Marijan se je rodil 21. januarja 1902. Prvi dve leti je obiskoval ljudsko šolo na Vrhniki, potem so ga prešolali v Ljubljano. Šolanje je nadaljeval na elitni gimnaziji v benediktinskem samostanu Sankt Paul na Koroškem, kjer je naredil šest letnikov, zadnja dva pa na klasični gimnaziji v Ljubljani.
Leta 1920 se je vpisal na novoustanovljeno univerzo v Ljubljani. Po končanem študiju prava in umetnostne zgodovine je odslužil vojsko in postal rezervni častnik.
Prva leta je kot odvetnik delal v Celju, kjer je bil aktiven tudi na kulturnem področju, po opravljenem odvetniškem izpitu pa se je preselil nazaj v Verd in na Vrhniki odprl odvetniško pisarno. Leta 1929 se je poročil s Fani Oman. Rodili so se jima štirje otroci: Janez, Mojca, Polona in Primož. Po očetovi smrti, leta 1936, je Marijan prevzel domačijo.
Je avtor dveh dragocenih umetnostnozgodovinskih topografij; Dekanija Vrhnika iz leta 1929 in Dekanija Celje iz let 1931, 1932. Ob delu odvetnika je bil Marolt ves čas aktiven kulturni delavec – med drugim zastopnik Ljubljanskega spomeniškega varstva, sodelavec Narodne galerije, predsednik odbora za ustanovitev Umetnostne akademije v Ljubljani, urednik več strokovnih publikacij, pisec gledaliških kritik, ocenjevalec knjižnih del, avtor člankov s področja umetnostne zgodovine, strasten zbiratelj umetniških del in knjig. V domačem kraju je bil predsednik Prosvetnega društva, predavatelj, igralec, masker, režiser. Aktiven je bil na gospodarskem in na političnem področju. Kot njegov oče je bil tudi on predsednik Občinske hranilnice in posojilnice ter Gospodarske zadruge.
Muzej na Vrhniki
Na osnovah arheoloških izkopavanj Walterja Schmida je razmišljal o ustanovitvi Muzejskega društva na Vrhniki in postavitvi krajevnega muzeja. Tudi sam je sodeloval pri raziskovanju arheologije okolice: Mislim, da je bilo jeseni leta 1944, ko se je pripeljal na kolesu k meni prijatelj iz Blatne Brezovice in mi prinesel obdelan kos jelenovega roga, ki ga je našel pri kopanju jarka na barju … Povedal mi je, da je na več krajih naletel v zemlji tudi na črne kole v debelini človeške roke. Pograbil sem svoj bicikl [1] in oddrvela sva tja … Takoj sem šel v Ljubljano k ravnatelju arh. oddelka na muzeju dr. R. Ložarju, ki je v rogu spoznal neolitsko sekiro … menil je, da je največje znano kolišče na ljubljanskem barju … Kar hudo mi je postalo, ko je rekel, da ne bomo kopali. Bil je neprimeren čas, bila je vojna![2]
[1] Spomine na občudovanje Maroltovega imenitnega športnega kolesa je s svojim sosedom delil Frančišek Petkovšek (1934-2020), Šupcev, z Idrijske ceste na Vrhniki. (Vir: Ratomir Videnović, roj. 1943)
[2] Teresa Kores; Marijan Marolt, umetnostni zgodovinar, VR 7, str.93
