Razvoj plezanja pa je šel naprej. V 70. letih 20. stoletja se je uveljavilo prosto plezanje, s katerim sta začela Borut Bergant in Iztok Tomazin. Po besedah slednjega gre za plezanje, pri katerem ne uporabljaš tehničnih pripomočkov. Če so prejšnje generacije plezale tehnično, se prijemale za kline, obešale lestve itd., se v tem primeru prijemaš samo za skalo.
Klini služijo le kot varovalo, za vpenjanje vrvi. Definicija prostega plezanja je ekstremna, če se npr. v 1000 m visoki steni enkrat samkrat primeš za klin, potem to ni več prosto plezanje. Njegovo uveljavljanje je zato trajalo dolgo.
Silvo Japelj, predsednik Športne zveze Tržič, je opisal odnos med zvezo in alpinizmom. Poudaril je, da ima tržiška občina pomembno mesto v alpinizmu. V 70. letih je bila športna dejavnost organizirana v obliki Samoupravnih interesnih skupnosti (SIS). V tem obdobju se je razčistilo vprašanje, ali je alpinizem šport, glede česar je bilo precej nejasnosti. 1977 je bilo v Tržiču med kategoriziranimi športniki 8 alpinistov. Z rezultati so postali prepoznavni v svetovnem merilu. Pika na i je bila osvojitev Himalaje, želja in cilj vsakega alpinista. Vseskozi so se morali boriti za finance, pri čemur je Alpinistični odsek (AO) prispeval svoj del, občina in delovne organizacije pa svojega.
Zaključujemo z zapiskom Boruta Berganta, ki se je ohranil v arhivu Športne zveze Tržič. »Alpinizem je več kot šport, je pred več kot stoletjem dejal slavni angleški gornik. Da, vendar je tudi šport. In samo s tega stališča lahko opazujemo uspehe naših navez in posameznikov doma in v tujini v težkih smereh in v kombiniranem svetu ledu in skal štiritisočakov. Ne moremo gledati na ekstremnega alpinista samo kot na romantika, ki s steklenico piva pred domom na Kofcah opazuje čudovito prelivanje barv, ki jih ustvarja žareča krogla, dokler ne ugasne nekje za Triglavom. Za največje vzpone je treba trdega treninga. Alpinist mora trenirati samo tako kot atlet ali smučar, le da ima svoja sredstva. Pot alpinista se pri nas začne z alpinistično šolo, ki jo Tržičani organiziramo vsako leto na spomlad. »Tečajniki« se učijo osnov plezanja in se poizkušajo v lažjih skalah. Pred poletno sezono opravijo izpit in postanejo pripravniki, ki ob pomoči izkušenih alpinistov počasi dozorevajo. Kot povsod, je tudi tukaj prisotna selekcija. Dobri in zagnani ostanejo, drugi pa se počasi odluščijo od odseka. Na tem področju letos nismo bili tako uspešni. Res je, da pri nas le vsakih nekaj let pride do močnejšega priliva, še bolj pa je resnično to, da nam manjka vzgojnega kadra. Večine tistih, ki so bili pred nekaj leti na svojem vrhuncu in bi bili najidealnejši za vzgojo, ni več v odseku. Pa je že tako, tudi jaz ne vem, kaj bom počel čez nekaj let. V zrelih letih si pač vsak sam izbere svoje »vrhove.«




