Map  

Slovenski fantje v JLA, Bileća, 1958/59

V jeseni leta 1958 sem nastopil služenje v vojski JLA. Najprej sem moral opraviti šest mesečno šolanje v šoli rezervnih oficirjev v Bileći in nato še polletno služenje v Titovem Užicu, v enoti, ki mi je bila dodeljena. Že pot v to malo hercegovsko mesto je bila zanimiva in polna presenečenj. Iz Ljubljane nas je dolga vlakovna kompozicija odpeljala nad tisoč vojaških obveznikov. Bili smo vsi obloženi z nerodnimi lesenimi kovčki in smo se tudi zaradi njih morali držati skupaj. Naš »sotrpin« prof. Jože Sorta n ...

Read more

V jeseni leta 1958 sem nastopil služenje v vojski JLA. Najprej sem moral opraviti šest mesečno šolanje v šoli rezervnih oficirjev v Bileći in nato še polletno služenje v Titovem Užicu, v enoti, ki mi je bila dodeljena. Že pot v to malo hercegovsko mesto je bila zanimiva in polna presenečenj.

Iz Ljubljane nas je dolga vlakovna kompozicija odpeljala nad tisoč vojaških obveznikov. Bili smo vsi obloženi z nerodnimi lesenimi kovčki in smo se tudi zaradi njih morali držati skupaj. Naš »sotrpin« prof. Jože Sorta nas je podučil, da se lahko izmuznemo iz vlaka in preživimo večer v Sarajevu še v civilu. Rečeno storjeno. Pohiteli smo v tedaj elitno restavracijo »Marijin dvor« in naročili zadnjo civilno večerjo. Ujeli smo še zadnji vlak za Bilećo in prišli še pred vojaškim vlakom na žel. postajo.

Iz železniške postaje v Bileći so nas s kamioni prepeljali  v kakšen kilometer oddaljeno vojašnico, ki tedaj ni bila na dobrem glasu. Saj sta bila vojašnica in kraj poznana iz preteklosti kot kraj, namenjen vsem, ki so se pregrešili proti Kraljevini SHS. No nam pa ni bilo hudo.

Na vojaško življenje smo se kmalu privadili. Slovenci smo si kmalu poiskali sonarodnjake, se družili in v prostem času obiskovali okolico. In vsakič zaključili izhode v gostilni pri Čika Marku in spet prepevali po naše. Kmalu smo se prav povezali v slovenski pevski zbor in pridobili »soborca« izvrstnega dirigenta glasbenika Danila Čadeža. No potem nam je bilo še lepše. Vodstvo vojašnice pa ni bilo preveč navdušeno, saj so nam očitali, da se družimo na nacionalni osnovi. Da bi jih prepričali, da ne gre zato, smo se vsi prijavili še v Jugoslovanski pevski zbor. Bilo je torej obilo petja in čas nam je kaj hitro mineval. Ponosni smo bili tudi na našega so vojaka prof. Raula Šiškoviča iz Črnega kala, ki je med dva tisoč gojenci šole bil proglašen za naj uspešnejšega »pitomca«, cele 15. klase šole!  Za nagrado je dobil velik paket. Šele kasneje smo zvedeli, da v njem ni bila »srebrna pištola«, kot smo uganjevali, pač pa komplet knjig iz zgodovine partije. Pa še posvetilo v njih je bilo namenjeno nekomu drugemu, ki darila očitno ni dobil!

Enkrat proti koncu leta 1958 smo zvedeli, da je na stažiranje prišel aktivni slovenski oficir podporočnik. Glas o njem nas je dosegel, še prej kot smo ga videli. Poročilo o njem je govorilo: »Nije visok ali je oštar!« Bil je komandir voda ali čete v prvem bataljonu in do naših specializiranih enot je prišel le redko kdaj, ko je bil dežurni vojašnice. Zvedeli smo, da mu je ime Marjan Kranjc in ob srečanjih bil prijeten za pogovore. Kasneje sva si nekajkrat pisala, sam mi je poslal nekaj svojih fotografij iz časa, ko sva bila oba v Bileći. Tudi objavljena slika je iz arhiva Marjana Kranjca v Bileći s sodelavci, verjetno starešinami v svoji enoti.

Marjan Kranjec  (1915- 2017) je naredil izjemno vojaško kariero. Upokojil se je s činom general majorja. Njegova vojaška bibliografija je obsežna. VČ/419

Picture

Location

Information

Published by

Vojko Čeligoj

Original author

nn

Date of creation

1958/59

Period of creation

After World War II

People in the photo

Marjan Kranjc, in ekipa, v Bileči

Keywords

Marjan Kranjc, s sodelavci

Published

25.03.2019 14:32

Modified

25.03.2019 14:32

Filtering options

Search

Content type

CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES

Organisation

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam