Map  

Po čebelarski pravdi

Čeprav je bila zmaga čebelarjev fantastičen dosežek, so sledili dogodki, ki jih ne bi pričakovali. 

Read more

Alojzij Žigon je plačal najvišjo ceno zmage v čebelarski pravdi. Zaradi šikaniranja politike in kapitala je odstopil kot predsednik čebelarskega društva Litija in zapustil Litijo.

V reviji Slovenski čebelar, jeseni 1925, so zapisali takole:

»Obžalujemo pa, da je osebno sovraštvo pognalo ob pravdi bujno cvetje. Naš tovariš čebelar, sodni svetnik Žigon v Litiji, ki se je že iz početka zavzemal za pravice čebelarjev, je bil predmet neprestanih napadov in žalitev. Kot fant od fare se pa zato ni zmenil in je šel svojo pot. Litijski čebelarji naj ne pozabijo tega svojega prijatelja v sili in naj mu ohranijo v srcu hvaležnost in spoštovanje. To je najmanj, kar moremo od njih zahtevati.«

Uspeh čebelarske pravde je prelomnica, ki bi lahko čebelarje še bolj povezala. Žal ni bilo tako. Rivalstvo med Litijo in Šmartnim se je vse bolj poglabljalo. Tajnik društva, po rodu iz Šmartnega je sklical občni zbor v Šmartnem, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi v istem času ob 10.00 uri potekala v Litiji nedeljska maša. Litijski čebelarji so šli k maši, udeležba na občnem zboru v Šmartnem je bila posledično majhna in sestavljena večino iz šmarskih čebelarjev. Sprejeli so sklep o preimenovanju društva v Čebelarsko društvo Šmartno, izvolili šmarskega čebelarja za predsednika, ki je bil hkrati še blagajnik, in preselili sedež društva v Šmartno.

Posledično je v naslednjih letih društvo hiralo in do leta 1943 ugasnilo. Društvo je ponovno oživil Litijan Ivan Žunko, ki je dobavljal subvencioniran sladkor iz tretjega rajha za čebelarje, v zameno za med. Ta sladkor pa so nato dobili čebelarji in partizani. Tako je društvo znova oživelo. Danes čebelarji obeh občin združeno delujejo v Čebelarskem društvu Litija.

Čebelarska pravda je rezultat prve akcije Čebelarskega društva Litija, ki je bilo ustanovljeno uradno decembra 1921. Pozitivne posledice ustanovitve Čebelarskega društva Litija in njihove zmage v čebelarski pravdi pa prebivalci čutimo še danes, saj je njihova zasluga, da Litijani že 100 let dihamo čistejši zrak.

»V Litiji je nastopila velika sprememba. Dimniki so onemeli in niso več bruhali strupenih plinov. Tudi tovorni vlak ni več sopihal po topilniški vzpetini proti »stahlwerku«. Dolina se je zazibala v mir. Nič več ni bilo slišati ropota iz velikih zgradb. Vozički niso več vozili »šlokn« ali razbite žlindre iz »šmelca« na »štirc« ob Savi. Dimnike, ki so bruhali smrt, so pričeli podirati, zadnjega, največjega so podrli leta 1938. Sitarjevec, pred leti še gol in brez življenja, je začel počasi zeleneti. Vsako leto je bil lepši in leta 1940 že ves zelen.«(citat iz knjige Čebelarska pravda, Franc Grošelj, 2011).

Ker pa je z zapiranjem in podiranjem topilnice mesto izgubilo veliko delovnih mest, nekateri tega niso najbolje sprejeli.

Časopis Jutro je leta 1933 v št. 212 objavil naslednji članek:

Pljuča litijske topilnice gredo v svet

Litijska topilnica jemlje svoj konec. Tovarno, ki so jo ustavili že leta 1924, so pričeli podirati po letošnjem novem letu. Sprva počasi in previdno, ker so menili, da se bo ob dvanajsti uri le zglasil kak kapitalist, ki bo potrkal z mošnjo po mizi in se ponudil za kupca naše topilnice. Pa ni bilo nikogar. Že osem mesecev pojejo krampi, lopate in smodnik nagrobno pesem stari tovarni. Obrat se topilnici ni več splačal, čeprav je bil na izredno lepem prostoru, saj leži 32.000 kvadratnih  metrov obširno zemljišče tik ob železniški progi in postaji, od druge strani pa ga meji reka Sava. Računamo, da se bo lažje našel kupec za golo stavbišče kakor za tovarniške objekte. Podiranje topilnice je prevzelo podjetje KTG, troje slovenskih industrijcev, ki imajo topilnice železa, livnice, cevi in lesno industrijo na Hrvatskem pod Petrovo goro. Gradbeni material litijske topilnice je ostal po večini doma. Iz podrtih objektov so razpečali okrog 1 milijona opeke. Iz te se je že dvignil prizidek litijskega Sokolskega doma, prihodnjo pomlad si bo pričel graditi svoje gnezdo šmarski Sokol, iz ≫ostankov≪ je zrastlo pri nas več stavb, ceneno opeko pa so odpeljali še na Vače, v Temeniško dolino, k Sv. Križu, na Savo in celo v Ljubljano. Strojnico, laboratorij in vse ostale tehnične pripomočke prepeljejo tja doli v Topusko, kjer domuje naša firma KTG (to so inž. Kavčnik iz Ljubljane, Tič Zdravko iz moravške doline in Gruden iz Idrije). Te dni so naložili za prevoz 3 parne kotle, težke po 15.000 kg. Za to je moral priti iz mariborskih železniških delavnic poseben žerjav, ki je montiran na posebnem vagonu in dvigne 30.000 kg. To je največji žerjav v naši državi. Orjak je z lahkoto pograbil ogromne kotle in je poplesal z njimi po zraku ter jih je z materinsko nego položil varno v pripravljene vagone. Vsa razdiralna in nakladalna dela so se izvršila pod vodstvom obratovodje g. Jožeta Tiča iz Moravč. Nakladanju smo vneto prisostvovali radoznali Litijani, ki smo z žalostjo ugotavljali: Litija gre fuč, saj smo izgubili ≫šmelcarska≪ pljuča, ki gredo doli na Hrvaško.«

Razlaga besed: stahlwerk- kretniška postaja, šlokn-žlindra, šmelc-topilnica rude, štirc-odlagališče jalovine.

Photo gallery

Location

Information

Published by

Knjižnica Litija

Author of the digital collection

Aleksandra Mavretič

Published

26.11.2018 09:11

Modified

05.11.2018 08:52

Filtering options

Search

Content type

CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES

Organisation

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam