Leopoldine Köberl se je rodila 17. 1. 1901 v domači hiši na Koroški cesti 114 v Mariboru. Prav v tem času so v avstro-ogrski državi potekale državnozborske volitve, na katerih je v Mariboru dobila večino glasov nemška nacionalna stranka Deutchbürgerlichen. Skoraj vse preostale glasove je dobila SDP, avstrijska socialno-demokratska stranka, na listi katere je kandidiral tudi Leopoldinin ded Carl Anton Dobetschar.
Carl Anton se je rodil leta 1850 na naslovu Marburg 233, v veliki stavbi v današnji Vojašniški ulici 21–23 sredi Lenta. Njegovi predniki so prišli z vzhodnega roba Slovenskih goric; njegov priimek, pisan na različne načine, je slovanskega izvora (Dovečer). A kot večina mariborskih meščanov tistega časa je Carl bral Marburger Zeitung in govoril nemško. Nemško identiteto je prenesel tudi na sedem otrok, za katere je z ženo Marijo (roj. Dworzsak) solidno skrbel v majhni hiši na robu mesta. Zgodovinarji bi Carla Antona, ki je hudo bolan umrl leta 1913, opredelili kot tipičnega štajercijanca.
Najstarejša Carlova hčerka, Leopoldinina mama, leta 1875 rojena Maria Carolina Dobetschar, je pri devetnajstih izgubila mamo, skoraj istočasno zanosila in se leto kasneje poročila. Njen mož, Leopoldinin oče, je bil Theodor Köberl, rojen leta 1871 v Gradcu v družini orodjarja in perice. Izučil se je za mlinarja, prišel okoli leta 1890 v Maribor k sorodnikom in se zaposlil kot skladiščnik na Južnih železnicah. Zahvaljujoč njegovemu dosjeju iz mariborske kaznilnice, kjer je Theodor konec leta 1898 prestajal trimesečno zaporno kazen, še vemo, da je bil “visok 160 cm, močne postave, rjavolas in modrook, zdravega videza in z dobrimi zobmi” ter da ni znal slovensko.
Maria Carolina, ki je prodajala domačo zelenjavo na tržnici, in Theodor sta skromno živela v enosobnem stanovanju v tastovi hiši na Koroški cesti. Tam se jima je med leti 1896 in 1910 rodilo sedem otrok, tri hčerke in štirje sinovi. Lahko si predstavljamo, da so vsi otroci že zgodaj pomagali pri delu na vrtu in pri domačih živalih. Leopoldina in njene starejše sestre so zagotovo skrbele za mlajše bratce. Na nabrežju takrat še deroče in bistre reke Drave pa so imeli brezskrbne trenutke, saj družinski zapis pravi: “Tam sem se igrala, bilo je dovolj kamenčkov in peska, tudi kopali smo se.”
Jeseni 1907 je Leopoldine vstopila v prvi razred ljudske šole, Sechs klassige Madchen Volksschule in Marburg, v mogočni stavbi današnje mariborske univerze. Verjetno ji v šoli v samem središču mesta, kjer je bila skupaj z deklicami iz premožnih mariborskih družin, ni bilo enostavno. Domače razmere v hiši na Koroški cesti 114 so bile namreč precej napete, finančno stanje družine pa krhko. Tako sklepamo po vsebini oglasa, ki je bil objavljen marca 1908 v časopisu Marburger Zeitung: “S tem opozarjam vse, da mojemu možu ne dajejo ne denarja ne vrednosti v denarju, prav tako pa naj ne omogočajo obročnega plačevanja, saj v nobenem primeru ne bom odgovorna za plačilo. Marie Köberl.” Kljub slabim družinskim razmeram se je Leopoldinina družina leta 1910 povečala še za enega sina. Leta 1912 je nezanesljivi oče Theodor umrl v mariborski bolnišnici in mama Marija je ostala sama s šestimi otroki.
Burne so bile v začetku 20. stoletja tudi politične razmere na Štajerskem, nasprotja med zavednimi in zagriženimi pripadniki slovenske oz. nemške narodnosti so postala vse ostrejša. Septembra 1908 je prišlo do ptujskih dogodkov, za katere najdemo tudi šaljive opise: Nemci in Slovenci na ptujskem bojnem polju … Pele palice in kamenje, pokale so šipe in kosti. Ljubljanski dogodki teden dni kasneje pa niso bili več smešni: študenta Ivan Adamič in Rudolf Lunder sta v njih izgubila življenje. Koliko je o vsem tem v šoli izvedela Leopoldina, je težko reči. Zagotovo pa so tam iz čitanke za obče ljudske šole večkrat prebrali Cesarsko pesem: “Bog ohrani, Bog obvari / nam cesarja, Avstrijo! / Modro da nam gospodari / s svete vere pomočjo! / Branimo Mu krono dedno / zoper vse sovražnike. / S habsburškim bo tronom vedno / sreča trdna Avstrije!”




