Map  

Cankar vstopi v politiko

Cankar se s politiko do leta 1907 ni ukvarjal, bil pa je simpatizer in tudi volivec socialne demokracije. 

Read more

Sprva se je branil prevzeti kandidaturo, vendar je končno le popustil, ko so mu zagotovili, da bo imel v delavskih krogih, posebno še v Zagorju ob Savi, dovolj podpore za uspeh na državnozborskih volitvah. Določili so mu litijski volilni okraj, ki je obsegal sodne okraje Litija, Višnja Gora in Radeče. V tem delavsko kmečkem okolju je tedaj prednjačila klerikalna Slovenska ljudska stranka, ki si je za svojega kandidata postavila svojega uglednega člana, že uveljavljenega poslanca in graščaka, Frana Povšeta

Časopis Rdeči prapor je pisal o volitvah:

Konferenca za volilne okraje Litija, Višnja gora in Radeče je bila dne 10. marca v gostilni M. Weinberger (hiše Pavla Weinbergerja) v Zagorju ob Savi. Na dnevnem redu je bilo: Državnozborske volitve in taktika. Konference se je udeležilo 30 zaupnikov iz celega volilnega okraja. Delegat iz Št. Vida pri Zatičini se je pismeno oprostil, ker je bil službeno zadržan. Konferenca je začela točno ob 9. uri dopoldan.

Predsedoval je sodrug Martin Repovž iz Zagorja. Sodrug Čobal (Melhijor Čobal), je poročal o dosedanjem delu ter je razvil program dela, ki ga je še izvršiti. Da se izpolni volilno organizacijo, je treba, da se ustanovi v vsaki občini krajni volilni odbor, ki mora biti trajno v tesni zvezi z glavnim volilnim odborom, čigar sedež je v Zagorju. Sodrug Malovrh je poročal o agitaciji med kmetskim prebivalstvom. O tem predmetu so govorili še sodrugi Florijan Prosenc, Rostan in Vinkovec. Nadalje poroča sodrug Malovrh, da bode izhajal Rdeči Prapor kot dnevnik in priporoča, naj se ga razširi čim najbolj mogoče, da se razvija s pomočjo časopisja uspešno propagando; obenem opozarja na potrebo povečanja volilnega sklada.

Konferenca je soglasno sprejela sledeče sklepe:

1. Odbor okrajne organizacije se konstituira kot glavni volilni odbor.

2. Krajevni volilni odbori naj se konstituirajo čim prej mogoče ter naj naznanijo svojo ustanovitev glavnemu odboru v Zagorje.

3. Vse dopise je pošiljati na naslov sodruga Miha Čobala v Zagorju ob Savi. Kandidatura sodruga Ivana Cankarja je bila sprejeta z navdušenjem, potem se je zaključilo konferenco.

Janez (Ivan) Kocmur, publicist in politik, je v svojih spominih, ki so bili objavljeni ob petindvajsetletnici smrti Ivana Cankarja zapisal:

Kandidature se je veselil skoraj otroško. Delal pa si ni nobenih sanj o kaki zmagi. Za poplačanega se je imel že s tem, da je prišel v neposreden stik s slovenskimi delavci, izmed katerih je najbolj cenil zagorske rudarje in Primorce. Najini prvi razgovori so se sukali največ okoli gospodarskih vprašanj in duševnega življenja delavcev.

Kmalu po prihodu v Ljubljano me poišče nekega večera v kavarni. Ko sede, potegne iz žepa več listov popisanih s črnilom.

»Moj oklic volilcem« reče nekam slovesno. »Sestavil sem ga tako, da je za kmete, delavce in razumnike. Moj program je enak za vse, ki delajo. Poslušaj! Poiskal sem te, da mi poveš svojo sodbo. Mislim, da že dobro poznam svoj okraj, pa vseeno. Pazi: jaz bom bral, na koncu pa povej ali me pa opozori takoj!

In je začel, počasi in s poudarkom. Bral je polglasno, posamezne stavke in besede s posebnim naglasom, spremljajoč z desnico mesta, ki so se mu zdela važna, da jih podčrta.

Videl sem ga že prej smejati se, ali tedaj sem prvikrat opazil v njegovem smehu nekaj, kar je odslej vedno obračalo pozornost od sebe. Njegov smeh je bil širok, odkrit, prisrčen, a vendar nekaj posebnega, kar me je vedno navdajalo z nekim trpkim čustvom.

Posebno razpoložen je šinil kvišku, se nagnil nazaj, tlesknil po stegnih in stresel z glavo, da so mu zavihrali lasje. Noge so mu cepetale, z roko je popravljal lase in jih še bolj mršil. Prsni koš se je tresel, da je zajemal s polnimi pljuči. Smejal se je ves obraz. Usta široko odprta, zobje vidni do kota, veliki, sprednji skoraj premočni za tako šibko telo. Nosnice so prhale, od očesnih kotov navzdol dva ohlapna kolobarja, obdana od neštetih brazd in brazdic, drugače komaj vidnih. Smejal se je neprisiljeno, prisrčno kot se smeje le človek brez hude misli.

Pa vendar je bilo v njegovem smehu nekaj bolnega, otožnega, kakor opomin na davno minule dni. Krepki ličnici, močne čeljusti, pokrite z zgodaj ovenelo kožo, so s svojimi obrvmi vsiljivo motile. Smejala se je le duša.

Photo gallery

Location

Information

Published by

Knjižnica Litija

Author of the digital collection

Sonja Perme

Published

30.11.2018 08:32

Modified

27.11.2018 08:59

Filtering options

Search

Content type

CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES

Organisation

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam