skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Map  

Svoboda na novih temeljih

Po drugi svetovni vojni se predvojne zveze kulturnih društev niso obnovile, je pa v petdesetih letih na popolnoma novi podlagi začela delovati Ljudska prosveta Slovenije, zveza Svobod je postala njen kolektivni član. Zaradi želje komunistične partije, da bi okrepila udejstvovanje delavstva na kulturnem področju, so namreč začeli leta 1952 po večjih delavskih središčih ustanavljati Svobode, ki so se povezale v Zvezo delavskoprosvetnih društev Svoboda. Ta se je sicer vključila v Ljudsko prosveto Slovenije, a je v svojem delovanju ostala samostojna. Ob 2. kongresu 1954 v Celju je zveza združevala že 131 društev z okoli 40.000 člani. Med glavnimi dejavnostmi so bili gledališki odri, pevski zbori, ljudske univerze, glasbene in pevske skupine. Najmočnejša društva so bila v Ljubljani, Kranju, Jesenicah, Celju, Mariboru in v revirjih, torej večjih industrijskih krajih, kjer je prevladovalo delavstvo. Na kongresu na Jesenicah leto kasneje se je zveza skupaj z Ljudsko prosveto Slovenije preoblikovala v Zvezo Svobod in prosvetnih društev Slovenije; le-ta se je leta 1964 preimenovala v Zvezo kulturno prosvetnih organizacij Slovenije, 1977 v Zvezo kulturnih organizacij Slovenije, 1997 pa v Zvezo kulturnih društev Slovenije.

Read more

Na celjskem nivoju se je posledično oblikovala okrajna mreža: takoj po koncu druge svetovne vojne so najprej ustanovili DPD Iva Ključarja Celje-Gaberje, ki se je kasneje preimenovalo v DPD Svoboda Celje. Leta 1957 je pod okriljem Sveta Svobod in prosvetnih društev okraja Celje delovalo kar 15 društev Svoboda, tri leta kasneje pa že 20, v katere je bila vključena izjemna paleta kulturnih dejavnosti. Po drugi svetovni vojni se je torej Svoboda Celje vzpostavila na novih temeljih in bistveno razširila svojo dejavnost. Še vedno pa je njeno poslanstvo ostalo enako – posredovanje in vključevanje delavstva v najširšem pomenu v kulturno dogajanje; v tem smislu je razumeti tudi parolo, s katero so na prelomu iz petdesetih v šestdeseta leta zaključevali dopise in zapisnike celjske Svobode: »Kulturo ljudstvu!«

Prostorski pogoji za delovanje Svobode niso bili ves čas enaki: po drugi svetovni vojni so sprva vadili v nekdanji gostilni Pri Jugoslovanu v Gaberju (moški pevski zbor), pa v gostilni Amerika (harmonikarji), nato v prostorih TVD Partizan Gaberje (tamburaška sekcija, knjižnica), kasneje v dvorani ZKPO v Gregorčičevi ulici (harmonikarji). Končno so leta 1959 v Gaberju na Mariborski cesti – tudi s prostovoljnim in udarniškim delom, pri čemer je veliko pomagala Ljudska tehnika Emo – zgradili svoj Dom svobode. V njem so dobile prostor vse sekcije, ki so vadile po določenem urniku. Leta 1985 so morali dom zaradi gradnje sejemskega kompleksa Golovec porušiti, zato so leto kasneje dobili nadomestno stavbo (nekdanje prostore Ingrada) na Stari Dečkovi cesti. Za odprtje novega doma je imel veliko zaslug dolgoletni (tudi častni) predsednik Svobode Celje Feliks Smola.

Znotraj Svobode so v različnih obdobjih delovale različne sekcije: pevski zbori, tamburaški in harmonikarski orkester, glasbena šola, dramska sekcija (Ljudski/Delavski oder), šahovska sekcija, sekcija ansamblov, mladinska kino sekcija (1959–1961), Delavska/Ljudska knjižnica v Gaberju, Delavska univerza, likovna sekcija itd. Posamezne sekcije so imele priložnost predstaviti rezultate svojega dela na vsakoletni reviji, ki je pod naslovom Svoboda poje in igra potekala vse od 1965. leta dalje.

Moški pevski zbor

Takoj po končani drugi svetovni vojni ga je ustanovil zborovodja Tone Tržan, ki je tesno sodeloval z Radovanom Gobcem, tedanjim načelnikom ljudske prosvete za celjsko okrožje. Značilnost povojnega zborovstva je bila predvsem množičnost in negovanje revolucionarne in narodne pesmi. Moški pevski zbor Svoboda je tedaj nastopal na vseh pomembnejših manifestacijah in zborovanjih. Leta 1954 je pod vodstvom Borisa Ferlinca štel 70 pevcev in imel julija 1955 nekaj uspešnih gostovanj po Jugoslaviji. Leta 1959 je zbor prevzel Franc Rozman. Tri leta kasneje je sodeloval na pevskem festivalu v Ljubljani, leta 1964 je njegovo vodenje prevzel Julij Gorič. Leta 1965 je sodeloval na prvi društveni reviji Svoboda poje in igra v Celju. Tudi v tem času je zbor veliko nastopal, leta 1968 je mdr. gostoval na Češkoslovaškem. Leta 1976 je vodstvo zbora prevzel mag. Vid Marcen, profesor in ravnatelj glasbene šole, ki je v zboru uspel uspešno povezati različne interese, želje in hotenja pevcev in ga dvigniti na nov kvalitetni nivo. Zbor je imel v svojem repertoarju delavske, borbene, narodne in umetne pesmi. Po letu 1984 je dejavnost zbora pričela zamirati.

Ženski pevski zbor

Kot sekcijo so ga ustanovili 1947. leta, tudi njegov prvi zborovodja je bil Tone Tržan. Njegova hči, Nada Tržan-Herman se spominja: »Predvsem ženski zbor je imel odlične uspehe. Snemali so npr. za radio Ljubljana. Ko sem spraševala njihov arhiv, so mi odpisali, da teh trakov nimajo. Ko sem brskala po arhivu Svobode v Celju, sem videla kar nekaj notnih zapisov mojega očeta, ker je naredil veliko priredb za zbore; predvsem za ženski zbor je bilo treba marsikaj prilagoditi.« Zbor je sicer deloval že prej (od leta 1945), a v okviru Tovarne emajlirane posode; ko so se v zbor začele vključevati pevke, ki niso bile zaposlene v tej tovarni, je postal sekcija Svobode. Kasneje ga je vodila Marinka Križaj. Skupaj z moškim zborom sta nastopala v kombinacijah: bodisi vsak zase ali pa skupaj, kot mešani pevski zbor. Zbor je bil uspešen, dosegal je tudi nagrade na republiških tekmovanjih.

Mladinski pevski zbor I. gimnazije

Pod okriljem Svobode je deloval od leta 1956 dalje. Zbor je štel okoli 100 pevcev, vodil ga je Egon Kunej. Zbor je bil ena najbolj aktivnih sekcij Svobode v tistem času ter večkratni mladinski državni prvak.

Učiteljski mladinski zbor

Deloval je na celjskem učiteljišču, kot sekcija od leta 1958 dalje. Pravzaprav je imela Svoboda na tej šoli kar štiri zbore, v katerih je pelo okrog 380 dijakov – bodočih učiteljev; vodila sta jih pedagoga Boris Ferlinc in Daniel Grum. V času šolske reforme 1968. leta so omenjeni zbori prenehali z delovanjem znotraj Svobode.

Ženski pevski zbor Toper

Nastal je 1955. leta kot sindikalni zbor tovarne Toper in se istega leta kot sekcija vključil v Svobodo. Sprva ga je vodil Boris Ferlinc, kasneje Julij Gorič. Po desetih letih, ko je bilo zaradi večizmenskega dela vse težje usklajevati vaje, je zbor prenehal z delovanjem.

Dramska sekcija

Nastala je že leta 1946 in delovala pod imenom Amatersko gledališče. Po ustanovitvi profesionalnega gledališča leta 1950 je amaterska gledališka dejavnost upadla. Ljubiteljski igralci so v začetku petdesetih let v okviru Ljudske prosvete (kamor je spadala tudi Svoboda) ustanovili Ljudski oder; leta 1956 je z združitvijo dramske sekcije Svoboda in ljudskega odra zaživel Delavski oder z odraslo, mladinsko in lutkovno skupino. Delavski oder, ki je od druge polovice petdesetih let deloval v kinu Dom, je na slovenskem amaterskem polju žel velike uspehe. Leta 1962 se je sekcija osamosvojila iz društva Svoboda, a še naprej uprizarjala uspešne predstave. Znamenita je bila predstava Herman II. Celjski na Starem gradu Celje 1962. leta. Z leti, ko je prvotni zanos popustil, je delovanje Delavskega odra zamrlo. Njegovo nadaljevanje predstavljata Amatersko gledališče Železar Štore (do 1993) in Ljubiteljsko gledališče Teharje (po letu 1993).

