrbel za glavno deželno trsnico. Zapustil je Francijo in se po treh letih, avgusta 1896, ponovno vrnil domov. Doma je našel zanemarjeno in zapuščeno kmetijo, na kateri so prebivali Goričanov oče, trije bratje in sestra. Po enomesečnem bivanju doma se je septembra preselil v Gradec, v pisarno deželne vlade, kjer je prevzel službo za obnovo po trtni uši uničenih vinogradov in bil v začetku leta 1897 določen za upravitelja velike centralne trsnice na Ptuju.
Razvojni stadiji trtne uši. Vir: Goethe, A: Trtna uš, 1981
| Trtna uš (Phylloxera vastatrix) se je iz Amerike sredi 19. stoletja prenesla v Evropo in se je najprej pojavila v Franciji. V naših krajih se je pojavila leta 1880 in v sorazmerno v kratkem času uničila vse naše vinograde žlahtne vinske trte. Najprej so poskušali na različne načine zaustaviti njeno širjenje, vendar so bili vsi uporabljeni načini neučinkoviti. Rešitev za evropsko vinogradništvo je bila uvedba cepljenja evropske žlahtne vinske trte na ameriške podlage. |
Goričan je kot upravitelj centralne trsnice priporočal obnovo vinogradov posestnikom in kmetom. Kmetje so bili pogosto nezaupljivi do novih trsov, cepljenih na ameriški podlagi, zato je moral velikokrat uporabiti precejšnjo mero iznajdljivosti, da je lahko kmete prepričal za nakup kvalitetnih sort vinske trte.
Ptuj, konec 19. stol. Hrani Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
Med svojim bivanjem na Ptuju je spoznal kuharico iz sosednje hiše Trezo Herkovič, s katero je imel sina. Tudi tokrat ni želel resnejše zveze, je pa prevzel očetovstvo in materialno skrbel za sina, ki se jima je rodil. V svojem življenju je imel Goričan razmerje s številnimi ženskami, vendar se je sklepanju zakonske zveze stalno izogibal. Prav tako se je, kot je zapisal v svojih spominih, iz ponosa in previdnosti izogibal razmerjem s premožnimi ženskam.
Franc je po prihodu domov poskrbel za izobrazbo svojih sorojencev. Bratu Karlu Goričanu je s pomočjo Maksima Manteuffla omogočil šolanje na kmetijski šoli San Michele, sestro Marijo pa je poslal v uk k botri, ki je bila župnijska kuharica v Novi Cerkvi.
Marija Goričan, por. Hribar, ljubljanski župan Ivan Hribar in Zlatica Hribar v Atenah.
Kasneje je želel, da bi se vpisala na učiteljišče, kar pa je preprečila njena botra. Sestra Marija Goričan je kasneje službovala kot kuharica, pri premožnih ljubljanskih družinah. Leta 1908 se je zaposlila pri družini ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Ivan Hribar je bil takrat še poročen s svojo prvo ženo Emilijo, roj. Griga, od katere se je ločil leta 1910. Od takrat dalje sta se Marija Goričan in Ivan Hribar tudi v javnosti začela pojavljati kot par. Tri leta kasneje se jima je rodila hči Zlatica Hribar. Marija Goričan in Ivan Hribar sta se poročila leta 1926, deset dni po smrti Hribarjeve prve žene. Hribarjeva in Goričanova družina sta ostali v tesni navezi še v drugi polovici 20. stoletja.
V času, ko je služboval na Ptuju, je od očeta kupil domačo kmetijo, ki bi bila sicer zaradi velikih dolgov prodana. To je storil zato, da bi nekoč premožnega očeta rešil pred usodo občinskega reveža.
Na kmetiji je tako ostal oče, za gospodinjo pa je Goričan na svojo kmetijo povabil svoje prvo dekle Trezo Pevec, s katero je imel hčer. Treza je nekoč že služila kot dekla na Goričanovi kmetiji. Povabil jo je na svojo kmetijo, kljub temu da je bi bila takrat noseča.
Franc Goričan na njegovi kmetiji v Višnji vasi.
Goričan in Treza v tistem obdobju nista bila več par in sta že nekaj let živela vsak svoje življenje, zato ji zaradi nosečnosti tudi ni ničesar očital. Tako sta na njegovi kmetiji prebivala Goričanov oče in Treza Pevec z otroki. Goričan pa je še naprej služboval na Ptuju, proste dni pa preživljal na domači kmetiji.
S prevzemom kmetije je moral poskrbeti tudi za precejšnje dolgove, pri tem je naletel na nezaupanje s strani slovenske posojilnice v Celju. Na koncu mu je denar velikodušno posodil prijatelj in posestnik s Ptuja, Nemec Rudolf Wibmer. V svojih spominih je Goričan okaral slovenske politične prvake, ki so se bahali, da so s posojilnicami nudili oporo slovenskim kmetom in obrtnikom.
