Map  
Mirnski grad sodi med najpomembnejše in najstarejše grajske celote na Slovenskem. Read more

Že sama lega, ki ima izrazito streteški značaj, izpričuje staro naselitveno kontinuiteto. V okolici so odkrili več prazgodovinskih najdb. Grad je bil pozidan na nekdanjem ozemlju grofice Heme Breže-Selške v Slovenski marki, ki je zatem prešlo v posest grofov Višnjegorskih, leta 1209 pa so ga dobili grofje Andeški. Tukaj je gospodaril rod po gradu imenovanih ministerialov. Leta 1211 nastopa Duringus de Nidegge. Zgodovinske okoliščine in stavbne značilnosti kažejo, da je srednjeveški grad najbrž nastal proti koncu 11. stoletja, v času, ko je nastalo tudi nekaj drugih najpomembnejših gradov v deželi. Njegovi listinski začetki pa segajo v 12. stoletje – tako se uvršča tudi med najstarejše listinsko izpričane gradove pri nas.
Kompaktna, vase zaprta osrednja grajska stavba – palacij sodi med najmogočnejše tovrstne motive v predalpskem prostoru, pravo zgodovinsko in likovno vrednost pa dobiva v sožitju z rezidenčnimi ambicijami odhajajoče visoke renesanse. V grajskem kompleksu je še posebej dragocen propugnacul zaradi svoje dobre ohranjenosti, saj mu na slovenskih tleh poleg stolpov na celjskem starem gradu in Čretežu ne moremo ob bok postaviti ničesar enakovredno dobro ohranjenega. Grad zaznamujejo romanske, gotske, renesančne in baročne stilne značilnosti. Med posameznimi stavbnimi členi so še posebej pomembni ohranjeni avtentični poznogotski šilastoločni portali iz 15. stoletja in obnovljena velikopotezna zasnova arkadnih galerij iz sredine 17. stoletja, ki na dvoriščni strani obtekajo celotno stavbo.
Zanimiv je stavbni razvoj mirnskega gradu: prvotno jedro stolp. Vse kasnejše dozidave so se koncentrirale ob naslonu na to stolpasto jedro, tako da se grajski prostor ni postopoma zazidaval ob robu grajskega terena in oblikoval dvorišče, marveč se je strnil v enem samem objektu. Ob rob grajskega terena pa je bilo postavljeno obzidje, vendar se tudi kasneje ni na obzidju razvilo nobeno poslopje, marveč so se v dobi barokizacije in mode arkadnih hodnikov le-ti naslonili kar na zunanji obzidni obroč, tako da so tvorili zunanji obod z odprtimi arkadami, povezanimi z veznim mostičem z osrednjim grajskim jedrom. Potemtakem predstavlja mirnski grad svojevrsten koncept grajske zasnove, ki se je oddaljil od vseh običajnih stavbno razvojnih principov in katere je spet uveljavil šele v baroku, kjer pa ustvari spet izjemo. Arkadni hodniki imajo izrazit estetski poudarek.
Ena poglavitnih kvalitet gradu je njegova slikovita in neokrnjena umeščenost v krajinsko podobo Mirnske doline. Kakor iz nekega drugega sveta je kotiček v zavetju temnih gozdov Gorenjske gore. Neokrnjen in odmaknjen, pa vendar tako blizu. Tam, kjer se gričevje stika z dolino in kjer se združita rečici Mirna in Vejar, stoji na 263 m visoki vzpetini nad cvetočimi travniki kot osamljen stražar mirnski grad. Daleč je čas, ko je bila tod ena najmogočnejših fevdalnih postojank na Dolenjskem. Ostala je obnovljena mogočna grajska zasnova, ki z nekdanjimi gospodarskimi poslopji, vrtovi in ribnikom oblikuje eno naših najslikovitejših stavbnih celot.
O nekdanji podobi mirnskega gradu priča vrsta starih upodobitev. Okoli leta 1679 so nastale štiri vedute poznorenesančno obnovljenega gradu, ki jih je dal izdelati kranjski polihistor in topograf Janez Vajkard Valvasor. Vedute so bile natisnjene v dveh njegovih knjigah: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae (Topografija sodobne vojvodine Kranjske) iz leta 1679 in v Die Ehre des Herzogthums Krain (Slava Vojvodine Kranjske) iz leta 1689. Okoli leta 1845 je nastala izjemno slikovita in romantično navdahnjena litografija z mirnskim gradom iz Wagnerjeve suite. Nekaj let kasneje pa je grad na gvašu upodobil tudi Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein v seriji svojih upodobitev kranjskih znamenitosti.
Mirnski grad zasluži pozornost kot eden redkih v celoti rekonstruiranih, med drugo svetovno vojno porušenih in 'raznešenih' gradov, in lahko kot takšen služi za pomemben zgled pri obravnavanju številnih drugih tovrstnih spomenikov. Kljub skromnim ostankom arhitekturne substance ostaja grad Mirna eden ključnih spomenikov naše srednjeveške fevdalne arhitekture, na ohranjenih in obnovljenih delih pa lahko dobro razbiramo stavbni razvoj celote skozi čas. Grajski grič, kraj in dolina so ponovno dobili svoj grad kot pomemben prostorski poudarek in močan identitetni simbol, s ponovno zgrajenimi deli pa so ohranjene sestavine dobile smisel in trajno zaščito ter možnost za namensko rabo.
Revitalizacija je sčasoma, brez neke vidne zareze, prerasla v rekonstrukcijo gradu, v svojem ožjem in širšem okolju izjemen kulturni spomenik, ki pod določenimi pogoji, ko bo do kraja obnovljen, lahko zelo hitro preraste v enega najlepših in najprodornejših kulturnih centrov osrednje Evrope.
Povsem nekaj izjemnega v slovenskem prostoru pa je, da je iz nepovezanih ruševin obnovil grad do nekdanje podobe en sam človek – Marko Marin. Seveda s številnimi prijatelji in podporniki, a vendar on sam.


Sestavek povzema besedilo iz del Igorja Sapača Grad Mirna, Stavbni razvoj gradu, 2004, in Obnova mirnskega gradu, 2004. Uporabljeni viri in literatura: INDOK Informacijsko dokumentacijski center za dediščino pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije in Studio 5 Mirna; Ivan Stopar, Porečje Temenice in Mirne, 2002.

Filtering options

Search

Content type

CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES

Organisation

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam