Map  

Življenjska pot Franca Ksaverja Meška

»Paradiž mojega življenja je moja rojstna vas. Šest hiš stoji v dolinici kakor Bogu pod pazduho. A še od teh šestih je prideljena ena sosednji vasi Hranjigovcem, oddaljenih dobrih pet minut, medtem ko stopa popotnik skozi vse naše naselje le skopih pet minut.« (F. K. Meško: Iz raja mojih dni)

Read more
Franc Ksaver Meško, slovenski pisatelj, pesnik, dramatik in duhovnik, se je rodil 28. oktobra 1874 v vasi Ključarovci v župniji sv. Tomaž pri Ormožu, v kmečki družini  Antona in Marije, rojene Obran, kot četrti izmed šestih otrok.
Po osnovni šoli pri Sv. Tomažu je obiskoval četrti razred nemške šole na Ptuju. Tu je končal tudi nižjo gimnazijo, višjo pa je obiskoval v Celju. Po maturi 1894 se je po daljšem pomisleku odločil za bogoslovje. Teologijo je študiral tri leta v Mariboru in zadnji letnik v Celovcu, kjer je bil l. 1898 posvečen v duhovnika. Na pot duhovništva je stopil premišljeno in po lastni volji in od te odločitve ga niso mogle odvrniti še tako močne srčne vezi. O njegovih dilemah in odločitvi lepo govori pesem Srce in dolžnost, objavljena leta 1907 v Ilustrovanem narodnem koledarju.
 
Čestokrat ob dneh samotnih
v svet mi misli pohite,
da kje našle mi sorodno
in ljubeče bi srce.
Kaj ti hoče hrepenenje,
o srce, saj si samo
vsemu svetu se odklelo,
trpi zdaj, molče, moško!
Kar je mož obljubil, spolni!
In ko bo najhujša bol,
da ostal je zvest dolžnosti,
mu tolažbe bo dovolj …
 
Kot duhovnik je služboval v različnih krajih na Koroškem. Avgusta 1898 je odšel na prvo službo v Škocijan pri Klopinjskem jezeru. Kot kaplan v Žabnicah v Kanalski dolini je bil maja in junija 1900 tudi zakristan na Višarjah. Od jeseni 1900 do februarja 1901 je bil župni upravitelj v Kneži (Gnesau) nad Trgom (Feldkirchen). Nekaj mesecev je bil župni upravitelj v Grebinjskem kloštru. 1. maja 1901 je prišel v Šentanel, od koder je oskrboval tudi ekspozituro na Strojni.
 
»Ah, kako so bile lepe tiste poti, kako drage! Ko sem se spuščal po hribu dol od Št. Danijela, kdaj po vijugasti cesti, zlasti če sem jezdil, češče po bližnjici, je včasih na nasprotni strani stara Peca vsa blestela v soncu, nebo pa, ki se je bočilo tja čez pliberško polje in se povezalo na mogočen njen greben, je bilo čisto, kakor na novo umito. In mi je bilo, kakor da se zlati odblesk te igre sončne jasnosti in lepote preliva  tudi v moje srce in mi ga dela toplega in veselega.«
(F. K. Meško: Lepe poti)
 
 Zaradi pretežke službe in šibkega zdravja je leta 1906 odšel v župnijo Marija na Zilji blizu Beljaka. Tam ga je obiskal tudi Izidor Cankar in sopotnica na vlaku mu je zaupala svoje misli, ki jih je ubesedil v knjigi Obiski:
»Jaz hodim ob nedeljah k Devici Mariji na Zili k maši. Ker je tam slovenska pridiga,« mi je dejala moja sopotnica, ko se je vlak ustavljal pred Beljakom, in je še pristavila: »O, Meško je prijazen in tudi bogoslužen gospod!«
(Izidor Cankar: Obiski)
 