Franc Goričan je bil samosvoj in svoboden človek, ki se ni oziral na mnenje okolice. V življenju je imel jasno začrtane cilje, h katerim je stremel. Takšen je bil tudi njegov odnos do religije in cerkve. V cerkev je sprva hodil iz navade in zaradi javnega mnenja. Svojo navado je kmalu opustil, saj v cerkev ni hodil zaradi lastne potrebe, na javno mnenje pa se ni oziral. Razmišljal je o veri in duhovnosti, bral priznane filozofe in temeljito preučil Sveto pismo. Razočaran je ugotovil, da težko najde sogovornika, s katerim bi razpravljal o vprašanju religije in vere. Ljudje so namreč bolj verovali in manj o tem razmišljali. Njegovo osebno prepričanje je bilo: »Ne žali nikogar ne z besedo ne z dejanji. Če si koga žalil, pojdi k njemu in ga prosi odpuščanja. Če je kdo tebe žalil, odpusti. Ne dajaj slabega vzgleda, ne pohujšuj! Pomagaj svojemu bližnjemu!«
V času službovanja na Ptuju se mu je porodila želja postati kmetijski potovalni učitelj, ki jo je tudi kmalu udejanjil. Za pridobitev ustrezne izobrazbe je dobil enoletni študijski dopust, ki ga je izkoristil za zimski semester študija na politehniki v Zürichu, preostali čas pa je porabil za potovanje po Nemčiji, Alzaciji, Švici in Franciji, na katerem je spoznaval najsodobnejše prakse o cepljenju trte na ameriške podlage in o novih hibridih.
Osebna letna vozovnica za vlak.
Glede na natančen načrt za celo leto je na poti v Švico obiskal vinarsko razstavo v Kremsu ter v nadaljevanju kmetijske šole in ostale ustanove v dolinah Mozele in Rena. Prepotoval je tudi Alzacijo in obiskal vinarski inštitut v Kolmarju. Po semestru v Zürichu pa se je odpravil v Montpellier, kjer si je pridobil priporočilna pisma za vinarska podjetja. Za kratek čas je bil tudi v svetovno znani trsnici Richter.
Po vrnitvi domov je bil Goričan imenovan za kmetijskega potovalnega učitelja na Spodnjem Štajerskem. Marca 1904 je pri petintridesetih letih opravil izpite na visoki šoli za kmetijstvo na Dunaju. Nato je nastopil delovno mesto v Mariboru. Kot kmetijski potovalni učitelj je potoval po slovenskem podeželju, kjer je imel predavanja, namenjena izobraževanju kmetom, kjer so ti lahko tudi naročili sadike sadnih dreves. Leta 1909 je poleg službe potovalnega učitelja postal tudi vodja državne drevesnice v Celju.
Tako kot pri obnovi vinogradov s kvalitetno vinsko trto je tudi pri sajenju sadnega drevja le s težavo prepričal kmete v nakup sadik sadnega drevja, saj sadjarstvo konec 19. stoletja pri nas še ni bilo razširjeno in je dobro sadje veljalo za redko dobrino.
Leta 1906 je Goričan po desetih letih službovanja deželno vlado zaprosil za stalno zaposlitev (do takrat je bil zaposlen le začasno). Pogoj za tovrstno zaposlitev je bilo urejeno zasebno življenje. Ker je Goričan živel v izvenzakonski skupnosti s partnerko in njunimi otroci, ni ustrezal pogojem za pridobitev stalne zaposlitve. Goričanovo načelo je bilo, da se ne poroči, dokler nima stalne zaposlitve, ravno tako ni bil navdušen nad cerkveno poroko, civilna poroka pa v času Avstro-Ogrske pri nas še ni obstajala oz. je bila mogoča le t. i. »poroka v sili« za državljane, ki niso pripadali kateri od že priznanih verskih skupnosti. Želel je biti osebno svoboden in se ni želel vezati z ženskami. Več kot formalni zakon mu je pomenilo spoštovanje med partnerjema: »Upal sem, da bom našel žensko, ki mi bo duševno sorodna. Podal bi ji roko in rekel: »Vzamem te za svojo ženo. Skrbel bom zate in za otroke.« Ona pa bi mi odgovorila: »Ne zahtevam, da bi vedno letal za mano, odločno pa zahtevam, da ne boš več letal za drugimi. »To bi ji obljubil in bi besedo tudi držal.« … »Lepa ženska je za pogled in igračkanje, pametna za razgovor, pridna in poštena za življenje, tercijalka, da ustvari pekel na zemlji.«
Za ljudi svojega časa je bil v vseh pogledih, še posebej v pogledih na partnerstvo, izjemno svobodomiseln. Tudi v praksi je živel v skladu s svojimi načeli in se ni oziral na mnenje okolice. Še posebej v meščanskih okoljih je veljala glede predzakonske spolnosti deklet in fantov izrazito dvojna morala. Medtem ko je dekletom najvišjo vrednoto predstavljalo devištvo, je bilo pri mladih fantih, še posebej v mestih, zaželeno, da so prve spolne izkušnje pridobili že pred poroko. Tako so bila skrivna razmerja med mladimi moškim in hišno služabnico ali kmečko deklo nekaj običajnega.
Ne glede na njegova osebna prepričanja, pa se je bil za pridobitev stalne zaposlitve primoran poročiti. To je storil potihoma, brez ceremonij in praznovanj. Ob poroki je bil star 37 let.
Njun zakon je tako temeljil na medsebojnem spoštovanju. Franc in Treza Goričan sta kot zakonca v medsebojnem spoštovanju živela 21 let, ko je Treza po dolgi in hudi bolezni umrla.
Duhovnik in politik Dr. Lavoslav Gregorec (1839-1924) je bil župnik v Novi Cerkvi od leta 1985 do smrti 1924.
Spomini*
“Neko soboto grem h kanoniku dr. Gregorcu v Novo Cerkev. Povem mu, da se bom poročil in ga prosim, naj me okliče enkrat za trikrat. »V ponedeljek pridem k poroki.« »Drugače je kaj takega nemogoče, a v vašem slučaju bom uredil po vaši želji.« V ponedeljek sem najel dve priči in s Trezo sva šla k poroki. Po opravilu sem šel kosit, žena pa kuhat in gospodinjit. Oblasti sem naznanil, da sem poročen.”
»Gregorca sem vprašal za račun. »Nič vam ne računam. Zelo sem vesel, da ste svoje razmerje uredili.« Povabil sem ga, naj se enkrat oglasi, da mu bom dal nekaj dobrega pokusit. Ko je prišel, sem prinesel steklenico izbornega vina štajerske hranilnice. »Drugo leto imamo pri nas birmo!« pravi dekan. »Škof (Napotnik) je sicer siten in neprijazen mož, ima pa zelo rad kozarec dobrega vina. Prosim, preskrbite mi nekaj steklenic!« To mi je bilo ravno prav. Kupil sem mali zaboj, menda je bilo 25 steklenic, in mu ga poslal za izkazano uslugo. Dr. Gregorca sem zelo spoštoval, ker me je pustil popolnoma pri miru. Ni me napadal v klerikalnih časopisih in ne tožil pri vladi.«
*Franc Goričan, življenjska pot malega človeka, Celje, Osrednja knjižnica, 2022
Med prvo svetovno vojno je Goričan opravljal delo setvenega in žetvenega komisarja in bil tako oproščen vojaškega nabora. Po končani prvi svetovni vojni je ponovno prevzel vodstvo celjske drevesnice. V novi državi je želel še izboljšati delovanje drevesnice in posodobiti sadjarstvo v okraju, vendar je pri tem naletel na mnogo birokratskih ovir, ki so onemogočale njeno delovanje. Zaradi tega so drevesnico v Celju postopoma ukinili, Goričan pa je dobil naziv sreski kmetijski referent in višji sadjarski nadzornik.
V letih 1919 in 1920 je kot kmetijski potovalni učitelj predaval v Pliberku, na Koroškem, kjer je bil 10. oktobra 1920 izveden plebiscit. V svojih spominih je zgroženo opisoval početje jugoslovanskih oblasti na Koroškem: »Uvidel sem takoj, da je plebiscit izgubljen. Povsod je bilo polno zabave, pitja, petja in godbe. Z rajanjem in popivanjem se narod ne pridobi.« Novonastavljeno jugoslovansko uradništvo je bilo slabo izobraženo in je imelo premalo izkušenj, zato je zaradi svojega neprimernega delovanja velikokrat prišlo v spor z lokalnim prebivalstvom. Znano je bilo, da je bilo med njimi tudi veliko pijančevanja, vse to pa je seveda negativno vplivalo na podobo nove jugoslovanske države v očeh lokalnega prebivalstva.
Leta 1906 je iz nemščine prevedel priročnik Ota Brüdersa z naslovom Spravljanje in razpošiljanje pečkatega sadja na Štajerskem.
Strokovni članek v Slovenskem sadjarju, 10. 4. 1921.
