Johan je pripovedoval: »Vračali smo se domov, grmelo je in treskalo. Ko smo prišli do Debevčevih hrastov, se je s hriba na nas pognal velik črn pes, iz gobca mu je molel rdeč jezik. Pognali smo se v tek, meni pa se je odpela harmonika in sama od sebe dajala tiste base!« (Zgodbe so še kako žive, str. 121)