Pri Mariji na Zilji je bil zaradi suma veleizdaje 11. marca 1916 aretiran in prepeljan v zapor v Beljaku. Ko so ga v začetku aprila izpustili, ni smel ostati v župniji. Zatekel se je najprej v Celje, od tam je na začetku maja odšel v Brezno na Pohorju, okrog 20. maja pa spet na Koroško, saj so mu določili za kraj konfinacije župnijo Javorje nad Črno. Nekaj časa mu je nudil streho župnik Bayer v Grabštajnu, v dekaniji Tinje. Od tam je zopet prebegnil v hribe in dva meseca preživel v Kortah. Nato je bil pri proštu Einspielerju v Tinjah, dokler ni konec oktobra 1916 prišel v Apače v dekaniji Dobrla vas. Na Marijo na Zilji se je od tod smel vrniti v začetku avgusta 1917.
Ob prevratu so se razmere še poostrile in zaradi nevarnosti, da ga zajamejo avstrijske "volkswehrovske" skupine je nenehno bežal in se skrival (Šteben, Bače). Iz Marije na Zilji je 5. januarja 1919 dokončno zbežal preko Karavank in iskal zavetje po raznih krajih. Najprej je prišel v Radovljico k upokojenemu župniku Ferdinandu Lovrincu, ki je bil kaplan na Prevaljah za časa Meškovega službovanja v Šentanelu. Nato je nekaj časa je živel pri frančiškanih na Brezjah. Ko je dobil od škofa iz Celovca vabilo, da se lahko vrne na Koroško je izbral župnijo v Tinjah. Po telesnem napadu nanj, septembra 1920, se je naravnost iz bolnišnice zatekel v Ljubljano. Po izgubljenem koroškem plebiscitu se ni mogel vrniti na Koroško v Avstriji, zato je leta 1921 postal župnik na Selah pri Slovenj Gradcu.
 
Vendar pa njegovega begunstva po koncu 1. svetovne vojne še ni bilo konec. Aprila 1941 ga je gestapo aretiral in zaprl. Meško se je prihoda nemške vojske spominjal takole:
S pozdravom ''Heil Hitler!'' vstopita dva mlada, visokorasla vojaka v črni obleki.
Ali ste vi župnik Meško?
Sem.
Naročeno nama je, da vas vzameva s seboj. Pripravite se. Eno odejo si vzemite s seboj!
 
Zaprli so ga v prehodno zbirno taborišče Šmartno pri Slovenj Gradcu. Tu so zasramovali zavedne Slovence, med njimi sta bila poleg Meška še Jakob Soklič in Karel Destovnik – Kajuh. Meško je v spominih zapisal: »Ničesar nismo zakrivili, razen da smo bili Slovenci … vsi smo čutili ponižanje, sramotenje, telesno in duševno trpljenje …«
Dva meseca in pol je preživel po gestapovskih zaporih, nato pa so ga s transportnim vlakom izselili na Hrvaško. najprej v Slavonsko Požego. V začetku oktobra 1941 je prišel v Bosno v Pale, kjer je dobil duhovniško službo. Tu so ga 11. decembra 1941 zajeli četniki. Prišel je v četniško ujetništvo in kot hišni duhovnik delil usodo drinskih mučenk. Po izpustitvi je odšel v Beograd in se od tam vrnil v Ljubljansko pokrajino, kjer je konec vojne dočakal kot begunec v stiškem samostanu. Na svojo župnijo na Sele se je vrnil 15. junija 1945 in tu služboval do svoje smrt 11. januarja 1964.
 
Sele je imel nadvse rad, njegovi prebivalci pa so mu vso ljubezen in skrb s hvaležnostjo vračali. Malo pred svojo smrtjo je sodelavcem – takrat Radia Slovenj Gradec – zaupal: 
»Sele so majhna fara, zato nisem imel veliko dela. Imel sem ves čas zase, lahko sem bral, pisal, pripravljal tekste za nove izdaje – Izbrano delo za Mohorjevo družbo. Če bi šel v Slovenj Gradec ali katero drugo večjo faro, bi imel zase manj časa. Tu sem bil tudi bolj skrit, iz Dravograda bi me bili najbrž odpeljali v Mauthausen … Tukaj na Selah so ljudje dobri. Kraj je lep, miren. Ni mi žal, da sem ostal.«
 
 
 

Filtering options

Search

Content type

CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES

Organisation

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam