Map  

ČEMPUH, Gradišče 1

Hiši so bili skozi leta dodeljeni naslednji hišni naslovi: Hrib 10 (1824, 1890), Vrhnika 264 (1914), Gradišče 1 (1934) Read more
Konec 18. in v prvi polovici 19. stoletja je bil lastnik domca usnjar Jakob Rihar. S prvo ženo Jero Oblak je imel sina Luko (roj. 1798) in hčer Nežo (roj. 1800). Z drugo ženo Jero Vrhovc je imel otroke: Jakoba (roj. 1801), Primoža (roj. 1803), Marijo (roj. 1806), Uršulo (roj. 1808), Matevža (roj. 1810), Heleno (roj. 1814), Andreja (roj. 1816), Mihaela (roj. 1818) in Uršulo (roj. 1823). Hči Helena se je poročila s kovačem Gašperjem Čelešnikom, s katerim sta živela v tej hiši. Imela sta otroke: Antona (roj. 1842), Nežo (roj. 1844), Heleno (roj. 1845), Janeza (roj. 1848), Ano (roj. 1852) in Heleno (roj. 1855); poleg Čelešnikovih pa zasledimo pri hiši sredi 19. stoletja prvič priimek Stržinar.

Leta 1870 je bila hiša že last Antona Stržinarja (1834–1887), rojenega v sosednji hiši pri Čempuhu. S seboj je prinesel novo domače ime, stara Čempuhova hiša pa je bila konec 19. stoletja prazna in kasneje podrta. Anton je svojo hišo oddajal klobučarju Janezu Štularju (roj. 1820 na Vrhniki) in ženi Viktoriji z otroki Francem, Karlom, Ano in Viktorijo, sam pa je z ženo Elizabeto Korenčan - Lizo (1832–1905) iz Bistre živel v Verdu. Imela sta petnajst otrok. Jožef (1857–1927), Franc (1859–1929), Jera (1861–1948), Jakob (1862–1926), Marija - Mici (1864–1953), Elizabeta (roj. 1866), Anton (roj. 1866), Janez (1867–1945) in Nace (1870–1952) so bili rojeni v Verdu, Gregor (1869–1914), Anton (1871–1946/48), Ivana (roj. 1873), Frančiška (roj. 1875), Andrej (roj. 1877) in Andrej (roj. 1879) pa v Gradišču. Jožef je postal duhovnik, služboval je v Katinari pri Trstu. Po bolezni se je preselil na Vrhniko h Kožuhu k sestri Mariji, poročeni Tomšič. Ostali fantje so se izučili raznih poklicev. Franc je ostal v Verdu in se tam poročil, Jera pa se je poročila k Rozman na Vrzdenec.
Konec 19. stoletja je v hiši živela gospodinja in vdova Liza Stržinar z otroki. Pri hiši je stanoval tudi pastir Miha Umek iz Horjula, nekoliko kasneje pa tudi Jože Debevec, kovaški učenec iz Borovnice.

Leta 1899 je postal gospodar hiše sin Jakob Stržinar (1862–1926), izučen kovač in gostilničar. Poročen je bil z Marijo Mesec (1878–1909) s Stare Vrhnike, s katero sta imela osem otrok, Franca (roj. 1899), Franca (roj. 1900), Marijo (roj. 1902), dvojčka Filipa in Jakoba (roj. 1904), Antonijo (1905–1981), Vincencija (roj. 1907) in Jožefa (1909–1917). Jožef je utonil pri kopanju v bajerju. Njegovo smrt pretresljivo opisuje Karel Grabeljšek v knjigi »Cerkveni maček«. Ostali so umrli v otroštvu. Preživela je le Antonija - Tonca, ki se je v svojem 31. letu starosti poročila z Matevžem Nagodetom, Meletovim z Mirk. Imela sta tri hčerke, Metko, Barico in Marijo. Pri Čempuhu so leta 1900 živeli še hlapec Franc Čepon, kovaški učenec Jože Stopar ter teta in vdova Meta Juvančič skupaj s sorodnico Ivano Juvančič. Deset let kasneje omenjajo še hlapca Antona Galiča in Ignaca Voljča ter dekli Frančiško Istenič in Ivano Jerina. Po Marijini smrti se je Jakob Stržinar ponovno poročil z Uršulo Slabe (1872–1942), Zecovo iz Blatne Brezovice, s katero sta imela sinova Jakoba in Franceta. Po njegovi smrti leta 1926 je posestvo in gostilno z žganjekuho vodila najprej vdova Uršula, po njeni smrti pa se je posestvo razdelilo. Sin Jakob Stržinar sr. (1910–1977) je končal kmetijsko šolo v Šentjurju in podedoval domačijo z gostilno, Franc (1911–1983) pa nekdanjo Jelovškovo žago in mlin ob Hribskem potoku. Jakob se je leta 1939 poročil z Mimi Cerk. Imela sta otroke Marijo - Marušo, poročeno Javornik, Jakoba, Heleno, poročeno Juvan, in Marjeto - Meto, poročeno Brenčič. Vsi živijo na Vrhniki. Po Jakobovi smrti je kmetijo vodila mama Mimi, od leta 1985 pa sin Jakob Stržinar ml. (1946–2008), strojni inženir, poročen z zdravnico dr. Vido, rojeno Keber, iz Zadvora pri Ljubljani. Jakob je zadnja leta opustil hlev v Gradišču in začel z intenzivno rejo krav na Barju. Njegovo delo danes nadaljuje sin Simon, ki živi v domači hiši z družino in mamo Vido.

Čempuhova hiša z gostilno in velikim gospodarskim poslopjem, v katerem je bila velika kovačija do leta 1935, je imela nasproti hleva tudi lep vrt z leseno uto. Na njem so za goste kasneje uredili balinišče, kjer so balinali skozi vse poletje, posebno živahno pa je bilo ob  nedeljah po maši. Kuhali so tudi žganje. Ob sami gostilni so v prizidku z vhodom z Voljčeve ceste Žontovi s Stare ceste prodajali meso. Za hišo je stala velika zidana ledenica za hlajenje pijače, predvsem piva. Leta 1947 je bila gostilna zaprta. Staro hišo – gostilno, dolgo preko 20 metrov, so leta 1948 podrli in postavili novo po načrtu tesarskega mojstra Alojza Jurjevčiča – Mežnarjevega iz Hriba. Prvo nadstropje nove hiše je sofinancirala Industrija usnja Vrhnika, zato so v njem stanovali njeni zaposleni. Med njimi je bila najdlje družina Bojana Podbregarja, ki je bil komercialni direktor tovarne, nato pa še usnjarski tehniki: Rado in Viktor Žarkovič, Toni Sokač, Milan Baretič, Franc Rihar, Slava in Boris Pišorn, Marjan Hrestak, Brane Pesek in drugi. Po požaru leta 1968 so prenovili tudi gospodarsko poslopje.

Photo gallery

Filtering options

Search

Content type

CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES

Organisation

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam