Železniška povezava Grobelno–Rogatec, ki se nadaljuje do meje s Hrvaško, je bila sprva načrtovana kot povezovalna tranzitna proga, ki bi gospodarsko povezovala češko, gornjeavstrijsko ter štajerska zahodna mesta z južnimi kraji in bi dosegla povezavo tudi s hrvaškim železniškim omrežjem.
Po prvih načrtih je bila njena pot predvidena drugače – od štajerskega industrijskega središča Knittelfeld preko Dravograda, Slovenskih Konjic in Rogatca do meje z Ogrsko. Potekala naj bi skozi železarska središča Koroške, Štajerske in Gornje Avstrije. Ker zaradi gospodarske krize leta 1873 ni bilo mogoče dobiti investitorja, so gradnjo opustili.
Med letoma 1886 in 1890 je bilo izdelanih več predlogov za železniško povezavo do Rogaške Slatine s priključki v Poljčanah, na Grobelnem in na Bobovem pri Ponikvi, vendar državne uprave to ni zanimalo. Leta 1889 pa so se ob podpori deželnega odbora v Gradcu, ki si je prizadeval za razvoj zdravilišča v Rogaški Slatini, sprejeli predlog za načrtovanje proge Grobelno–Rogaška Slatina, ki bi jo zaradi dobičkonosnosti povezali s hrvaško progo.
Leta 1890 je Štajerski deželni zbor v povezavi z državnim zakonom o lokalnih železnicah sprejel zakon o pospeševanju gradnje lokalnih železniških prog, ki so bile potrebne, vendar občine ali okraji niso imeli dovolj finančnih sredstev za njihovo izgradnjo. Uprava Južne železnice je bila naklonjena do gradnje proge Grobelno–deželna meja, saj je v njej videla povezavo proge Dunaj–Trst tudi s Hrvaško. Poslanec dr. Josip Vošnjak, ki je med 1870 in 1872 deloval v Šmarju pri Jelšah kot zdravnik in načelnik okrajnega zastopa, je predlagal podaljšek trase tudi do prometno odmaknjenega Kozjega.
Predlog o postajni trasi je bil izdelan leta 1893, komisija je opravila delo na terenu, deželni odbor pa je imel nalogo ustanoviti akcijsko družbo za gradnjo proge, za katero so bila določena sredstva v višini 1.520.000 goldinarjev (gld.). Junija 1894 so sprejeli »pooblastilni zakon«, ki je zagotovil gradnjo rogaške proge ter določal, da bo lokalna proga potekala od Grobelnega do deželne meje s Hrvaško pri Krapini. Kljub temu pa se gradnja ni začela do leta 1902, ko se je zanjo ponovno zavzela deželna vlada v Gradcu, na čelu z deželnim glavarjem Edmundom Attemsom. Načrte za progo, ki jih je izdelal Štefan von Donbachy, je železniško ministrstvo odobrilo konec marca, vojno ministrstvo pa konec aprila leta 1900. Koncesija za Rogaško železnico je bila izdana in objavljena v državnem zakoniku maja 1902. Podeljena je bila inženirju Hugu Ritterju pl. Heiderju z Dunaja.
Maja 1903 pa se je ustanovila delniška družba Rogaške železnice s sedežem na Dunaju, ki je prevzela gradnjo več kot 34 km dolge proge. Za gradnjo je potrebovala 3.040.000 kron investicijskega kapitala. Delnice so kupili tudi nekateri posestniki, med njimi najbolj izstopa hrvaški škof Josip Juraj Strossmayer, ki je kupil delnice v vrednosti 1000 gld. Med kupci iz Šmarja pri Jelšah pa so bili poleg Okraja Šmarje pri Jelšah (20.000 gld.), Občine Šmarje pri Jelšah (5.000 gld.) ter Hranilnice in posojilnice Šmarje pri Jelšah (100 gld.), še občani Hild. Terschitz (500 gld.), Carl Jagodič (200 gld.), Max Tančič (200 gld.), Ferlinc (100 gld.), Wagner (100 gld.), Löschnigg (100 gld.).
Rogaška proga je imela svoj vozni park in zemljiško posest. Po razpadu Avstro–Ogrske je upravljanje proge prevzela državna železnica, delniško družbo Rogaške železnice pa so leta 1938 odkupile Jugoslovanske državne železnice (Rustja, 5-25).
