Map  

Baročna oprema na gradu

V 18. stoletju se je baročna gradbena dejavnost na dolenjskih gradovih zaradi splošnega pomanjkanja in nerazvitosti omejila večinoma na opremljanje notranjih prostorov in gradnjo novih grajskih kapel. Read more

Tudi na Mirni je bilo tako. Grad je v tem obdobju doživel še poslednje prezidave, ki so dopolnile dotlej skozi stoletja izoblikovano podobo. Prezidave lahko povežemo s takrat mogočno in vplivno kranjsko plemiško rodovino baronov Gall pl. Gallenstein, natančneje s Ferdinandom Ernestom baronom Gall in njegovim sinom Jurijem Vajkardom, ki sta grad posedovala med letoma 1730 in 1754. Medvojni požig in povojna rušenja so sledove baročnih prezidav skoraj povsem zabrisala. Tako lahko to obdobje stavbne zgodovine spremljamo predvsem skozi stare upodobitve, opise, fotografije in arhivske listine. Le deloma si pri tem lahko pomagamo z ohranjenimi deli gradu. V drugi četrtini 18. stoletja so dokončno izoblikovali notranjo podobo stanovanjskih prostorov v prvem in drugem nadstropju grajskega palacija. Prostorov gradbeno niso spreminjali, pač pa so jih na novo opremili z lončenimi pečmi, stavbnim pohištvom, mobilijarjem in lestenci, umetnostno pomembnih pa je bilo zlasti 11 velikih oljnih slik, s katerimi so opremili dve izmed petih med seboj krožno povezanih soban v reprezentančnem drugem nadstropju. Slike je leta 1935 opisal in fotografiral konservator dr. France Stele: »4 slike v Tiepolovi tradiciji s prizori iz Jakobove zgodbe; v drugi sobi serija 7 slik z antičnimi prizori v beneški maniri: Diogen v sodu, Kajn in Abel, Samson in Dalila, Filozof v ječi, Mlad mož z gorjačo, Herkul ubije lernejsko kačo, Zdravljenje mladega moža; v tretji sobi slika sv. Miklavža s podpisom Georg Taučar pinxit Idria 1852; dobre baročne peči.« Ko so slike med požigom gradu leta 1942 brez sledov izginile, je kmalu potonilo v pozabo tudi zanimanje za njihov pomen. A v zadnjem je času uspel dr. Matej Klemenčič razkriti nekaj pomembnih novih ugotovitev, ki so slike in s tem celotno baročno podobo gradu prikazale v novi luči. Enajst slik v dveh prostorih drugega nadstropja mirnskega gradu, ki jih je France Stele popisal in deloma fotografiral leta 1935, so bile najbrž v povsem enaki razporeditvi po grajskih prostorih popisane že v inventarju grajske opreme po smrti lastnika mirnskega gradu Jurija Vajkarda barona Galla leta 1754, na grad pa jih je verjetno med letoma 1730 in 1747 prinesel njegov oče Ferdinand Ernest baron Gall. Po popisu iz leta 1754 so bile v zgornji jedilnici ob desetih manjših slikah s cvetličnimi in sadnimi tihožitj še štiri velike zgodovinske slike (Histori bilder), ki so jih popisovalci ocenili na 60 goldinarjev, v dolgi sobi pa je bilo poleg štirih tihožitij nad okni in vrati še sedem večjih slik: tri enako velike pravokotne slike Kajna in Abela, Samsona in Dalile ter »starega moža v zaporu«, ki so jih ocenili na 30 goldinarjev vsako, ena še večja pravokotna slika s prizorom Aleksandra Velikega in Diogena v sodu, ocenjena na 28 goldinarjev, ter tri pokončno podolgovate slike: »usmiljeni Samarijan, ki zdravi ranjenca«, vreden 25 goldinarjev, Herkul v boju s hidro, 20 goldinarjev, in Herkul s palico, 10 goldinarjev. Po sedmih fotografijah Franceta Steleta iz leta 1935 lahko prepoznamo štiri slike v prvi sobi – veliki jedilnici, ki je bila v severovzhodnem vogalu palacija: Rebeka pri vodnjaku, Srečanje Rebeke in Izaka, Jakob in Rahela pri vodnjaku ter Jakobova čarovnija z olupljenimi šibami. Štiri slike, ki so visele na severni in južni steni prostora ter so bile vse velike okoli 150 × 200 cm je mogoče pripisati beneškemu slikarju Nicolu Grassiju (1682-1748). Nastale so okoli leta 1720 in so sodile med najlepša in najpomembnejša dela tega slikarja. Pomembno je, da so v galeriji Galleria d`arte antica-Civici Musei v Vidmu v Furlaniji ter v dveh zasebnih zbirkah v Benetkah ohranjeni sočasni dvojniki vseh štirih slik z mirnskega gradu, ki se od teh le malenkostno razlikujejo in omogočajo dobro predstavo o mirnskih slikah. Dvojniki so prvotno krasili videmsko palačo grofov Fistulario, leta 1938 pa jih je tedanji lastnik palače prodal. Na Slovenskem pa so se Grassijeve  slike iz druge polovice tridesetih let 18. stoletja ohranile samo iz nekdanje fužinarske cerkve ob dvorcu Stara Sava na Jesenicah. V zgornji jedilnici mirnskega gradu je na slikah prevladovala tematika, ki je bila lahkotnejša in kot taka tudi blizu beneškim slikarjem zgodnjega 18. stoletja, verjetno pa tudi okusu lastnika zbirke. V drugem reprezentančnem prostoru, t. i. velikem salonu ali dolgi sobi v jugovzhodnem vogalu palacija pa so bile zbrane po tematiki nekoliko temačnejše slike, deloma tudi s krvavimi prizori. To so bile slike, ki so bile bolj kot za 18. stoletje značilne za drugo polovico 17. stoletja in bi jih lahko za družinsko zbirko pridobil že kakšen od prednikov Ferdinanda Ernesta barona Galla. Na dveh Steletovih fotografijah so vidne v celoti le tri slike in del manjše slike nad vzhodnim oknom sobe. Fotografiji pričata, da so bile z izjemo parapetnega dela in severozahodnega vogala prostora, kjer je stala velika lončena peč, v celoti s slikami prekrite vse stene. Na zahodnem delu severne stene je visela slika s prizorom Aleksandra Velikega in Diogena v sodu, okoli 250 × 340 cm. Na vzhodnem delu severne stene je visela slika »stari mož« oz. »filozof« v ječi, ki je pravzaprav prizor z Jožefom, ki v ječi razlaga sanje faraonovima točaju in peku, okoli 250 × 270 cm. Na vzhodni steni je desno od okna poleg slike z Jožefom visela ozka slika »Herkul s palico«, okoli 250 × 100 cm, nad oknom pa tihožitje 60 × 110 cm. Ostalih sten Steletovi fotografiji ne prikazujeta. Najbrž je desno od okna na vzhodni steni visela slika »Herkul v boju z lernajsko hidro«, dimenzij okoli 250 × 120 cm, na južni steni pa v jugovzhodnem vogalu »Usmiljeni Samarijan«, okoli 250 × 180 cm. Sredi južne stene med oknoma in v jugozahodnem kotu zahodne stene pa sta viseli sliki »Samson in Dalila« ter »Kajn in Abel«, obe velikosti okoli 250 × 270 cm. Nejasni fotografski posnetki in Steletova oznaka, da so slike preslikane, ne dovoljujejo natančnejše opredelitve glede avtorstva slik v tem prostoru. Le sliko z Jožefom lahko brez dvoma postavimo v krog beneških tenebrozov poznega 17. stoletja, kot so bili denimo Antonio Zanchi (1631-1722), Johann Carl Loth (1632-1698) ali Giovanni Battista Langetti (1635?-1676). Slikarska oprema dveh najreprezentančnejših prostorov grajskega palacija tako kaže na dovolj zahtevne in razgledane naročnike, ki so skušali po najboljših močeh opremiti svojo podeželsko letno rezidenco in srednjeveški trdnjavi vdihniti nekaj baročne reprezentančnosti. Po drugi strani pa priča, da je marsikateri grad na tedanjem Kranjskem premogel tudi kvalitetno iz velikih umetnostnih središč pripeljano opremo.


Sestavek povzema besedilo iz dela Igorja Sapača Grad Mirna, Stavbni razvoj gradu, 2004.

Photo gallery

Filtering options

Search

Content type

CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES

Organisation

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam