V obdobju kakih 150 let od francoske revolucije do leta 1930 je v deželah srednje Evrope nastajala in se razvijala izvirna oblika ljudske umetnosti, in sicer izdelava različnih vrst stenskih ali namiznih vezenih prtičev za okras domačih prostorov.
Slike na teh umetninah so v največ primerih dopolnjevali pregovori, ki so izražali moralne vrednote družine in družbe tistega časa.
Poudariti je treba, da je bila ta umetnost izključno žensko delo, in to iz dveh razlogov: vezenje je bila ženska tehnika, ki so se je naučila dekleta še v mladih letih, in pa, da je ta tehnika nudila ženskam možnost izražati svojo ustvarjalnost, kar je bilo takrat težko.
Razvoj te struje ljudske umetnosti na Bavarskem in v Nemčiji je prvič natančno preučila Eva Stille in rezultate objavila v obširni knjigi v Mϋnchnu (Monakovem) leta 1986. Sedež društva, ki se ukvarja s tovrstno neakademsko likovno umetnostjo, je danes v Nϋrnbergu. Tam vsako leto poteka razprava o tej tematiki. Leta 2015, je na razpravi, ki je obravnavala razširitev vezenja prtičev po Avstro-Ogrskem, sodeloval tudi Stelio Villani. Na svojem nastopu je opisal vezene prtiče iz Avstrije, Slovenije ter z Ogrske in Hrvaške. Del tega predavanja je 29. novembra 2016 predstavil tudi v Kosovelovi knjižnici Sežana pod naslovom Nekdanji vezeni prtiči za okras domačega prostora. Udeleženci so občudovali vezenine na 45 posnetkih.
Večina materiala je del njegove zbirke, pet pa jih je v lasti prijatelja Grege Tozona iz Kazelj.
