Prvi kioski po drugi svetovni voljni so se pojavili v 50-ih letih 20. stoletja. Izdelovali so jih iz aluminija, ki je postal novi material za javni prostor. Bili so v lasti različnih podjetij; nekateri so ponujali časopise, revije in tobačne izdelke, drugi hrano in pijačo.
Kioski Otona Jugovca
V začetku petdesetih let je arhitekt Oton Jugovec v okviru skupine Bunker (Kolektiv B) oblikoval kovinski kiosk. Zasnovan je bil kot nekakšen kristal sestavljen iz trikotniških ostankov panelnih plošč letalske tovarne.
Kiosk je bil več kot lupina iz novega materiala, uvrstil se je med prve sodobne kioske – v sam začetek sodobnega industrijskega oblikovanja kioskov pri nas. Jugovec se je pri zasnovi izdelkov držal pravila, da morajo sodobni oblikovani predmeti v prvi vrsti služiti svojemu namenu in biti dostopni čim širšemu krogu ljudi. V Bunkerju so prvi konkretizirali idejo industrijskega dizajna od ideje do izdelka.
Zaradi nenavadne strehe so ga imenovali tudi “čepeča nuna”, kot so zapisali v Ljubljanskem dnevniku (aprila 1952) pa je ob postavitvi nekatere mimoidoče spominjal na helikopter: “Včeraj zjutraj so Ljubljančani na poti v službo z zanimanjem opazovali zadnjo novost Ljubljane – kioska za prodajo časopisov pred Glavno pošto in na Ajdovščini. Precej nenavadna in izvirna oblika stojnice je pritezala poglede mimoidočih, ki so se za kratek hip ustavljali, nekateri tudi precej glasno izražali občudovanje, drugi pa več ali manj duhovite domislice. Opazka, da smo dobili v Ljubljani helikopter, je izzvala precej dobrodušnega smeha. Oblika strehe na kiosku, ki je verjetno vzrok za to in slične opazke, pa ima tudi svoje dobre strani – varovala bo kupce, da jim v deževnem vremenu ne bo tekla deževnica za vrat.”
V časopisu so poudarili, da bodo v kioskih lahko prodajale le osebe z ustrezno trgovsko izobrazbo: “Oba nova kioska, ki že obratujeta, in še dva, ki ju bodo v kratkem namestili na prometnih krajih, bodo teko rekoč majhne trgovinice, kjer bodo prodajali tudi brošure in nekatere knjige. Odprte bodo od pol sedmih zjutraj do pol osmih zvečer, od prodajalk pa bodo zahtevali redne obračune in statistike. V kioske bodo namestili tovarišice s trgovsko izobrazbo.”
V tistem času je bilo mogoče časopise kupiti tudi pri uličnih prodajalcih, ki so jih imenovali “leteči kolporterji”. Ti so različne tiskovine nosili s seboj v torbah in jih ponujali na različnih mestih. V zgoraj omenjenem članku je bilo mogoče prebrati: “Tovariš iz Jugoreklama nam je povedal, da je njihov kolporter dal odpoved, ker ga je miličnik na Poljanski cesti zapisal, ker je za hip odložil torbo s časopisi in prodajal na mestu stojé, namesto po cesti letaje, kot zahtevajo MLO in miličniki. Lepo, »letečim kolporterjem« se res ne spodobi, da bi ves dan stali na mestu, saj potem bi ne bili več »leteči«. Toda, da ves čas, ko je v službi, prodajalec ne bi smel odložiti na prometnem kraju težke torbe s časopisi in si zravnati ramen- to je pa prehudo.“
Leteči kioski in kioski s klobasami
Kasneje so ulični prodajalci časopisov torbe zamenjali za premične “stojnice”, ki so jih imenovali leteči kioski. Novico o prvem letečem kiosku lahko najdemo v Ljubljanskem dnevniku aprila 1963. Na sliki je gospa, ki različne tiskovine ponuja na letečem kiosku Pavlihe.
Še posebej pa so po svoji priljubljenosti sloveli kioski s klobasami. O njih je mogoče v Ljubljanskem dnevniku najti več različnih novic:
Septembra 1961 so v Ljubljanskemu dnevniku pisali o dolgih vrstah pred kioskoma Prehrane in hotela Union: “Da gredo sveže pripravljene pečenice Ljubljančanom dobro v slast, so ugotovili tudi tisti, ki se zdaj ukvarjajo z mislijo, da bi v Ljubljani potrebovali še več takih kioskov…V kiosku prehrane prodajo dnevno 2500 do 2800 pečenic, v kiosku hotela Union (ki je bil sprva namenjen le za prodajo sladoleda in osvežujočih pijač) pa okrog 1500.”
Julija 1965 pa lahko v Ljubljanskem dnevniku preberemo: “Kioski s pečenicami so postali v zadnjem času zelo priljubljeni v našem mestu, saj se pred njimi nabere vsak dan precejšnje število ljubiteljev pečenic. Eden prvih, ki so organizirali tak način prodaje , je bila poslovalnice Prehrane v Cigaletovi ulici. V neposredni bližini je trgovina postavila kiosk, kjer dnevno prodajo preko 2000 pečenic.”
Viri:
- O novem kiosku, mladih prodajalkah in “letečih kolporterjih”. Ljubljanski dnevnik (Let. 2, št. 91, 16. april 1952, str. 2).
- Pečenice gredo Ljubljančanom v slast. Ljubljanski dnevnik (Let. 11, št. 212, 12. sep.1961, str. 12).
- Vsak dan 2000 pečenic. Ljubljanski dnevnik (Let. 15, št. 192, 19. jul.1965, str. 6).
- Zorec, Maruša: Oton Jugovec: arhitekt = architect : 1921-1987. Ljubljana: Piranesi, 2001.
- Zupan, Gojko: Ulično pohištvo = Urban furniture : mesto Ljubljana 1800-2000. Ljubljana: DZS, 2000.