Harmonikarska sekcija in harmonikarska šola

Sekcija, ki jo je vodil Oskar Leskovšek, je bila ustanovljena leta 1950. Štiri leta kasneje so v okviru Svobode ustanovili glasbeno šolo, ki je do leta 1959 delovala z istim programom kot nižje glasbene šole – poučevali so harmoniko, klavir, violino in trobento. Zatem so vse do leta 1974 pri Svobodi izobraževali le še harmonikarje; v okviru šole je deloval tudi harmonikarski orkester. Leta 1967 se je glasbena šola preoblikovala v harmonikarsko šolo DPD Svoboda in letno jo je obiskovalo povprečno 60 učencev. Harmonikarska sekcija je izvajala vsako leto od 1953 dalje (takrat je delovala v gostilni Amerika) tradicionalno parado harmonikarjev. Predsednik te sekcije je bil vse do leta 1977 Ivo Umek st., za njim je vodstvo sekcije prevzel dirigent Albert Zaveršnik. Sekcija je v času svojega delovanja izšolala celo generacijo celjskih glasbenikov, ki so poleg poklicne naredili tudi uspešno glasbeno kariero in na ta način zaznamovali konec prejšnjega in začetek tega stoletja.

Šahovska sekcija

Z aktivnim delom je nadaljevala tradicijo predvojne sekcije. Redno je organizirala meddruštvene turnirje, poleg tega je sodelovala na medobčinskih in meddruštvenih sindikalnih tekmovanjih. Starostna struktura sekcije se je sčasoma spreminjala v prid deleža starejših, ki jim je šah pomenil prijetno razvedrilo, podmladka je bilo vse manj.

Tamburaška sekcija

Tamburaška sekcija je nadaljevala tradicijo izpred druge svetovne vojne. Že takrat in po vojni je tamburaško sekcijo vodil Ferdo Pilih, ki je nežne zvoke tamburic uspel približati tudi mladini. Tamburaški orkester celjske Svobode je dosegel visok kvalitetni nivo, nastopal je na proslavah in drugih kulturnih prireditvah celjskih delovnih kolektivov, tudi v zamejstvu, poleg tega je vsako leto imel več samostojnih koncertov v Celju in okolici. Orkester je s pripravljalnim razredom (vodila ga je Vanja Bertossi) in mladinskim zborom skrbel tudi za svoj podmladek, saj glasbena šola teh instrumentov ni imela v svojem programu. V sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je Piliha na mestu vodje orkestra zamenjal Marjan Jurkošek, so si prizadevali za večjo uveljavitev tamburaške glasbe. Delovali so do leta 1997.

Glasbena šola

Glasbena šola za pouk instrumentalistov je bila ustanovljena 1954. leta. »V tej šoli so sami otroci delavcev, kateri se ne morejo šolati v državni šoli radi finančnih sredstev. /…/ Uspeh šole je vedno zadovoljiv. Lansko leto je završilo šolo 71 gojencev, od tega je bilo: klaviristov 29, goslačev 5 in harmonikašev 37. Vidi se, da imajo delavski otroci največje veselje do harmonik.« Vodja šole, ki je leta 1961 prešla pod okrilje Državne glasbene šole Celje, je bil Boris Ferlinc.

Folklorna skupina

Sekcija je nastala 1948. leta pod vodstvom Oskarja Leskovška. Nastopali so tako v Celju kot v drugih krajih ter se udeleževali različnih tekmovanj.

Sekcija ansamblov

Po mariborskem kongresu Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije leta 1958 se je močno spremenila vloga kulturnoprosvetnih društev. Društva so se začela odpirati, društveni prostori niso bili namenjeni več le članom društev. Po izgradnji doma Svobode na Mariborski cesti 1959. leta so se na društvo obračale različne skupine in ansambli, ki niso imeli lastnih prostorov za vaje, Svobodi pa so na ta način popestrili kulturno poslanstvo. Rezultat tega je bil, da so pod okriljem Svobode v različnih obdobjih delovali številni (narodno)zabavni ansambli (seznam seveda ni popoln):

-         zabavni instrumentalni in instrumentalni trio s pevci,

-         v letih 1960–1963 sta s Svobodo sodelovala Vendelin Videc in Oton Pestner s svojima zabavnima ansambloma,

