Ivan Križnar (1932) je 30 let deloval v Telesnovzgojnem društvu Partizan kot član, tekmovalec, trener in funkcionar. V letih 1954−1970 je učil športno vzgojo na Gimnaziji Škofja Loka. Njegovi spomini na »Partizan« segajo v leto 1946, ko je prvič prišel v telovadnico.
Ivan Križnar se spominja:
»V Partizan me je poslal Franc Kalan, ki je menil, da moram narediti še nekaj več kot pri šolski športni vzgoji. Star sem bil 14, 15 let. Domine Bizjak je bil naš trener. Ko je prišel v telovadnico, je zakričal. Bil sem prestrašen. Vadil sem orodno telovadbo. Tekmoval sem s Kalanom, Pivkom, Janezom Hudetom, Rudijem Benedikom, Andrejem Frankom. Vzdušje je bilo prijetno. Učil sem Benedika in Hudeta, a to se ni nič poznalo. Po vadbi smo šli v Krono na eno pivo in še celo uro smo se sprehajali po Placu gor in dol.
V Partizanu sta bili dve dvorani za vadbo: manjša, nizka telovadnica za orodno telovadbo, vendar ne za vse panoge (npr. drog) ter večja, z odrom in kabinami za kino predstave. V veliki dvorani, ki je bila nek večnamenski prostor, so bile poleg redne vadbe še prireditve, kot so pustna rajanja, novoletni plesi, kino predstave. Na verandi so se urili dvigovalci uteži, orodni telovadci smo sem prinesli bradljo in konja z ročaji. Tu smo delali vaje za moč. Spodaj je bilo žaganje, da je bilo mehko. Bilo je prijetno na svežem zraku.«
O društvenih akademijah pravi:
»Na akademiji so bile izbrane točke. Par mesecev smo trenirali za nastop. V telovadnici se je zbrala loška smetana. Na odru je bila galerija. Vse skupine so pripravile po eno točko, od cicibanov, pionirčkov do starejših članov. Predsednik je imel govor. Najbolj se spomnim Gerjolovih (op. Adolf Gerjol) govorov.«
Na čas, ko je poučeval telesno vzgojo na Gimnaziji Škofja Loka, ima sledeče spomine:
»Telovadbo na višji gimnaziji sem učil 16 let in pol do leta 1970. Naenkrat sva poučevala po dva učitelja, eden v mali, drugi v veliki telovadnici. Poleg mene sta bili Kafolova (op. Zofka Kafol) in Pelkova (op. Stana Pelko). S Pelkovo sva se trudila, da je bila telovadnica čista. V mali telovadnici je takrat visela slika Mirka Šubica »Alegorija športa«. Stalno sem bil v strahu, da se bo kaj zgodilo z njo. Trikrat sem šel na občino in prosil, naj sliko dajo v muzej, ali naj jo vsaj zaščitijo. Kasneje so jo res dali na občino, ampak slika ni bila na pravem mestu. Ko so preuredili Sokolski dom, so jo obesili v veliki kristalni dvorani, a na popolnoma neprimerno mesto, kjer je večina obiskovalcev sploh ne opazi. Stalno jih opozarjam na to, a sem že obupal. Slika bi danes spadala v športno zbirko Loškega muzeja.
Pri pouku športne vzgoje praktično nisem imel poškodb. Nekoč sem učil skupino iz nižje gimnazije. Prvič smo delali preval naprej. Šlo je tekoče, vsi so že nekaj znali. Nato pride neka punčka, se zavali, pade vznak in v nezavest, ne da bi se je kdo dotaknil. Nisem vedel, kaj ji je. Je kaj narobe s srcem, dihali? Naročil sem, naj prinesejo vode in jo osvežijo. Takoj ko smo ji dali krpico mrzle vode na čelo in za vrat, je bilo v redu. Vprašal sem jo: »Kaj si se udarila?« »Ne,« pravi, »kar zapeljalo me je, pa ne vem zakaj.« Od takrat naprej sem bil vedno v skrbeh.«
Spominja se protestov starejših članov TVD Partizan ob selitvi društvene dejavnosti na Poden leta 1980:
»Ko se je dejavnost društva prenesla na Poden, so se stari člani Partizana zbrali skupaj in protestirali. »Če bomo šli tja, bomo izgubili telovadnico na Mestnem trgu,« so menili. To se je res zgodilo. Republiški Partizan je lokalnim društvom odtujil objekte. V Škofji Loki so nam na občini po znosni ceni odkupili objekt. Bili smo čustveno navezani na prostor. Kavčič France je zbral stare telovadce, člane Sokola in Partizana in predlagal, da se ponovno ustanovi sokolska organizacija in gre nazaj v staro telovadnico. Nekdo je dejal, da je sokolska dejavnost preživeta. To je bil padec v razpravi. Brez sklepa smo šli s sestanka. Do ustanovitve novega Sokola ni prišlo.«
Svoje spomine zaključuje z mislijo:
»Današnja telovadna društva nimajo kulturnega programa. To pogrešam!«
