Vilko Rifel: Dolina Črne

Vilko Rifel

Srnjak z zlatimi parklji

Domačin je ustrelil srnjaka in ga nesel župniku. Ta je opazil, da ima srnjak parklje, prevlečene z zlatom, pa je pobaral moža, če mu pokaže, kje je srnjaka ustrelil. Mož je privolil, pa je župnik vzel še črne bukve, potem pa sta se odpravila. Iskala sta in iskala, a mesta, ki sta ga iskala, nista našla. Pa je župnik vzel v roke črne bukve in iz njih začel brati čudne besede. Ko je nehal brati, sta takoj našla kraj, kjer je bil srnjak ustreljen. Prikazala se jima je jasa brez drevja in vse se je lesketalo v zlatu. Pa prosi mož župnika, če lahko vzame pest zlata. Župnik mu dovoli, vendar poudari, da le pest. Mož zajame pest in odpravita se proti domu. Pozneje je mož še večkrat poskušal najti tisto mesto, a ga ni nikoli več našel.

Povedala Ivanka Trepel, Jakčeva z Gozda, po pripovedi pokojnega Kocovega očeta z Gozda.

 

Jamski škrat berkmandeljc obišče rudarja v jami Črna

Rudarji so se med kopanjem na odkopu tako približali površju, nad katerim je bil travnik, da se je med njihovo odsotnostjo udrl strop in v jamo je padla tudi nič hudega sluteča koza, ki se je takrat pasla na mestu udora. Živali se pri padcu v jamo ni nič zgodilo; vsa prestrašena je tavala v temi po rovu in iskala izhod iz pasti, v katero se je nehote ujela. Srečala sta jo nič hudega sluteča rudarja, ki sta na omenjeni odkop prišla na delo. Ko sta pred sabo uzrla čudno rogato spako, jima je zaprlo sapo in vsa prestrašena sta se pognala v beg po nadkopu navzdol, kot bi ju preganjal sam vrag. Tekla sta po temnem rovu v smeri izhoda, mimo delovišč in hitela pripovedovati komaratom, da sta srečala samega rogatega berkmandeljca, ki naj bi se pognal za njima.

Drugi rudarji so bili začudeni in niso verjeli pripovedi, zato se je nekaj pogumnih rudarjev iz gole radovednosti odpravilo po temnem nadkopu pogledat, kako izgleda ta rogati škrat. Previdno so se počasi vzpeli po nadkopu do delovišča in to, kar so snopi svetlobe jamskih svetilk obsvetili, jih je sila presenetilo, saj so pred sabo ugledali kozo, nekateri so jo vsak dan srečali, ko se je pasla na bližnjem travniku, koder so hodili peš na delo. Začeli so se krohotati in njihovemu smehu ni bilo konca. Brž so ujeli rogatega spaka in ga po nadkopu spravili iz jame, seveda pa so ga naprej pokazali prestrašenima rudarjema, ki sta bila od takrat naprej še dolgo časa predmet posmeha, kadar je nanesla beseda na rogatega berkmandeljca.

 

Turki v vasi Gozd

V vasi Gozd se ena od Jeršičevih njiv imenuje Podiv’nca. Ime izvira še iz časov, ko so po slovenskem ozemlju ropali Turki. Prišli so tudi v vas Gozd. Eden od Turkov se je bližal Jeršičevi kmetiji. Domača gospodinja ga je že od daleč opazila; od drugih ljudi je sicer že slišala govorice o krutosti Turkov, a se ni prestrašila. Urno je pograbila burkle in ga pričakala na pragu hiše. Ko se je Turek približal hiši, je zagnala hud vik in krik in se pogumno pognala v presenečenega Turka, da obrani dom. Turek se je prestrašen začel umikati pred tako divjo žensko, ki je z burklami neusmiljeno udrihala po njem. Tako ga je ženska podila čez bližnjo njivo in tako se je te njive prijelo ime Podiv’nca.

Povedala Milka Senožetnik po pripovedi svojega očeta iz Kamnika.

 

Prigoda v adventnem času

Bilo je v času adventa. Bila je še trda tema, ko je med spanjem zaslišala zvonjenje v farni cerkvi. Vstala je in se oblekla z namenom, da gre k jutranji maši. Ko je prišla do vhodnih vrat v cerkev, je pritisnila na kljuko, zato da bi vstopila, vrata pa se niso odprla, ker so bila zaklenjena. Pa je pokukala skozi ključavnico in videla čuden prizor. Cerkev je bila vsa razsvetljena (čeprav takrat še ni bilo elektrike), v klopeh pa so sedeli vaščani, ki so že vsi pomrli. Po cerkvi se je proti vratom bližal moški, da ji odpre vrata, tedaj pa se je prestrašila in zbežala domov.

Povedala Ivanka Trepel, Jakčeva iz Gozda po pripovedi Odetove mame.

 

Kamnita mejaša

V davnih časih sta na deželni meji med Kranjsko in Štajersko, nad prelazom Črnivec, na robeh nad Zadrečko dolino, živela dva velikana. Prvi si je uredil domovanje na Lomu, drugi pa na rebri Podbevškove peči. Zagrizena samotarja sta bila v dobrih odnosih. Za preživetje sta lovila divjad, ki jo je bilo v obilici.

Ker pa sta bila velikana zaradi dolgega življenja kar naprednega mišljenja, sta vedela, da bo prihodnost na mejo prinesla nove priložnosti. Zato sta začela, vsak na svojem, postavljati grad. Na kup sta začela prinašati skalovje. Ker pa sta imela eno samo kladivo za tesanje skal, sta si ga posojala, in to tako, da je velikan z Loma kar po zraku vrgel velikansko kladivo pod vrh Podbevškove planine, kadar ga je drugi velikan potreboval. Kadar pa je velikan z Loma rabil kladivo, je zarjovel in s Podbeškovega mu ga je drugi velikan zalučal prek Črnivca, da je po zraku kar švigalo.

Tako sta velikana lomila vsak svojo pečino, jo klesala in obdelovala ter zidala vsak svoj grad. A preden sta bila oba gradova, vsak na svoji strani, zgrajena, sta se velikana sprla zaradi lova na divjad, ki jo je bilo vse manj, zato je lomski velikan kradoma lovil po Podbevški hosti. Ko ga je velikan s Podbeškovega naposled zasačil, ga je nagnal. Potlej sta se prepirala in zmerjala, da je po Zadrečki dolini in Črni dolini kar grmelo. Nazadnje sta se tako razbesnela, da sta začela rušiti vsak svoj grad in se obmetavati s skalami, skale pa so bile tako težke, da sta drug drugega ubila in njuni od skal poškodovani glavi sta ostali ujeti v skalah, vsaka na svoji strani prelaza.

 

Sveti Primož

Turki so bili namenjeni na Sveti Primož, da bi oropali cerkev. Že pri prečenju plazu pri Velikem znamenju se je nekaj Turkov ubilo. Poskušali so tudi čez senožeti, da bi od zgoraj prišli k cerkvi, vendar jim tudi tu ni uspelo; pri tem je eden od Turkov zaklel in se v hipu spremenil v kamen.

Povedala Mihaela Prelesnik, Vogarjeva iz Bistričice.