Na splošno se trdi, da noben od mojih gostov ne uide usodi, da ga ne bi odpeljala na Svetino (679 m), toda pot do tja pač vsakemu ljubitelju narave nudi čisto posebne čare.
Vsak zavoj razkriva drugačno sliko, resava se izmenjuje z gozdom, travniki, vedno polni pisanih cvetlic, krasijo neporaščeno pobočje, poševno ležeča polja se strmo spuščajo in križ ob poti vodi v posvečeno tišino starega bukovega gozda. Nič ne zmoti miru, kvečjemu kakšna volovska vprega, ki po globokih brazdah vleče težek tovor lesa. Svetina sama je videti kot kraj na koncu sveta, saj leži na stičišču dveh hribov, tako da za njo ne vidiš drugega kot nebo. Svetina popolnoma zaokroža pokrajino. Temno siva cerkev[1] izvira iz 15. stoletja in je ena najstarejših daleč naokrog. Za njo stojijo tri mogoče lipe, največja od njih je t. i. turška lipa, ker naj bi jo posadili v času strašnih turških vpadov, pri tam pa naj bi Turek, ki jo je posadil, izrekel grožnjo, da se bo nekoč vrnil in preveril, kako se ji je godilo v vseh teh stoletjih, ko ga ni bilo v teh krajih. Pod to lipo so pozneje potekala vaška zborovanja in posveti starešin in še danes služi kot javno zbirališče pri pomembnih razpravah. Njene korenine so tvorile naravne klopi.
Svetina
Seveda je imela Svetina tudi gostilno. Gostilničarka je bila podobna hruški, iz katere je življenje iztisnilo že veliko soka, ne da bi ji zato vzelo ves okus, s starim gostilničarjem pa sem se rada pogovarjala o letini in drugih kmečkih zadevah. Ker sem bila pri obeh dobro zapisana, sta mi rada postregla s prekajeno klobaso in ajdovim kruhom, kar so sicer dobili le gostje, ki so naročili nekaj litrov vina.
Pod hruškami so stale mize in klopi. Najprej si sicer moral odgnati kokoši, toda potem si lahko tam sedel v najglobljem miru, se razgledoval po vseh hribih okrog Laškega in imel pred seboj kotanjo, v katero se je kot pisana reka iztekal travnik s cvetlicami. V vaški šoli so brali ali peli, pred hlevom so rili prašiči, okrog miz so kokodakale kokoši ali pa so v lakomnem pričakovanju zavijale s svojimi neumnimi očmi. Če nisi bil pozoren, so ti iz roke nenadoma iztrgale kos kruha. Blacky jih je vedno spravil v red. Nič jim ni naredil, le zagnal se je mednje, če so si drznile preveč približati.
Grob Alme M. Karlin na pokopališču na Svetini
Čez travnike, posejane z marjeticami, in mimo šole pot v Sv. Rupert nad Laškim najprej pelje mimo starega pokopališča, ki je obdano z živo mejo in leži tik ob robu gozda na položnem pobočju. Na sredini stoji preperel križ, okrog njega pa so večinoma že s travo preraščene gomile, in človek močno začuti, kako tu nič ne moti miru mrtvih.
[1] Starodavna taborna romarska cerkev Marije Snežne.