Goričan je bil aktiven tudi v strokovnih sadjarskih krogih. Leta 1921 je bil med ustanovnimi člani Sadjarskega društva za Slovenijo. V imenu društva je v Celju leta 1922 organiziral prvo slovensko sadno razstavo. Vseskozi je aktivno objavljal strokovne članke in kmetijske nasvete v strokovnem in drugem časopisju, s katerimi je želel izobraziti slovenske kmetovalce. Upokojil se je leta 1930.
V začetku tridesetih let 20. stoletja je bil Franc Goričan izvoljen za župana Občine Vojnik – Okolica. Ker je kot upokojenec prejemal pokojnino, se je županski plači odpovedal. Zelo je bil zavzet pri obnovi občinskih stavb, mostov in cest in je k temu spodbujal tudi druge občane, ki so imeli materialna sredstva za njihovo obnovo, žal pa je naletel na gluha ušesa. Po nekaj letih županovanja se je z mesta župana razočaran umaknil. S politiko se je ukvarjal tudi na državni ravni, saj je bil v letih 1931–1935 namestnik poslanca Ivana Prekorška v jugoslovanski narodni skupščini.
Vojnik, okrog 1930.
V času druge svetovne vojne je bi Goričan dvakrat zaslišan s strani Gestapa. Na njegovo posestvo pa so se naselili nemški vojaki. V svojih spominih zapisuje, da se je v času vojne mnogim ljudem godilo še veliko slabše kot njemu. Po drugi svetovni vojni je bilo njegovo posestvo podržavljeno, ostala mu je le ohišnica. Oblast je ugotovila, da Goričan po poklicu ni bil kmet, zato je večino njegovega posestva podržavila.
Ob sedemdesetletnici, 1939
Franc Goričan je umrl 3. aprila 1951 na svojem domu v Višnji vasi in bil pokopan na pokopališču v Novi Cerkvi. Korespondenca med nekdanjim Goričanovim svakom, ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem, ki je bil poročen z Goričanovo sestro Marijo, iz leta 1932 razkriva, da je Goričan želel biti pokopan na domači kmetiji, kar pa tedanja zakonodaja ni omogočala. Razmišljal je tudi o upepelitvi. Njegovi poslednji želji zaradi zakonskih ovir tako ni bilo ugodeno.
Odkritje spominske plošče na pročelju rojstne hiše, 1969
Franc Goričan si je vseskozi prizadeval za napredek kmetijstva, sadjarstva in vinogradništva, razvoj vasi in izboljšanje položaja podeželskega človeka. Za svoje delo je bil odlikovan s srebrno medaljo in z zlatim križcem za zasluge za narod. Leta 1969, ob stoti obletnici njegovega rojstva, so slovenski sadjarji na njegovi rojstni hiši v Višnji vasi odkrili spominsko ploščo.
Brošurica k razstavi o njegovem življenju in delu, 2019
Leta 2019, ob 150-letnici rojstva, je na pobudo gospoda Marka Zdovca iz Turističnega društva Vojnik domoznanski oddelek celjske knjižnice pripravil spominsko razstavo s spremno brošurico, ki je bila najprej na ogled v vojniški knjižnici in nato še v Ljubljani, na Ptuju in v Celju.
Glavni vir za pripravo navedene razstave je bilo bibliografsko geslo, ki ga je za spletni biografski leksikon Obrazi slovenskih pokrajin pripravila kolegica Janja Jedlovčnik in fotografsko in dokumentarno gradivo, ki ga je prispevala gospa Hedviga Vidmar Šalamon iz zapuščine po pokojnem možu Ludviku Vidmarju. Po zaključku projekta je gospa Hedviga navedeno zapuščino predala Domoznanskemu oddelku Osrednje knjižnice Celje.
Spomini Franca Goričana, 2022
Goričanov sadjarski učni vrt pred stavbo Občine Vojnik. Foto: Lea Sreš
Osrednja knjižnica Celje in Občina Vojnik sta leta 2022 izdali spomine, ki jih je Goričan napisal v zadnjih letih svojega življenja. Besedilo je uredila in spremno študijo napisala dr. Alenka Hren Medved, izbrano bibliografijo njegovih strokovnih objav je uredil Srečko Maček. Dr. Stanislav Vršič je prispeval zapis o Goričanovem delovanju na področju vinogradništva in dr. Stanislav Tojnko pa pregled njegovega delovanja na področju sadjarstva. Spominski zapis na odkritje spominske plošče Slovenskega sadjarskega društva na Goričanovi rojstni hiši ob 100-letnici njegovega rojstva je prispevala gospa Neta Timer. Ob tem je Občina Vojnik pred občinsko stavbo postavila spominsko obeležje v po njem imenovanem sadjarskem učnem vrtu.