-         od leta 1963 je kot sekcija deloval Ansambel mladih (Emil Lenarčič),

-         v istem obdobju je deloval ansambel Toma Bitenca,

-         od 1969 godba na pihala Emo,

-         leta 1970 je v Svobodi začel svojo uspešno kariero New swing quartet,

-         sočasno se je v društvo vključil Ansambel Vikija Ašiča z vokalnim kvartetom Frankolovčani,

-         od 1972 ansambel Kavalirji,

-         od leta 1973 ansambel Zeme ter vokalni kvartet Fantje iz Celja,

-         leta 1986 plesna skupina,

-         leta 1998 so v domu Svobode vadile naslednje skupine: Venus, Ansambel Braneta Klavžarja, Mlade frajle,

-         leta 2004, ko je bil predsednik Svobode Celje Andrej Cimerman (1999–2011), so delovali Celjski dixieland ansambel, skupina Navihanke, ansambel Venus.

-         leta 2009 so bili aktivni: likovni sekciji Celjski likovniki in Đoko art, snemalni studio Ozis, ansambel Nočna izmena, ansambel Venus, Celjski dixieland ansambel ter sekcija za aktivnost žena.

Ljudska knjižnica Gaberje

Poleg Mestne knjižnice je v povojnih letih v Celju delovalo še več manjših, ki so sledile tedanji doktrini, da je treba knjigo čim bolj približati mladini in delavcem. Od teh sta le dve knjižnici premogli več kot 1000 knjig, med njima je bila knjižnica Svobode, katere uradni ustanovitelj je bila Tovarna emajlirane posode.

V posameznih tovarnah v industrijskem Gaberju so delovale sindikalne knjižnice (povezane v Delavsko knjižnico); le-te so svoje knjige leta 1952 predale Svobodi Celje in gaberska knjižnica je postala njena sekcija. Razen sindikalnih podružnic so knjige darovali tudi posamezniki in tako bogatili knjižni fond. Od leta 1952 je knjižnica prejemala tudi namenska sredstva za nabavo novih knjig in za vzdrževanje knjižnice. Z rastjo knjižnice je naraščalo tudi število bralcev; npr. leta 1965 jih je bilo 7.794, izposodili so si 19.658 knjig. Z reorganizacijo knjižničarske mreže na Celjskem in ker je gaberska knjižnica prerasla okvirje amaterske dejavnosti tako po obsegu kot po vsebini, so leta 1972 knjižnico Svobode v Gaberju reorganizirali v knjižnico Gaberje-Hudinja, ki je postala enota tedanje Študijske knjižnice Celje.

Ljudska univerza

Le-ta predstavlja idejno nadaljevanje predvojne Ljudske univerze. V petdesetih letih je delovala tesno povezana s Svobodo; organizirali so različna predavanja, jezikovne tečaje, pa tečaj za stenografijo in strojepisje itd. Leta 1952 je postala samostojna ustanova, sedem let kasneje, ko so ji priznali regionalni pomen, se je preimenovala v Delavsko univerzo.

Likovna sekcija

Sekcija je bila ustanovljena leta 1974 na pobudo likovnih zanesenjakov. V sekciji so skrbeli za likovno izobraževanje članov, seminarje in likovne delavnice. Danes so Celjski likovniki najbolj aktivna sekcija celjske Svobode.

Priznanja za razvijanje ljubiteljske kulturne dejavnosti

Za svoje delo je Svoboda Celje prejela vrsto nagrad in priznanj, kot so:

-         Priznanje in pohvala OO OF – Oddelka za ljudsko prosveto Celje, 1945,

-         Priznanje Sveta Svobod in prosvetnih društev Celje, 1969,

-         Priznanje Zveze glasbenih pedagogov Slovenije, 1975,

-         Priznanje Kulturne skupnosti občine Celje, 1979,

-         Županovo priznanje Mestne občine Celje, 1999,

-         Jubilejna listina Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, 2004,

-         Zlata plaketa Zveze kulturnih društev Slovenije, 2004,

-         Priznanje Mestne četrti Gaberje, 2004,

-         Najvišje priznanje Zveze kulturnih društev Slovenije, 2019,

-         Priznanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, 2019.

Location

Show location

Information

Categories

culture

Author of the digital collection

dr. Marija Počivavšek

Keywords

DRUŠTVA

Published

29.05.2020 06:03

Modified

01.06.2020 10:19

Filtering options

Search

Content type

CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES

Organisation

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam